Pred tednom dni je spletno premiero doživel film Borat: Naknadni film, v katerem je britanski komik Sacha Baron Cohen že drugič nastopil v vlogi kazáškega novinarja in televizijskega zvezdnika Borata Sagdijeva.

Pred tednom dni je spletno premiero doživel film Borat: Naknadni film, v katerem je britanski komik Sacha Baron Cohen že drugič nastopil v vlogi kazáškega novinarja in televizijskega zvezdnika Borata Sagdijeva. Gre za najbolj znan lik Barona Cohena, ki je sicer svojo kariero zgradil na tem, da v preobleki in z različnimi naglasi pristopa do resničnih ljudi – do mimoidočih ali uradnikov, politikov in njihovih podpornikov ter znanih obrazov. V pogovorih in drugih zaigranih situacijah nato razgali njihova rasistična, seksistična ali homofobna stališča, pa tudi druge plati, ki jih sicer ne bi pokazali v javnosti. Ob premieri filma Borat: Naknadni film je odjeknila novica, da je Baron Cohenu tokrat uspelo posneti celo Rudyja Giulianija, Trumpovega odvetnika, ki se je v hotelski sobi pripravljal na spolni odnos z domnevno 15-letnim dekletom, sicer igralko Marijo Bakalovo. Ob tej priložnosti se Tina Poglajen ozira k najbolj znanim likom edinstvenega komika.

Za Sacho Barona Cohena je večina izmed nas prvič najverjetneje slišala leta 2002, ko je slovensko javnost razburil s filmom Ali G Indahouse. V njem namreč predlaga politiko omejevanja priseljevanja v Združeno kraljestvo, pri kateri bi vstop dovoljevali le lepoticam; ko pa na mejo prispe manj privlačno dekle, ji zabrusijo, naj se kar vrne nazaj v Slovenijo. Ali G je bil sicer lik stereotipnega mladostnika iz britanskega delavskega razreda, ki pri oblačenju in govoru posnema jamajško skupnost in črnsko hiphopersko subkulturo; serija, v kateri je nastopal, pa je Barona Cohena izstrelila med zvezde.

Ali G na svet gleda skoraj izključno skozi lastne predsodke in stereotipe; pri tem so bili ključni njegovi intervjuji z uradniki, politiki, z zvezdniki in zvezdnicami, ki jih je spravil v zadrego s politično nekorektnimi izjavami ali jih celo pripravil do tega, da so se strinjali s čim nezaslišanim. Med drugimi so mu nasedli Edwin Buzz Aldrin, David in Victoria Beckham, Noam Chomsky in Donald Trump – ki tedaj seveda še ni bil predsednik ZDA. Kot je poročala revija Rolling Stone, je Baron Cohen do intervjujev prišel tako, da je v vlogi Ali G-ja nosil snemalno opremo, z njim pa je prišel moški v poslovni obleki, za katerega so zvezdniki avtomatično predvidevali, da bo z njimi govoril on. Potem, ko so kamere že začele teči, pa je bilo že prepozno, da bi se umaknili. Sacha Baron Cohen:

Z Donaldom Trumpom sem intervju opravljal kot Ali G. Producent televizijske serije je bil čeden, vljuden Anglež v elegantnem tvidastem suknjiču; Trump je seveda domneval, da ga bo on spraševal. Potem je producent nenadoma rekel: ne, tale tukaj bo delal intervju, ime mu je Ali G. Spomnim se, kako me je Donald Trump takrat pogledal, oblečen sem bil v trenerko in govoril v slengu, poleg tega pa sem se še delal, da ne vem točno, kako mu je ime. Takoj se mu je povesil nos, bil je besen, da se bo moral pogovarjati z nekom iz nižjega razreda, namesto s tistim bistrim, imenitnim producentom. Intervju je trajal kakšnih sedem minut. V javnosti se je potem širokoustil, da je bil edini, ki je sprevidel mojo vlogo, kar pa ni res. Spraševal sem ga na primer, koliko časa ljudje že poslujejo, na kar je rekel, da človeška bitja s kamni poslujejo že milijone let, kar je smešno, ker toliko časa sploh ne obstajamo ljudje, najdbe pa pričajo, da so kupčevali s soljo, ne s »kamni«. Je pa res, da je na vprašanja odgovarjal vljudno, vsaj do trenutka, ko sem ga prosil za denar – za poslovno idejo, rokavico, s katero lahko sladoled ješ, ne da bi ti kapljal za rokav, sem hotel imeti 15 milijonov dolarjev – seveda ga ni zanimalo. Opravičil se je in odšel. Je pa verjel, da je Ali G resnična oseba.

Tri leta po huronskem uspehu prvega filma o Boratu je Sacha Baron Cohen nastopil kot Brüno Gehard, vpadljivi avstrijski gejevski TV voditelj v oddaji o modi, ki je svoje goste in gostje podobno, kot Ali G, pripravil do tega, da so dajali sporne pripombe ali nasprotovali sami sebi. Med njegovimi priljubljenimi frazami sta bili »Ach, ja« ali »Nicht, nicht«; v enem izmed nastopov pa je gosta spodbujal celo, da je odgovarjal z bodisi »naj ostanejo v getu« ali pa »na vlak za Auschwitz!«. V vlogi Brüna je na podelitvi nagrad MTV z obrazom »po nesreči« pristal v Eminemovem mednožju, odpotoval v ZDA, da bi postal »največji avstrijski zvezdnik po Hitlerju«, v Jeruzalem, kjer je v pogovoru z nekdanjim agentom Mossada in palestinskim politikom zamešal humus in Hamas, spraševal starše otroških modelov, ali bi bili ti pripravljeni shujšati ali iti na liposukcijo ter krščanskega pastorja, ki se ukvarja s »spreobračanjem gejev v heteroseksualce«, prosil, naj v heteroseksualca spremeni še njega. Takole je Sacha Baron Cohen povedal v oddaji Jimmyja Kimmela:

Zamislili smo si, da bomo film končali tako, da Brüno s svojim fantom pristane v borbi v kletki v Arkansasu. Začela naj bi se poljubljati in tako zanetila izgred. Odvetniki so mi zabičali, da ne smem izzvati pretepa. Znašel sem se torej v kletki, vanjo je vstopil še moj filmski fant, gledalo pa naju je kakšnih 2000 lokalcev. So precej zanimivi. Nekaj sto jih je bilo pravkar izpuščenih iz zapora. Na čelu so imeli svastike in druge prijazne simbole. Ko sem se začel boriti s svojim fantom, so začeli besno kričati. Zgrabila me je panika, in v paniki ne sprejemam najboljših odločitev. Zakričal sem torej: »No, bi se kdo rad tepel? Premlatil vas bom!« Mislil sem, da v kletko že ne bodo mogli. Tam je bilo še nekaj policistov, ki so nama jasno dali vedeti, da naju bodo aretirali, če bom prekršil kakšnega od dvanajstih statutov o spodobnosti. Moje možnosti so bile torej, da bom končal v arestu ali da bom pretepen do smrti. Medtem, ko sem se začel poljubljati s fantom, je nekdo iz občinstva prežagal kovino, s katero so bili na tla pritrjeni kovinski stoli, in jih začel metati v kletko. To je bil zadnji prizor v filmu, mislil sem si, tole je super, moramo končati film, zato sem se še naprej poljubljal. Ko so začeli po zraku leteti stoli, mi je šinilo v glavo, da se jim morda lahko izognem, če se uležem na hrbet. Potem sem že slišal varnostnike, ki so kričali, naj se umakneva.

Prvi film o Boratu, vulgarnemu kazaškemu novinarju z nezaslišanimi političnimi stališči, ki so skrajno patriarhalna, antisemitska, homofobna, rasistična in še kaj, ki nenehno krši družbene tabuje, je bil tako odmeven, da je imel Baron Cohen pri snemanju nadaljevanja že velike težave, saj je bil preprosto preveč znan, da bi lahko ljudi še naprej pretental, da je Borat resnična oseba. Vseeno mu je uspelo uspeh »ene najboljših komedij dvatisočih« vsaj deloma ponoviti, še posebno s pomočjo bolgarske igralke Marije Bakalove, ki so jo navdušeni kritiki označili za pravo komično odkritje, za nastop leta in za zasluženo morebitno prejemnico oskarja. Bakalova igra Boratovo 15-letno hčer, ki jo ta namerava podariti nekomu iz Trumpovega ožjega kroga, da bi Kazahstanu tako zagotovil naklonjenost ZDA. Od tod tudi razvpiti prizor z Rudyjem Giulianijem. Ta je na Tviterju zatrdil, da ni počel nič neprimernega in da je Baron Cohen navaden lažnivec. Ta se je odzval takole:

Če je to, kar je predsednikov odvetnik počel, zanj »primerno obnašanje«, potem si ne upam pomisliti, kaj vse počne z novinarkami v hotelskih sobah. Vabim vse, da si ogledajo film, prizor je resničen, storil je, kar je storil, naj se sami odločijo – nam je bilo jasno, za kaj je šlo.

Za konec še ena misel Sache Barona Cohena o tem, kakšna je razlika v sprejemu prvega in drugega filma o Boratu: če smo bili leta 2006, v času prvega filma o Boratu, morda še šokirani, kako razširjeno je skrito sovraštvo do drugačnih, v tem primeru v ZDA, potem leta 2020 ni šokiran skorajda nihče: sovraštvo se namreč ne skriva več; eden od tistih, ki ga izraža najglasneje, pa je sam predsednik ZDA.