Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrhunci književnosti v zvočni obliki na programu Ars.
V literarnih oddajah izstopajo razmisleki o življenju in smrti, o ljubezni in ustvarjanju, o dobrem in zlem.
Britanski pisatelj Roald Dahl je znan predvsem po leposlovju za mlajše bralce, pisal pa je tudi hudomušne, a neredko mračne zgodbe za odrasle. Ob 30. obletnici njegove smrti se ga bomo spomnili z nizom novembrskih Humoresk tega tedna, začeli pa bomo s prvim delom zgodbe iz leta 1959 William in Mary. Prevedla jo je Ana Barič Moder, dramatizirala Tesa Drev Juh, interpretirali pa jo bodo igralci Darja Reichman, Milan Štefe in Matej Recer. Oddajo je leta 2016 režiral Jože Valentič.
Na dan spomina na mrtve se bomo v oddaji Spomini, pisma in potopisi z velikim Tonetom Pavčkom poklonili življenju in ustvarjanju. »Potem, ko se človek sam v sebi sooči s smrtjo, potem ko je v njem zbranih vedno več smrti sorodnikov, prijateljev, znancev, ko se tišina smrti začne razblinjati in spreminjati v govor z njimi, ki so odšli na ono stran, da bi bili tudi tu, v nas samih prisotni, potem veš, da je tudi v smrti – življenje,« je zapisal v spominsko-refleksivnem zapisu Dvoje živih. Z oddajo se spominjamo tudi igralca Milana Štefeta in radijskega režiserja Jožeta Valentiča.
Ljubezenska zveza se pogosto ne dotika samo dveh ali več vpletenih oseb, temveč si jo deloma lasti tudi okolica, nam v knjigi Ljubezen je zelo precenjena sporoča francoska pisateljica Brigitte Giraud. Njen Literarni portret je z odlomki iz zgodb Leto pričakovanja, Te že pogrešam in Čas je minil pripravila Urša Jernejc, poleg Tanje Ahlin tudi prevajalka odlomkov. Interpretirala jih bo Maja Blagovič, režija: Alen Jelen.
Italijanski pisatelj, semiotik in medievalist Umberto Eco je razmišljal, da se je književnost v svoji zgodovini izčrpala in da novo v njej ni več mogoče; možno je le ponavljanje, iz drobcev prejšnje literature pa nastajajo nove kombinacije, kar vzpostavlja dialog literature z literaturo. Oddajo je z odlomki iz romanov Ime rože, Foucaultovo nihalo in Baodolino v prevodih Srečka Fišerja in Vasja Bratina pripravil Marjan Kovačevič Beltram, interpretiral jih je igralec Branko Jordán, režiser Alen Jelen.
Pri britanski televizijski hiši BBC so pred časom po Shakespearjevih zgodovinskih dramah posneli nadaljevanko Votla krona. Predvajala jo je tudi Televizija Slovenija in hkrati poskrbela, da so drame o Rihardu II. in III. ter Henriku IV., V. in VI. pol stoletja po prvem prevodu v slovenščino dobile novo jezikovno podobo. Prevajanje so zaupali Barbari Krével, ki v oddaji tudi razlaga o svojem 'spopadanju' s Shakespearjem. Literarni večer je pripravila Dušanka Zabukovec, v njej bodo nastopili igralci Aleš Valič, Matej Puc, Branko Jordán in Tone Gogala, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Sonja Strenar in Urban Gruden ter režiser Jože Valentič.
Dennis O'Driscoll ni bil le uveljavljen irski pesnik in znamenit kritik, predvsem je bil izjemen ljubitelj in poznavalec poezije. O poeziji in pesnikih, njihovi družbeni vlogi, pa tudi o svoji lastni pesniški poetiki je v pogovoru za naš radio leta 2011, le dobro leto pred smrtjo, pripovedoval Tini Kozin.
Avstrijski pisatelj Robert Musil, rojen leta 1880 v Celovcu, je svoje življenjsko delo Mož brez posebnosti pisal kar tri desetletja, a mu ga ni uspelo dokončati. V roman je vključil ogromno tem in motivov, celota pa naj bi po besedah prevajalca Janeza Gradišnika »podala duhovno in stvarno podobo njegove dobe«. V ospredju je vprašanje dobrega in zla, tudi v poglavju Družina v dvoje.
Letošnji 29. natečaj Radia Slovenija za kratko zgodbo, najstarejši v Sloveniji, je prinesel veliko odličnih zgodb. Odkupljene in nagrajene se bodo prihodnji teden zvrstile v oddaji Literarni nokturno. Več o tem pa jutri v posebnem napovedniku.
Literarne oddaje med 1. in 7. novembrom 2020
Nedelja, 1. november
14.05 Humoreska tega tedna: Roald Dahl: William in Mary
18.05 Spomini, pisma in potopisi: Tone Pavček: Dvoje živih
22.05 Literarni portret: Brigitte Giraud
23.50 Literarni nokturno: Sorj Chalandon: Očetov poklicPonedeljek, 2. november
23.50 Literarni nokturno: Ksenija Čuić Bratina: Rada bi bila vintageTorek, 3. november
21.00 Literarni večer: Umberto Eco in postmoderna
23.50 Literarni nokturno: Janez Grm: JojSreda, 4. november
11.05 Literarna matineja: Dennis O'Driscoll
23.50 Literarni nokturno: Branka Jelen Sidorovich: Povprečno (ne)srečnaČetrtek, 5. november
23.50 Literarni nokturno: Nadija Šuler: Zadnja priložnostPetek, 6. november
23.50 Literarni nokturno: Živa Škrlovnik:Sobota, 7. november
18.00 Izbrana proza: Robert Musil: Mož brez posebnosti
23.50 Literarni nokturno: Mirjam Gostinčar: Premene
Vrhunci književnosti v zvočni obliki na programu Ars.
V literarnih oddajah izstopajo razmisleki o življenju in smrti, o ljubezni in ustvarjanju, o dobrem in zlem.
Britanski pisatelj Roald Dahl je znan predvsem po leposlovju za mlajše bralce, pisal pa je tudi hudomušne, a neredko mračne zgodbe za odrasle. Ob 30. obletnici njegove smrti se ga bomo spomnili z nizom novembrskih Humoresk tega tedna, začeli pa bomo s prvim delom zgodbe iz leta 1959 William in Mary. Prevedla jo je Ana Barič Moder, dramatizirala Tesa Drev Juh, interpretirali pa jo bodo igralci Darja Reichman, Milan Štefe in Matej Recer. Oddajo je leta 2016 režiral Jože Valentič.
Na dan spomina na mrtve se bomo v oddaji Spomini, pisma in potopisi z velikim Tonetom Pavčkom poklonili življenju in ustvarjanju. »Potem, ko se človek sam v sebi sooči s smrtjo, potem ko je v njem zbranih vedno več smrti sorodnikov, prijateljev, znancev, ko se tišina smrti začne razblinjati in spreminjati v govor z njimi, ki so odšli na ono stran, da bi bili tudi tu, v nas samih prisotni, potem veš, da je tudi v smrti – življenje,« je zapisal v spominsko-refleksivnem zapisu Dvoje živih. Z oddajo se spominjamo tudi igralca Milana Štefeta in radijskega režiserja Jožeta Valentiča.
Ljubezenska zveza se pogosto ne dotika samo dveh ali več vpletenih oseb, temveč si jo deloma lasti tudi okolica, nam v knjigi Ljubezen je zelo precenjena sporoča francoska pisateljica Brigitte Giraud. Njen Literarni portret je z odlomki iz zgodb Leto pričakovanja, Te že pogrešam in Čas je minil pripravila Urša Jernejc, poleg Tanje Ahlin tudi prevajalka odlomkov. Interpretirala jih bo Maja Blagovič, režija: Alen Jelen.
Italijanski pisatelj, semiotik in medievalist Umberto Eco je razmišljal, da se je književnost v svoji zgodovini izčrpala in da novo v njej ni več mogoče; možno je le ponavljanje, iz drobcev prejšnje literature pa nastajajo nove kombinacije, kar vzpostavlja dialog literature z literaturo. Oddajo je z odlomki iz romanov Ime rože, Foucaultovo nihalo in Baodolino v prevodih Srečka Fišerja in Vasja Bratina pripravil Marjan Kovačevič Beltram, interpretiral jih je igralec Branko Jordán, režiser Alen Jelen.
Pri britanski televizijski hiši BBC so pred časom po Shakespearjevih zgodovinskih dramah posneli nadaljevanko Votla krona. Predvajala jo je tudi Televizija Slovenija in hkrati poskrbela, da so drame o Rihardu II. in III. ter Henriku IV., V. in VI. pol stoletja po prvem prevodu v slovenščino dobile novo jezikovno podobo. Prevajanje so zaupali Barbari Krével, ki v oddaji tudi razlaga o svojem 'spopadanju' s Shakespearjem. Literarni večer je pripravila Dušanka Zabukovec, v njej bodo nastopili igralci Aleš Valič, Matej Puc, Branko Jordán in Tone Gogala, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstra Sonja Strenar in Urban Gruden ter režiser Jože Valentič.
Dennis O'Driscoll ni bil le uveljavljen irski pesnik in znamenit kritik, predvsem je bil izjemen ljubitelj in poznavalec poezije. O poeziji in pesnikih, njihovi družbeni vlogi, pa tudi o svoji lastni pesniški poetiki je v pogovoru za naš radio leta 2011, le dobro leto pred smrtjo, pripovedoval Tini Kozin.
Avstrijski pisatelj Robert Musil, rojen leta 1880 v Celovcu, je svoje življenjsko delo Mož brez posebnosti pisal kar tri desetletja, a mu ga ni uspelo dokončati. V roman je vključil ogromno tem in motivov, celota pa naj bi po besedah prevajalca Janeza Gradišnika »podala duhovno in stvarno podobo njegove dobe«. V ospredju je vprašanje dobrega in zla, tudi v poglavju Družina v dvoje.
Letošnji 29. natečaj Radia Slovenija za kratko zgodbo, najstarejši v Sloveniji, je prinesel veliko odličnih zgodb. Odkupljene in nagrajene se bodo prihodnji teden zvrstile v oddaji Literarni nokturno. Več o tem pa jutri v posebnem napovedniku.
Literarne oddaje med 1. in 7. novembrom 2020
Nedelja, 1. november
14.05 Humoreska tega tedna: Roald Dahl: William in Mary
18.05 Spomini, pisma in potopisi: Tone Pavček: Dvoje živih
22.05 Literarni portret: Brigitte Giraud
23.50 Literarni nokturno: Sorj Chalandon: Očetov poklicPonedeljek, 2. november
23.50 Literarni nokturno: Ksenija Čuić Bratina: Rada bi bila vintageTorek, 3. november
21.00 Literarni večer: Umberto Eco in postmoderna
23.50 Literarni nokturno: Janez Grm: JojSreda, 4. november
11.05 Literarna matineja: Dennis O'Driscoll
23.50 Literarni nokturno: Branka Jelen Sidorovich: Povprečno (ne)srečnaČetrtek, 5. november
23.50 Literarni nokturno: Nadija Šuler: Zadnja priložnostPetek, 6. november
23.50 Literarni nokturno: Živa Škrlovnik:Sobota, 7. november
18.00 Izbrana proza: Robert Musil: Mož brez posebnosti
23.50 Literarni nokturno: Mirjam Gostinčar: Premene
Založba Univerze v Novi Gorici je izdala knjigo Ljubezen v pismih: dopisovanje aleksandrinke Felicite Koglot in njenega moža Franca Perica. Korespondenca med leti 1921 in 31 je obogatena tudi s fotografijami, ki so jih delile štiri vnukinje. Gre za čas, ko so moralne obtožbe in sumničenja velikokrat močno vplivali na percepcijo ženske migracije, a Felicita in Franc sta znala ubraniti svojo srečo. Felicita je imela 22 let, ko je prvič odpotovala v Aleksandrijo. Ko je njena hčerka imela tri leta, je tja odšla drugič. "Potem se pa ni več hotla odločit, je rekla, da rajši umre od lakote. " Tako razloži njena vnukinja Neda Rusjan Bric. In še pove, da noninih pisem ni smel nihče odpreti. "Ker je ona vedno govorila, pisma boste brali šele ko umrem. In dejansko ko je ona živela, smo živeli z njenimi zgodbami." Rene Rusjan, tudi Felicitina vnukinja, pa se spominja, da ji je nona velikokrat razlagala, zakaj so tamkajšnja dekleta sploh šla v tujino: "Rekla je, če gredo moški, se ne vrnejo in so šle raje same." V tujino jih je gnala revščina. Za prvo pot se je Felicita odločila, ker je želela zaslužiti za poroko. A tako kot je bilo težko oditi, se prav tako ni bilo lahko niti vrniti, pravi doktorica sociologije Mirjam Milharčič Hladnik. Spremenili pa so se tudi tisti, ki so ostali doma. Moški so se morali soočiti s spremembo svoje spolne vloge. "Kar je bilo travmatično zaradi tega, ker so cerkev in drugi aleksandrinke zasramovali in niso dopuščali, da bi moški prevzeli vloge, ki jih je bilo nujno prevzet, ko žensk ni bilo." A Franc je to znal. Ohranjena korespondenca je prava redkost in zato še toliko bolj pomembna pri spoznavanju čustvovanja, poudari vodja raziskovalnega centra za humanistiko novogoriške univerze Katja Mihurko Poniž. V pismih spoznavamo tudi razmere med leti 1921 in 1931, ki so vpete v to zgodbo mladega para, ki jo je spisala neznosna razdalja. Njun izjemno spreten način pisanja je v knjigi opremljen z opombami za lažje razumevanje nekaterih besed, vključene pa so tudi študije doktorice Mirjam Milharčič Hladnik in Mance Koren. Slednja o prepisovanju 100 let starih pismih pove, da je bil izziv pisma prepisovati brez prevelikih solz. Želja po boljšem življenju je na preizkušnjo postavila ljubezen. A kot je zapisala Felicita v enem od pisem, "ljudje ne morejo živeti samo od ljubezni".
Nekega večera Črt na nebu zagleda skrivnostno senco. Zdi se mu, da vidi zmaja. O nenavadnem doživetju bi rad povedal prijatelju Vidu, a kaj, ko sploh ni priložnosti, saj mu tudi Vid želi sporočiti novico o vznemirljivem odkritju. Tako se začne zaplet v mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ priznane slovenske sodobne dramatičarke Simone Semenič, ki je v režiji Mareta Bulca premierno zaživel na odru Lutkovnega gledališča v Ljubljani. Zgodba je povezana s skrivnostnim zemljevidom, ki ga najdeta dva izmed štirih enajstletnih protagonistov. Skupaj z njimi lahko tudi bralci odkrivajo različna prizorišča Ljubljane, kamor je postavljeno dogajanje. V predstavi so ta prizorišča skušali čim bolj odmakniti od realizma. Ta preplet realnega in domišljijskega gradijo tudi kostumografija Sanje Grcić, scenografija Damirja Leventića in svetloba, ki jo je oblikoval Andrej Hajdinjak. Posebnost romana je nenavadna pripovedovalka, ki vseskozi opozarja na fikcijskost pripovedi, vanjo posega, jo komentira in popravlja, preberemo o literarnem izhodišču – in ta lik so ohranili tudi v predstavi, v tej vlogi je Ajda Toman, ki pripoveduje, ustvarja scenografijo in svetlobo. Kako je mladinski roman, ki je leta 2020 prejel nagrado modra ptica, zaživel v gledališki predstavi in kako štirje mladi protagonisti razrešijo številne skrivnosti, pa torej lahko izveste na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Svet brez velikih zgodb, brez vrednot, svet hitre hrane, hitrega seksa in prekarnega dela je današnji svet, kot ga doživlja predstava Shopping and fucking. Nakupovanje in hitri seks je leta 1996 v realistični drami ubesedil Mark Ravenhill, ki velja za enega od vodilnih predstavnikov britanske nove dramatike gledališča »u fris« v 90. letih prejšnjega stoletja. Kako danes dojemamo ta šok tedanje dramatike in v kakšnem svetu živimo, se lahko vprašamo ob uprizoritvi predstave v režiji Brine Klampfer, ki bo nocoj premierno na ogled v ljubljanskem Mini Teatru. »Denar je civilizacija in civilizacija je denar,« razmišlja eden od likov Ravenhillove drame podobno neizprosno, kot je grob tudi naslov Shopping and fucking. Ne preseneča torej, da dramo umeščajo v tako imenovano gledališče »u fris«, gre za termin, ki ga je skoval Aleks Sierz, pred tem so angleško dramatiko 90ih let imenovali dramatika sperme in krvi, pove režiserka Brina Klampfer, ki meni, da so ta dela danes pri nas še bolj aktualna, kot so bila ob svojem nastanku v devetdesetih letih. Mladi, ki se danes spoprijemajo s težko stanovanjsko sitaucijo v Ljubljani, tako morda lahko razumejo težave likov Lulu in Robbieja, ki se v igri znajdeta v težkek finančnem položaju, saj ju zapusti prijatelj in sostanovalec Mark, ki odide na kliniko za odvajanje od drog. Začne se njuna bitka na trgu dela, bitka za preživetje in za denar. V primerjavi z izhodiščnim delom pa so se ustvarjalci tokrat odločili manj poudariti vidik šoka v predstavi. Kot še doda režiserka, se lahko vprašamo tudi – koliko smo sploh še dovzetni za šok v sodobnem času, ko so vsaj toliko kot naslov predstave Shopping and fucking šokantni naslovi in novice, ki z lahkotno hitrostjo krožijo po spletu.
Petkov večer v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma prinaša gostovanje Berlinskih filharmonikov. Orkester, zaradi svoje izjemnosti pogosto imenovan tudi orkester solistov, v svoji več kot 100-letni zgodovini izkazuje glasbene presežke, Berlinski filharmoniki v svoje vrste sprejmejo le najbolj izjemne posameznike, vstopnice za njihove koncerte pa so razprodane po vsem svetu. V vrstah tega prestižnega orkestra so tudi trije slovenski glasbeniki: hornist Andrej Žust ter klarinetista Andraž Golob in Matic Kuder. Z orkestrom Berlinskih Filharmonikov povezujemo nekatera najbolj bleščeča dirigentska imena polpretekle zgodovine in našega časa, kot so Herbert von Karajan, Claudio Abbado in Simon Rattle, ki so desetletja gradili danes ikonično podobo orkestra. Leta 2019 je vodenje orkestra prevzel Kirill Petrenko, dvakratni "dirigent leta" po izboru italijanskih kritikov. Ljubljanski koncert je osebna izkaznica maestra Petrenka, ki nadvse rad širi simfonični železni repertoar in na sporede koncertov uvršča tudi redko izvajane ali spregledane kompozicije: tokrat sopostavlja radostno pastoralo druge simfonije Johannesa Brahmsa, sodobnost zvočne študije Photoptosis Bernda Aloisa Zimmermanna in avantgardo poljske šole v prvi simfoniji Witolda Lutosławskega.
Vsebine Programa Ars
V Narodni galeriji v Ljubljani so se srečali trije veliki umetniki. Slikarka Metka Krašovec, pesnik Tomaž Šalamun in igralec Radko Polič - Rac, ki se je tokrat znašel v vlogi kustosa – zasnoval je namreč razstavo manj znanih umetničinih del in jih prepletel s Šalamunovo poezijo, ki jo je tudi sam interpretiral. Tako lahko na razstavi ob vsaki risbi prisluhnete posnetkom izbranih Šalamunovih pesmi, nekaj pa smo jih vpletli tudi v oddajo. Razstava se osredinja na manj znana dela Metke Krašovec, predvsem so to risbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta si bila z življenjskim sopotnikom Tomažem Šalamunom ustvarjalno najbližje. Dvainštirideset risb in sliko je Polič izbral neodvisno od naslovov in časa nastanka, razstava pa po besedah direktorice galerije dr. Barbare Jaki tako kalejdoskopsko prepleta dela treh sijajnih umetnikov, generacijskih sodobnikov. Foto: Metka Krašovec, Brez naslova, 1981, grafit, akvarel, papir Narodna galerija, Donacija Metke Krašovec, avtor fotografije Janko Dermastija, izrez fotografije
Kulturni praznik je mimo. Velike besede so izrečene. Karavana gre naprej. Na programih Radia Slovenija je bilo mogoče prisluhniti že 36. recitalu Prešernove poezije Združenja dramskih umetnikov Slovenije in programa Ars. O kulturi se medtem prepiramo, kot še nikoli. Spor med kulturniki, nevladnimi organizacijam in ministrstvom je postal več kot spor. Postal je kulturna kriza. To, da se o kulturi toliko govori, najbrž ni slabo, vprašanje pa je, ali sploh še kdo posluša… ali razume? In to v času, ko se glede narodov, materinščin, nacionalnih kultur in človeške pozornosti, dogajajo epohalne spremembe. Vtise je zbral Blaž Mazi.
V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo. Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. " Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "
Neveljaven email naslov