Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Berlinski zid na velikem pletnu

23.10.2020


Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo.

V teh dneh je v spletnem arhivu Televizije Slovenija dostopen francoski dokumentarni film Berlinski zid na velikem platnu. Kot vemo, je zid med letoma 1961 in 1989 razmejeval vzhodni in zahodni Berlin in naj bi ustavil izseljevanje prebivalcev iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo. Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo. Ob tej priložnosti se je Tina Poglajen ozrla k filmskemu ustvarjanju v obeh Nemčijah.

Filmsko ustvarjanje v razdeljeni Nemčiji se je rodilo tako rekoč iz ruševin; v letih po vojni je bil velik del nemške prestolnice v popolnem razdejanju, življenje pa je bilo težko. Kljub temu je med obema deloma mesta dolgo deloval Grenzkino, ali, Kino na meji, ki je nastal skupaj z Berlinalom. Državljani Nemške demokratične republike so zaradi kina lahko redno zahajali v zahodni del mesta; če so predložili dokumente, ki so dokazovali, da prihajajo iz vzhoda, so jim v »kinu na meji« priznali popust, vojaška vlada pa je kinematografom iz Zahodnega Berlina za takšno politiko pobiranja vstopnine priznala davčno olajšavo. A medtem, ko je Berlinale deloval naprej, je Kino na meji z zidom zamrl.

Iz desetletij po vojni so v nemškem filmu dobro znani mejniki, kot je bil leta 1962 podpis Oberhausenskega manifesta, ki je prekinil z »očkovim filmom« (Papas Kino). Poznamo tudi režiserje, ki so ključno spreminjali podobo nemškega filma, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. Redkeje pa slišimo za »drugo stran« nemške filmske zgodovine. Delitev med »avtoritarnim« vzhodom in »svobodnim« zahodom namreč le ni bila tako preprosta, kot se zdi: cenzura ni obsegala le (zahodnih) filmov v Vzhodni Nemčiji, temveč je (vzhodne) filme cenzurirala tudi Zvezna republika Nemčija. O tem sem povprašala Petra Mänza, vodjo stalne zbirke in razstav v muzeju filma in televizije Nemške kinoteke.

»Režiserji, kot je bil Wolfgang Staudte, so svojo kariero začeli ob koncu obdobja nacizma, nato pa so s snemanjem filmov nadaljevali za vzhodnonemški državni filmski studio DEFA. Staudte je po romanu Podložnik Heinricha Manna posnel istoimenski film, komično dramo, v kateri se protagonist Diederich Heßling vsega boji, a se nato hitro nauči, da se mora, če hoče biti v življenju uspešen, prilizovati tistim, ki so od njega močnejši, in zatirati tiste, ki so šibkejši. Gre za primer filma, pri katerem vidimo, da so v vzhodni Nemčiji včasih snemali veliko bolj kritične filme, kot so bili dovoljeni v Zahodni Nemčiji. Podložnika so po premieri v Zahodni Nemčiji prepovedali, in trajalo je dolga leta, preden so ga lahko videli tudi Zahodni Nemci. To se je na zahodu spremenilo po Oberhausenskem manifestu in začetku novega nemškega filma, z režiserji, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. V vzhodni Nemčiji pa so režiserji, ki so bili bolj kritični, imeli vse več težav, njihove filme pa so začeli prepovedovati.«

Berlinski zid je postal propagandno sredstvo; na vzhodu so ga začeli predstavljati kot obrambo pred grožnjo napada Zahoda, na Zahodu pa kot simbol avtoritarnosti Vzhoda. Kot izvemo v dokumentarnem filmu Berlinski zid na velikem platnu, je odličen primer slednjega film Ustavite vlak 349, zahodna koprodukcija o beguncu iz vzhodnega Berlina, ki ga Američani velikodušno rešijo. V filmu je nastopil ameriški igralec Sean Flynn, sin igralca Errola Flynna, ki naj bi se pritoževal, da so dialogi v filmu proti-ameriško naravnani, zato so jih spremenili v bolj patriotske. Na vzhodu je nastal satirični film Nedeljski vozniki režiserja Gerharda Kleina in scenarista Wolfganga Kohlhaasa, ki smeši skupino nezadovoljnih meščanov, ki skušajo pobegniti iz nemške demokratične republike. Ali uspešnica Strogo zaupno o dvojnem agentu, ki v vzhodni Berlin prinese načrte za napad Zahodnih sil, film, ki so ga uspešno izvozili tudi v druge države t. i. vzhodnega bloka; film je tako na Vzhodu kot na Zahodu spodbudil v tistem času izjemno priljubljeni vohunski žanr.

Podobnih filmov je bilo na obeh straneh še nešteto, a že v šestdesetih so se stvari začele spreminjati. Najprej, seveda, s podpisom oberhausenskega manifesta, s katerim je skupina mladih in za tiste čase radikalnih zahodnonemških filmarjev razglasila, da je stari film mrtev, in da verjamejo v novega. Iz gibanja so pozneje izšli režiserji in režiserke, kot so Rainer Werner Fassbinder, Werner Herzog, Wim Wenders, Margarethe von Trotta in Helke Sander. Korenito so spremenili nemško filmsko industrijo: da se jim ne bi bilo treba uklanjati tržnim zakonitostim komercialnega filma in bi lahko snemali umetniške filme, so zahtevali državno podporo. Njihovi filmi so bili kritični do institucij, ki so privilegirale ene in zapostavljale druge, obravnavali so posledice krute nemške preteklosti, marginalizirane skupine, odtujeno mladino, meje liberalnih demokracij in novinarsko integriteto. Njihove filme, kot so Ali: Strah ti poje dušo, Jaz sem slon, gospa, Aguirre, srd božji, Ameriški prijatelj in drugi, danes uvrščajo med filmske klasike.

Konec šestdesetih je za vedno začelo spreminjati okostenele zahodnonemške strukture tudi študentsko gibanje, ki je s seboj prineslo tudi gibanje za pravice LGBT. To je imelo skupaj s feminističnim uporom izjemen učinek: Bundestag je leta 1969 dekriminaliziral homoseksualne odnose. Evforijo, ki je sledila, vendarle nekoliko zmedel film Rose von Prauenheim, Perverzen ni homoseksualec, ampak položaj, v katerem živi. Scenarij zanj je von Prauenheim napisal skupaj z Martinom Danneckerjem, ki je bil soavtor prve zahodnonemške sociološke študije o homoseksualnosti. Film predstavi vse stereotipe o gejevskem življenju, ironično potrdi vse predsodke in se izogne samopomilovanju; geji bi morali izstopati in bi morali biti ponosni na svojo »perverznost«, kot so to poimenovali drugi.

V zadnjih letih razdeljene Nemčije so zahodnonemška občinstva in kritike vzhodnonemški filmi začeli navduševati. Konrad Wolf je leta 1980 posnel Solo Sunny, film o nekdanji mehaničarki Ingrid Sommer, ki živi v (takrat še) zanikrnem Prenzlauer Bergu, s svojo glasbeno skupino izvede turnejo po državi, igra pa jo Renate Krößner, ki je za svoj nastop istega leta na Berlinalu dobila srebrnega medveda. Film je nemudoma postal uspešnica tudi zunaj meja Nemške demokratične republike. Morda tudi zato, ker je življenje v Vzhodni Nemčiji prikazal precej realistično – kar je bil velik odmik od drugih filmov studia DEFA, ki so se v tistem času že veliko bolj izogibali prikazovanju stisk in družbeno-politične represije.

Za konec seveda ne moremo mimo ikoničnega filma Nebo nad Berlinom, ki ga je leta 1987 – skoraj tik pred padcem zidu – posnel Wim Wenders. Film prikazuje razdeljeno mesto skozi oči angela varuha, ki se spusti na zemljo. Wenders je film hotel posneti na nikogaršnji zemlji tik ob zidu, zato se je sestal z vzhodnonemškim ministrom za film. Temu ni bilo všeč, da angeli lahko potujejo skozi katerikoli zid – torej, tudi berlinski zid – zato ga je zavrnil. Ekipa filma je nato postavila lažen zid na Potsdamskem trgu. Film Berlin upodobi kot razcepljeno mesto v več kot v enem pomenu besede: po eni strani je neskončno zanimivo, celo očarljivo, po drugi pa ga še vedno hudo preganja preteklost. Verjetno gre za najbolj poetičen filmski prikaz Berlina doslej, ki je zgodovinske in družbene občutke osamljenosti, ločenosti in nesreče razdeljenega mesta izrazil skozi poezijo v besedi in sliki.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Berlinski zid na velikem pletnu

23.10.2020


Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo.

V teh dneh je v spletnem arhivu Televizije Slovenija dostopen francoski dokumentarni film Berlinski zid na velikem platnu. Kot vemo, je zid med letoma 1961 in 1989 razmejeval vzhodni in zahodni Berlin in naj bi ustavil izseljevanje prebivalcev iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo. Poleg tega da je ključno zaznamoval desetletja po vojni in posledice nekdanje razdeljenosti v Nemčiji čutijo še danes, je berlinski zid vplival tudi na nemško kinematografijo. Ob tej priložnosti se je Tina Poglajen ozrla k filmskemu ustvarjanju v obeh Nemčijah.

Filmsko ustvarjanje v razdeljeni Nemčiji se je rodilo tako rekoč iz ruševin; v letih po vojni je bil velik del nemške prestolnice v popolnem razdejanju, življenje pa je bilo težko. Kljub temu je med obema deloma mesta dolgo deloval Grenzkino, ali, Kino na meji, ki je nastal skupaj z Berlinalom. Državljani Nemške demokratične republike so zaradi kina lahko redno zahajali v zahodni del mesta; če so predložili dokumente, ki so dokazovali, da prihajajo iz vzhoda, so jim v »kinu na meji« priznali popust, vojaška vlada pa je kinematografom iz Zahodnega Berlina za takšno politiko pobiranja vstopnine priznala davčno olajšavo. A medtem, ko je Berlinale deloval naprej, je Kino na meji z zidom zamrl.

Iz desetletij po vojni so v nemškem filmu dobro znani mejniki, kot je bil leta 1962 podpis Oberhausenskega manifesta, ki je prekinil z »očkovim filmom« (Papas Kino). Poznamo tudi režiserje, ki so ključno spreminjali podobo nemškega filma, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. Redkeje pa slišimo za »drugo stran« nemške filmske zgodovine. Delitev med »avtoritarnim« vzhodom in »svobodnim« zahodom namreč le ni bila tako preprosta, kot se zdi: cenzura ni obsegala le (zahodnih) filmov v Vzhodni Nemčiji, temveč je (vzhodne) filme cenzurirala tudi Zvezna republika Nemčija. O tem sem povprašala Petra Mänza, vodjo stalne zbirke in razstav v muzeju filma in televizije Nemške kinoteke.

»Režiserji, kot je bil Wolfgang Staudte, so svojo kariero začeli ob koncu obdobja nacizma, nato pa so s snemanjem filmov nadaljevali za vzhodnonemški državni filmski studio DEFA. Staudte je po romanu Podložnik Heinricha Manna posnel istoimenski film, komično dramo, v kateri se protagonist Diederich Heßling vsega boji, a se nato hitro nauči, da se mora, če hoče biti v življenju uspešen, prilizovati tistim, ki so od njega močnejši, in zatirati tiste, ki so šibkejši. Gre za primer filma, pri katerem vidimo, da so v vzhodni Nemčiji včasih snemali veliko bolj kritične filme, kot so bili dovoljeni v Zahodni Nemčiji. Podložnika so po premieri v Zahodni Nemčiji prepovedali, in trajalo je dolga leta, preden so ga lahko videli tudi Zahodni Nemci. To se je na zahodu spremenilo po Oberhausenskem manifestu in začetku novega nemškega filma, z režiserji, kot sta bila Volker Schlöndorff in Rainer Werner Fassbinder. V vzhodni Nemčiji pa so režiserji, ki so bili bolj kritični, imeli vse več težav, njihove filme pa so začeli prepovedovati.«

Berlinski zid je postal propagandno sredstvo; na vzhodu so ga začeli predstavljati kot obrambo pred grožnjo napada Zahoda, na Zahodu pa kot simbol avtoritarnosti Vzhoda. Kot izvemo v dokumentarnem filmu Berlinski zid na velikem platnu, je odličen primer slednjega film Ustavite vlak 349, zahodna koprodukcija o beguncu iz vzhodnega Berlina, ki ga Američani velikodušno rešijo. V filmu je nastopil ameriški igralec Sean Flynn, sin igralca Errola Flynna, ki naj bi se pritoževal, da so dialogi v filmu proti-ameriško naravnani, zato so jih spremenili v bolj patriotske. Na vzhodu je nastal satirični film Nedeljski vozniki režiserja Gerharda Kleina in scenarista Wolfganga Kohlhaasa, ki smeši skupino nezadovoljnih meščanov, ki skušajo pobegniti iz nemške demokratične republike. Ali uspešnica Strogo zaupno o dvojnem agentu, ki v vzhodni Berlin prinese načrte za napad Zahodnih sil, film, ki so ga uspešno izvozili tudi v druge države t. i. vzhodnega bloka; film je tako na Vzhodu kot na Zahodu spodbudil v tistem času izjemno priljubljeni vohunski žanr.

Podobnih filmov je bilo na obeh straneh še nešteto, a že v šestdesetih so se stvari začele spreminjati. Najprej, seveda, s podpisom oberhausenskega manifesta, s katerim je skupina mladih in za tiste čase radikalnih zahodnonemških filmarjev razglasila, da je stari film mrtev, in da verjamejo v novega. Iz gibanja so pozneje izšli režiserji in režiserke, kot so Rainer Werner Fassbinder, Werner Herzog, Wim Wenders, Margarethe von Trotta in Helke Sander. Korenito so spremenili nemško filmsko industrijo: da se jim ne bi bilo treba uklanjati tržnim zakonitostim komercialnega filma in bi lahko snemali umetniške filme, so zahtevali državno podporo. Njihovi filmi so bili kritični do institucij, ki so privilegirale ene in zapostavljale druge, obravnavali so posledice krute nemške preteklosti, marginalizirane skupine, odtujeno mladino, meje liberalnih demokracij in novinarsko integriteto. Njihove filme, kot so Ali: Strah ti poje dušo, Jaz sem slon, gospa, Aguirre, srd božji, Ameriški prijatelj in drugi, danes uvrščajo med filmske klasike.

Konec šestdesetih je za vedno začelo spreminjati okostenele zahodnonemške strukture tudi študentsko gibanje, ki je s seboj prineslo tudi gibanje za pravice LGBT. To je imelo skupaj s feminističnim uporom izjemen učinek: Bundestag je leta 1969 dekriminaliziral homoseksualne odnose. Evforijo, ki je sledila, vendarle nekoliko zmedel film Rose von Prauenheim, Perverzen ni homoseksualec, ampak položaj, v katerem živi. Scenarij zanj je von Prauenheim napisal skupaj z Martinom Danneckerjem, ki je bil soavtor prve zahodnonemške sociološke študije o homoseksualnosti. Film predstavi vse stereotipe o gejevskem življenju, ironično potrdi vse predsodke in se izogne samopomilovanju; geji bi morali izstopati in bi morali biti ponosni na svojo »perverznost«, kot so to poimenovali drugi.

V zadnjih letih razdeljene Nemčije so zahodnonemška občinstva in kritike vzhodnonemški filmi začeli navduševati. Konrad Wolf je leta 1980 posnel Solo Sunny, film o nekdanji mehaničarki Ingrid Sommer, ki živi v (takrat še) zanikrnem Prenzlauer Bergu, s svojo glasbeno skupino izvede turnejo po državi, igra pa jo Renate Krößner, ki je za svoj nastop istega leta na Berlinalu dobila srebrnega medveda. Film je nemudoma postal uspešnica tudi zunaj meja Nemške demokratične republike. Morda tudi zato, ker je življenje v Vzhodni Nemčiji prikazal precej realistično – kar je bil velik odmik od drugih filmov studia DEFA, ki so se v tistem času že veliko bolj izogibali prikazovanju stisk in družbeno-politične represije.

Za konec seveda ne moremo mimo ikoničnega filma Nebo nad Berlinom, ki ga je leta 1987 – skoraj tik pred padcem zidu – posnel Wim Wenders. Film prikazuje razdeljeno mesto skozi oči angela varuha, ki se spusti na zemljo. Wenders je film hotel posneti na nikogaršnji zemlji tik ob zidu, zato se je sestal z vzhodnonemškim ministrom za film. Temu ni bilo všeč, da angeli lahko potujejo skozi katerikoli zid – torej, tudi berlinski zid – zato ga je zavrnil. Ekipa filma je nato postavila lažen zid na Potsdamskem trgu. Film Berlin upodobi kot razcepljeno mesto v več kot v enem pomenu besede: po eni strani je neskončno zanimivo, celo očarljivo, po drugi pa ga še vedno hudo preganja preteklost. Verjetno gre za najbolj poetičen filmski prikaz Berlina doslej, ki je zgodovinske in družbene občutke osamljenosti, ločenosti in nesreče razdeljenega mesta izrazil skozi poezijo v besedi in sliki.


06.05.2022

Nagrajenka skupine OHO je Đejmi Hadrović

Vsebine Programa Ars


05.05.2022

Plečnik na starih fotografijah

V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM


05.05.2022

Vladimir Kos: Roke morja

V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi. V njegovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine. Pesem Roke morja je iz zbirke Pesmi ob tihomorskih valovih. Interpretira jo Andrej Nahtigal.


30.04.2022

Fabula 2022: Chimamanda Ngozi Adichie

Fabula v teoriji se je letos ukvarjala z ranljivostjo oziroma občutljivostjo. 29. aprila 2022 je na Festivalu literatur sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie govorila o izgubi očeta zaradi covida-19, odtujenosti med pandemijo, konstrukciji identitete in feminizmu. Blaž Mazi


29.04.2022

Jasna Knez ob svetovnem dnevu plesa

Vsebine Programa Ars


29.04.2022

Viktor Ruban: "Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan."

Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.


28.04.2022

"Razstava je medij, namenjen skupnostni rabi."

V aprilu se je v ljubljanskem Mestnem muzeju odvil že 2. simpozij Razstavljanje na Slovenskem in tudi tokrat so organizatorji dvodnevno strokovno srečanje zastavili kot poglobljen razmislek o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Pri tem so v ospredje postavili vprašanja: kako in zakaj se določeno razstavljanje pojavlja in uveljavlja, v kakšnem razmerju je do razstavljenih objektov in umetnosti na sploh ter kako se prepleta s političnimi in drugimi neumetnostnimi diskurzi in hotenji. V dveh dneh se je zvrstilo več domačih in tujih strokovnjakov, raziskovalcev in študentov, ki so skupno predstavili kar 25 referatov, kronološko vpetih v čas med 19. stoletjom in današnjimi dni.


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Na filmskem festivalu v Linzu Nika Autor z dvema filmoma

Nika Autor se bo predstavila s kratkim filmom Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi in v tekmovalnem programu s celovečercem Filmski obzornik 80 – Metka, Meki. Slednji pripoveduje zgodbo o avtoričini teti, mariborčanki Metki Autor, delavki Metalne, ki je pri osemindvajsetih letih odšla v Nemčijo v upanju na boljši jutri. Film portretira enainosemdesetletno gospo, ki spregovori o svoji "gastarbajterski" izkušnji in lastnem razumevanju današnjih migracij. Če se Filmski obzornik 80 – Metka, Meki posveča predvsem pretekli izkušnji ustvarjanja življenja na tujem, Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi svoj pogled usmerja v trenutno situacijo prebežnikov, ki se znajdejo v gozdovih pred evropskimi mejami. Kratki film je trenutno na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v okviru avtoričine razstave "Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili". Festival Crossing Europe se bo s podelitvijo nagrad večer prej sklenil 2. maja.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


25.04.2022

Umrl je France Slana, umetnik etnološko navdahnjene motivike

V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.


23.04.2022

31. natečaj za nagrado lastovka

Iščemo najboljšo kratko zgodbo


22.04.2022

59. beneški bienale

15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu. Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja pa je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prpozno. Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe. Političen pa je po njenem mnenju tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.” V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjata še ambientalni zvok in tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.


22.04.2022

Svetovni dan knjige in noč knjige

23. april je tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Društvo slovenskih pisateljev, ki je ta teden praznovalo 150-letnico delovanja, je v poslanici opozorilo, da so avtorske pravice, tudi najmanjše, področje, kjer se kraja in ropanje najlažje izvedeta. Svetovni dan knjige pa pri nas obeležujemo tudi z Nočjo knjige, za katero bodo dogajanje začeli ogrevati s knjižnim Sejmom na zraku v parku Zvezda v Ljubljani, ki se odpre ob desetih dopoldne. Blaž Mazi


22.04.2022

150 let DSP

Društvo slovenskih pisateljev je te dni praznovalo 150-letnico. Poleg prizadevanja za ureditev pisateljskih razmer je kot moralna avtoriteta v različnih obdobjih posegalo tudi v družbeno in politično življenje, utemeljevalo narodnostne in jezikovne, pozneje tudi demokratične zahteve, tu je bilo idejno jedro slovenskega osamosvajanja. Ob visokem jubileju predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc najprej premišljuje o stalnicah 150-letnega delovanja. Vlado Motnikar. "Društvo slovenskih pisateljev bo v težavnih obdobjih, ki prihajajo, nosilec ohranjanja identitete, ki ji morata slediti znanost in šolstvo v celoti. To ne bo enostavno. Če hočemo ohranjati slovenski jezik, ga moramo na vseh ravneh: literarni, znanstveni, družboslovni, politični in drugih." - Drušan Merc


Stran 25 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov