Na zeleno luč vlade čaka 31 filmskih projektov.

Poročali smo že o zastoju javnega sofinanciranja slovenskega filma, torej filmskega programa, ki ga po zakonu izvaja Slovenski filmski center. Slovenski filmski ustvarjalci so opozorili, kakšne težave jim povzroča blokada slovenskega filma, kot so jo poimenovali: ker producenti kljub že opravljenem delu še niso prejeli pogodbeno dogovorjenih sredstev, tudi sami ne morejo poplačati svojih sodelavcev, ki sodelujejo ali so sodelovali pri ustvarjanju javno sofinanciranih filmov. Nastala je torej veriga dolgov, pri čemer je še posebej sporno dejstvo, da jo je sprožila prav država sama, ki bi morala biti varuhinja zakonitosti in ki bi s svojim delovanjem morala dajati zgled in spodbujati zaupanje v pravni red.

Trenutno na zeleno luč vlade čaka 31 filmskih projektov; nekateri med njimi so že končani in so že doživeli uspešne mednarodne premiere, kot denimo slovenska manjšinska koprodukcija Bog obstaja, ime ji je Petrunija; številni drugi pa so se »zataknili« celo v zadnjih fazah snemanja. Nastal je dvojen problem, na katerega smo opozorili v ponedeljkovem Studiu ob 17h. Filmski center kot posredni proračunski porabnik še ni prejel sredstev od ministrstva za kulturo, saj sta se v postopek odločanja namreč vpletli še ministrsto za finance in vlada. Slednja je v zadnjih petih mesecih, odkar so filmarji opozorili na problem, vzpostavila novo pravno prakso in zanjo še ni ponudila prepričljive zakonske utemeljitve. Vlada še ni odgovorila na vprašanje, zakaj letos soodloča o tem, kdaj in kateri filmski projekti bodo poplačani. Še več: vlada še ni dala ne rdeče ne zelene luči – ima namreč pristojnost, da projekte tudi zavrne –, temveč z odločanjem odlaša. Z vladnega urada za komuniciranje so, kot smo že poročali, odgovorili le, da so projekti, o katerih že več mesecev odloča vlada tako obsežni, da potrebujejo več informacij in več časa za odločanje.

Poleg dolgov in z njimi povezanih življenjskih stisk filmskih ustvarjalcev domači producenti kot koprodukcijski partnerji ostajajo dolžni svojim partnerjem v tujini; z zastojem vlada posredno krni še njihov s trdim delom pridobljeni ugled in izvenproračunska sredstva za film, ki so jih pridobili v mednarodnem okolju. Z vprašanjem o tem, kakšna je zakonska podlaga, da sta se letos v proces potrjevanja nacionalnega filmskega programa vključila še finančno ministrstvo in vlada, sem se obrnil na predstavnike uradnih institucij.

Z urada za komuniciranje so odgovorili, da je uvrščanje projektov v Načrt razvojnih programov določeno z 31. členom Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2020/2021. Odgovorili so tudi na vprašanje, ali se z uvrščanjem filmov v Načrt razvojnih programov nepovratne državne subvencije filmov spreminjajo v investicije, za katere je potrebno soglasje vlade.

Kot so zapisali v vladi, se uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ po tolmačenju ministrstva za finance smiselno uporablja za vse projekte, ne le za investicije. Iz vlade še dodajajo, da za je to vprašanje pristojno finančno ministrstvo.

Iz finančnega ministrstva so odgovorili, da uvrščanje filmov Načrt razvojnih programov ni novost: »Filmski projekti se financirajo v skladu z veljavno shemo državne pomoči, zato morajo biti na podlagi zakona o javnih financah vključeni v Načrt razvojnih programov.« Dodajajo še, da je z vidika državnega proračuna primarno pristojni resor kulturno ministrstvo, ki je »dolžno upoštevati in posredovati proračunska pravila posrednim proračunskim uporabnikom, ki so v njegovi pristojnosti«.

In kaj pravijo na kulturnem ministrstvu? Kulturno ministrstvo je namreč tisto, ki po novi praksi oziroma tolmačenju predloži projekte oziroma gradivo v odločanje vladi. Z ministrstva za kulturo odgovarjajo, da so gradiva med njimi in ministrstvom za finance usklajena in dodajajo, da je za »uvrstitev gradiv na vlado pristojen generalni sekretariat vlade«.

Iz uradnih odgovorov je razvidno izmikanje jasnemu odgovoru na vprašanje, zakaj se je letos javno sofinanciranje slovenskega filma zataknilo, čeprav je odgovor v resnici preprost. Zataknilo se je, ker se lahko zataknilo; ker se je vlada odločila, da (tudi) na filmskem področju izkoristi vse razpoložljive vzvode odločanja za (milo rečeno) nagajanje njej domnevno nenaklonjenih filmarjev ali za (spekulativno rečeno) preureditev filmskega področja in njegovo podreditev vladni politiki in interesom njej lojalnih posameznikov. Brez dlake na jeziku lahko zapišem, da je ta pot korak nazaj v producentsko ureditev, kot smo jo poznali nekoč. Po treh desetletjih samostojne države se na filmskem področju utegnemo vrniti v predosamosvojitveno stanje, ko je bil glavni filmski producent država.