Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nevidni človek

23.10.2020


Na Televiziji Slovenija si lahko ta petek v rubriki Kinoteka ogledate prvega od del iz cikla znanstvenofantastičnega filma, in sicer Nevidnega človeka Jamesa Whalea iz leta 1933.

Na Televiziji Slovenija si lahko ta petek v rubriki Kinoteka ogledate prvega od del iz cikla znanstvenofantastičnega filma, in sicer Nevidnega človeka Jamesa Whalea iz leta 1933. V središču je znanstvenik, ki izumi formulo za nevidnost. Denis Valič razmišlja o vplivu tega filma na žanr grozljivke.

Če bi nas kateri izmed velikih poznavalcev zgodovine filma ­– pa naj bi to bil tradicionalist »stare šole«, kot na primer Georges Sadoul, ali pa predstavnik sodobnega zgodovinopisja, kot na primer David Bordwell ­–, želel seznaniti z likom Jamesa Whalea, ameriškega režiserja angleških korenin, bi nam ga najverjetneje predstavil kot eno od »tragičnih osebnosti« zgodovine filma. Kot cineasta, ki je s svojo inovativnostjo, tehnično podkovanostjo, slogovno virtuoznostjo ter idejno prodornostjo temeljno pripomogel k razvoju filmske umetnosti, a je kmalu zatem postal žrtev lastnega uspeha. Danes zanj vedo le redki, čeprav smo na prelomu stoletja dobili odmevno in uspešno kostumsko dramo, delno biografske Bogove in pošasti, s katerimi je Bill Condon poskušal obuditi spomin na tega mojstra grozljivk. Poleg tega nam je eden najuspešnejših filmov letošnjega leta ponudil novo interpretacijo lika, ki ga je v svet filma vpeljal prav Whale – Nevidnega človeka.

Kdo je torej James Whale, avtor prvega Nevidnega človeka iz leta 1933? Odgovor, ki ga ponuja večina zgodovinskih pregledov sedme umetnosti, je osupljivo enoznačen: James Whale velja za eno ključnih figur pri izoblikovanju žanra klasične grozljivke. Lahko bi celo rekli, da mu je četverka del, posnetih v odboju od leta 1931 do leta 1935, namreč Frankenstein, Stara mračna hiša, Nevidni človek in Frankensteinova nevesta, prinesla kar prestižni naziv enega izvornih očetov grozljivke. Kar bo presenetilo tiste, ki so bili prepričani, da vloga »očeta« tega žanra pripada Francozu Georgesu Mélièsu. A to ni povsem natančno. Če že, je bil Méliès »praoče« grozljivke. Njegova dela, v največji meri ustvarjena že v teku prvega desetletja 20. stoletja, so sprožila rojstvo bolj generičnega žanra domišljijskega filma oziroma filmske fantastike; vpeljala so tudi posamezne tehnično-slogovne postopke, na primer dvojno in večkratno ekspozicijo, spreminjanje hitrosti (torej upočasnitve, pohitritve), pa stop trik. Ti postopki so pomenili temelje za proces formacije žanra klasične grozljivke.

Ta, na prvi pogled specifično hollywoodski žanr, se je torej formiral v procesu, ki je potekal skozi celotna 20. leta in v katerem so se prepletali tako močni, izrazito evropski vplivi, kot tudi že značilno hollywoodski elementi. Prve je bilo še najbolj izrazito zaznati na duhovno-idejni ravni. To so bili vplivi nemškega ekspresionizma ter gledališča Maxa Reinhardta. Poenostavljeno jih lahko povzamemo kot umik od naturalističnih oblik in barv, poudarjeno prikazovanje notranjega sveta posameznika in njegovih čustev, kar se je na vizualni ravni izražalo preko posebnih scenografskih rešitev, osvetlitve, kompozicij, ki so težile k poudarjanju deformacij, vpeljave subjektivne kamere. Med hollywoodske vplive pa velja v prvi vrsti vključiti nadgradnjo tradicije ti. Shockerjev ter groteskne igralske kreacije Lona Chaneyja.

Vsi ti vplivi so se naposled združili v nizu filmov iz studia Universal, pri katerih je osrednjo vlogo odigral prav James Whale. Kot prišlek iz Evrope je dobro poznal tako njeno ekspresionistično tradicijo, kot tudi temačno atmosfero porajajoče se industrijske družbe (njegov rojstni Dudley je bil eno prvih središč industrijske revolucije). Nenazadnje je v okvir žanra klasične grozljivke znal domiselno zliti tudi osebno izkušnjo vojne in povojnih strahov. Zato ne preseneča, da je prav Whale grozljivki dal nekaj arhetipskih pošasti – na primer ikoničnega Frankensteina, ob katerem razmišlja o nečloveški, pošastni naravi ljudi, pa Nevidnega človeka, s katerim je sijajno utelesil tisto primarno človeško čustvo, »nevidni« strah. In prav to delo predstavlja slogovni vrhunec njegovega niza grozljivk, hkrati pa še vedno aktualen portret norosti, ki se porodi iz človekove želje po moči in nadvladi drugega.

S svojimi deli je Whale razkril skoraj neskončni potencial grozljivega žanra – nagovoril je nekaj najbolj primarnih človekovih čustev in s tem sprožil osupljivi razcvet grozljivke v naslednjih desetletjih. A ta je bil kmalu tako silovit in ploden, da je pod težo njegovega uspeha v pozabo utonilo tudi Whaleovo ime.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Nevidni človek

23.10.2020


Na Televiziji Slovenija si lahko ta petek v rubriki Kinoteka ogledate prvega od del iz cikla znanstvenofantastičnega filma, in sicer Nevidnega človeka Jamesa Whalea iz leta 1933.

Na Televiziji Slovenija si lahko ta petek v rubriki Kinoteka ogledate prvega od del iz cikla znanstvenofantastičnega filma, in sicer Nevidnega človeka Jamesa Whalea iz leta 1933. V središču je znanstvenik, ki izumi formulo za nevidnost. Denis Valič razmišlja o vplivu tega filma na žanr grozljivke.

Če bi nas kateri izmed velikih poznavalcev zgodovine filma ­– pa naj bi to bil tradicionalist »stare šole«, kot na primer Georges Sadoul, ali pa predstavnik sodobnega zgodovinopisja, kot na primer David Bordwell ­–, želel seznaniti z likom Jamesa Whalea, ameriškega režiserja angleških korenin, bi nam ga najverjetneje predstavil kot eno od »tragičnih osebnosti« zgodovine filma. Kot cineasta, ki je s svojo inovativnostjo, tehnično podkovanostjo, slogovno virtuoznostjo ter idejno prodornostjo temeljno pripomogel k razvoju filmske umetnosti, a je kmalu zatem postal žrtev lastnega uspeha. Danes zanj vedo le redki, čeprav smo na prelomu stoletja dobili odmevno in uspešno kostumsko dramo, delno biografske Bogove in pošasti, s katerimi je Bill Condon poskušal obuditi spomin na tega mojstra grozljivk. Poleg tega nam je eden najuspešnejših filmov letošnjega leta ponudil novo interpretacijo lika, ki ga je v svet filma vpeljal prav Whale – Nevidnega človeka.

Kdo je torej James Whale, avtor prvega Nevidnega človeka iz leta 1933? Odgovor, ki ga ponuja večina zgodovinskih pregledov sedme umetnosti, je osupljivo enoznačen: James Whale velja za eno ključnih figur pri izoblikovanju žanra klasične grozljivke. Lahko bi celo rekli, da mu je četverka del, posnetih v odboju od leta 1931 do leta 1935, namreč Frankenstein, Stara mračna hiša, Nevidni človek in Frankensteinova nevesta, prinesla kar prestižni naziv enega izvornih očetov grozljivke. Kar bo presenetilo tiste, ki so bili prepričani, da vloga »očeta« tega žanra pripada Francozu Georgesu Mélièsu. A to ni povsem natančno. Če že, je bil Méliès »praoče« grozljivke. Njegova dela, v največji meri ustvarjena že v teku prvega desetletja 20. stoletja, so sprožila rojstvo bolj generičnega žanra domišljijskega filma oziroma filmske fantastike; vpeljala so tudi posamezne tehnično-slogovne postopke, na primer dvojno in večkratno ekspozicijo, spreminjanje hitrosti (torej upočasnitve, pohitritve), pa stop trik. Ti postopki so pomenili temelje za proces formacije žanra klasične grozljivke.

Ta, na prvi pogled specifično hollywoodski žanr, se je torej formiral v procesu, ki je potekal skozi celotna 20. leta in v katerem so se prepletali tako močni, izrazito evropski vplivi, kot tudi že značilno hollywoodski elementi. Prve je bilo še najbolj izrazito zaznati na duhovno-idejni ravni. To so bili vplivi nemškega ekspresionizma ter gledališča Maxa Reinhardta. Poenostavljeno jih lahko povzamemo kot umik od naturalističnih oblik in barv, poudarjeno prikazovanje notranjega sveta posameznika in njegovih čustev, kar se je na vizualni ravni izražalo preko posebnih scenografskih rešitev, osvetlitve, kompozicij, ki so težile k poudarjanju deformacij, vpeljave subjektivne kamere. Med hollywoodske vplive pa velja v prvi vrsti vključiti nadgradnjo tradicije ti. Shockerjev ter groteskne igralske kreacije Lona Chaneyja.

Vsi ti vplivi so se naposled združili v nizu filmov iz studia Universal, pri katerih je osrednjo vlogo odigral prav James Whale. Kot prišlek iz Evrope je dobro poznal tako njeno ekspresionistično tradicijo, kot tudi temačno atmosfero porajajoče se industrijske družbe (njegov rojstni Dudley je bil eno prvih središč industrijske revolucije). Nenazadnje je v okvir žanra klasične grozljivke znal domiselno zliti tudi osebno izkušnjo vojne in povojnih strahov. Zato ne preseneča, da je prav Whale grozljivki dal nekaj arhetipskih pošasti – na primer ikoničnega Frankensteina, ob katerem razmišlja o nečloveški, pošastni naravi ljudi, pa Nevidnega človeka, s katerim je sijajno utelesil tisto primarno človeško čustvo, »nevidni« strah. In prav to delo predstavlja slogovni vrhunec njegovega niza grozljivk, hkrati pa še vedno aktualen portret norosti, ki se porodi iz človekove želje po moči in nadvladi drugega.

S svojimi deli je Whale razkril skoraj neskončni potencial grozljivega žanra – nagovoril je nekaj najbolj primarnih človekovih čustev in s tem sprožil osupljivi razcvet grozljivke v naslednjih desetletjih. A ta je bil kmalu tako silovit in ploden, da je pod težo njegovega uspeha v pozabo utonilo tudi Whaleovo ime.


16.04.2021

Srečanje ministra Simonitija in filmarjev

Vsebine Programa Ars


16.04.2021

Predstava za otroke Reči reči

Vsebine Programa Ars


15.04.2021

Klavirska koncerta Prokofjeva in Šostakoviča

Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.


14.04.2021

Slovenski glasbeni dnevi 2021

Vsebine Programa Ars


12.04.2021

Trideset let Kosovelovega doma

Vsebine Programa Ars


12.04.2021

Nagrado Vstajenje dobi Marino Qualizza

Vsebine Programa Ars


09.04.2021

Spomladansko Sarajevo

Vsebine Programa Ars


08.04.2021

Igor Stravinski

6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.


08.04.2021

Dom in svet

Vsebine Programa Ars


08.04.2021

Aljaž Krivec: Sedmo nadstropje

Vsebine Programa Ars


02.04.2021

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.


02.04.2021

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – AKTUALNI IN DRUŽBENOKRITIČNI DOKUMENTARCI, 2. DEL

V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.


02.04.2021

Švic

Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič


02.04.2021

Zakaj skačem

Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.


02.04.2021

Druženje s knjigami, besedami in glasbo

Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.


02.04.2021

Mario Uršič - in memoriam

Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost  italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.


Stran 54 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov