Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stvor nas preseneti tam, kjer to najmanj pričakujemo. In to velja tudi za samega Carpenterja.
Drugi v nizu cikla znanstvenofantastičnih filmov, ki je na ogled v rubriki Kinoteka na TV SLO 1 (v petek, 30. 10.), je grozljivka Stvor Johna Carpenterja iz leta 1982. Glavno vlogo v njem je odigral Kurt Russell, ki je bil takrat na vrhuncu kariere. Denis Valič razmišlja o umestitvi Carpenterja v obdobje novega Hollywooda in o odlikah tega filmarja, ki ga mnogi lahkomiselno odpravijo kot »še enega režiserja grozljivk«.
Konec 60. let prejšnjega stoletja se je začela silovita preobrazba ameriške kinematografije, ki je močno spremenila tudi podobo tradicionalnega hollywoodskega studijskega sistema in nam prinesla t. i. novi Hollywood. Snemati so začeli drugačne filme, spremembe so bile opazne tako v produkcijskem pristopu kot tudi pri promociji del. Skratka veliki studii so temeljito spremenili svoj pristop k ustvarjanju filmskih del. A še bolj kot vse to je bilo pomembno dejstvo, da pri avtorskem oblikovanju celote dela ključne vloge ni imel več studio, temveč je to prevzel režiser.
Takega razvoja dogodkov pa seveda ni omogočilo nenadno spoznanje studijskih šefov, da so avtorji pomembni, pač pa več različnih prepletenih razlogov: od naglih demografskih sprememb v Združenih državah, pa vse do dejstva, da se filmi, posneti po starih vzorcih, niso več dobro prodajali. Kompromis je bil nenadoma mogoč, ker se je v tem času pojavila močna mlada generacija filmskih ustvarjalcev. Ta se je idejno napajala pri takratnih novovalovskih gibanjih, v prvi vrsti seveda francoskem, ustvarjalcem pa je sledil tudi vplivni del ameriške filmske kritike (predvsem Andrew Sarris), ki je v domači prostor prenesla razmišljanja o »politiki avtorjev«.
Tako so takrat svojo ustvarjalno pot začeli številni režiserji, ki jih danes prepoznavamo kot ključne akterje ameriškega filma in hkrati kot ene izmed najbolj prepoznavnih cineastov v svetu sploh: Allen, Altman, Cameron, Coppola, De Palma, Spielberg, Scottt, Schrader, Scorcese, Penn, Peckinpah, Malick, Lynch in številni drugi.
Med njimi pa najdemo tudi Johna Carpenterja, ki je odigral pomembno vlogo pri vpeljavi razmišljanja o »politiki avtorjev« v hollywoodsko prakso, obenem pa je uresničil eno najbolj izvirnih, drznih in svojskih avtorskih vizij.
Domnevamo lahko, da je navedba Carpenterjevega imena v tem kontekstu številne presenetila, saj si težko predstavljajo, kaj ima režiser domnevno cenenih žanrskih izdelkov, kot so Megla, New York 1997, Napad na policijsko postajo, Noč čarovnic, Princ teme, če jih naštejemo le nekaj, opraviti s politiko avtorjev oziroma z izvirno avtorsko vizijo.
No, takoj naj opozorimo, da je čudenje v tem primeru lahko samo posledica predsodkov, napačnih predstav ali celo temeljnega nerazumevanja njegovih del. Večina poznavalcev se namreč strinja, da je Carpenter še danes eden najbolj doslednih, konsistentnih in koherentnih pripovedovalcev v jeziku filmskih podob, pa naj njegova dela analiziramo z vidika sloga, kompozicije kadra, zvočne kulise oziroma rabe filmske glasbe, ali pa na ravni graditve vzdušja oziroma teksture pomena. Razlog, da je to dosegel, tiči v tem, da je Carpenter ves čas ohranjal popolni nadzor nad celoto svojega dela, od režije in pisanja scenarija, prek pisanja glasbe in kadriranja, pa vse do končne montaže: ali tako, da je sam prevzel neko delo ali pa ga je zaupal svojim stalnim sodelavcem. Cena za to še zdaleč ni bila zanemarljiva: studii so mu omogočali le skrajno nizkoproračunske projekte. A Carpenter ni popustil. Sebe je videl kot »studijskega režiserja«, kakršna sta bila tudi njegova vzornika Hawks in Hitchcock kot zapeljevalca množic. Toda hkrati je hotel biti manipulator, ki s svojim delovanjem omogoči, da ob »pogledu nazaj«, ob ponovnem premisleku dela vznikne še nek drug pomen. Poglejmo si le njegov sijajni Stvor, to znanstveno-fantastično grozljivko, ki je hkrati tudi film o obleganju. Carpenter se v njem bolj ali manj omeji na klasične hollywoodske pripovedne postopke, kot so kader–protikader, nevidni rezi in drugi, ki gledalcu omogočajo, da se potopi v delo. Toda nato ga na koncu, ko dogajanju sledi s široko odprtimi očmi – kot liki v filmu, uničujoče spodnese z za Hollywood skrajno nekonvencionalnim koncem. Stvor nas preseneti tam, kjer to najmanj pričakujemo. In to velja tudi za samega Carpenterja.
Stvor nas preseneti tam, kjer to najmanj pričakujemo. In to velja tudi za samega Carpenterja.
Drugi v nizu cikla znanstvenofantastičnih filmov, ki je na ogled v rubriki Kinoteka na TV SLO 1 (v petek, 30. 10.), je grozljivka Stvor Johna Carpenterja iz leta 1982. Glavno vlogo v njem je odigral Kurt Russell, ki je bil takrat na vrhuncu kariere. Denis Valič razmišlja o umestitvi Carpenterja v obdobje novega Hollywooda in o odlikah tega filmarja, ki ga mnogi lahkomiselno odpravijo kot »še enega režiserja grozljivk«.
Konec 60. let prejšnjega stoletja se je začela silovita preobrazba ameriške kinematografije, ki je močno spremenila tudi podobo tradicionalnega hollywoodskega studijskega sistema in nam prinesla t. i. novi Hollywood. Snemati so začeli drugačne filme, spremembe so bile opazne tako v produkcijskem pristopu kot tudi pri promociji del. Skratka veliki studii so temeljito spremenili svoj pristop k ustvarjanju filmskih del. A še bolj kot vse to je bilo pomembno dejstvo, da pri avtorskem oblikovanju celote dela ključne vloge ni imel več studio, temveč je to prevzel režiser.
Takega razvoja dogodkov pa seveda ni omogočilo nenadno spoznanje studijskih šefov, da so avtorji pomembni, pač pa več različnih prepletenih razlogov: od naglih demografskih sprememb v Združenih državah, pa vse do dejstva, da se filmi, posneti po starih vzorcih, niso več dobro prodajali. Kompromis je bil nenadoma mogoč, ker se je v tem času pojavila močna mlada generacija filmskih ustvarjalcev. Ta se je idejno napajala pri takratnih novovalovskih gibanjih, v prvi vrsti seveda francoskem, ustvarjalcem pa je sledil tudi vplivni del ameriške filmske kritike (predvsem Andrew Sarris), ki je v domači prostor prenesla razmišljanja o »politiki avtorjev«.
Tako so takrat svojo ustvarjalno pot začeli številni režiserji, ki jih danes prepoznavamo kot ključne akterje ameriškega filma in hkrati kot ene izmed najbolj prepoznavnih cineastov v svetu sploh: Allen, Altman, Cameron, Coppola, De Palma, Spielberg, Scottt, Schrader, Scorcese, Penn, Peckinpah, Malick, Lynch in številni drugi.
Med njimi pa najdemo tudi Johna Carpenterja, ki je odigral pomembno vlogo pri vpeljavi razmišljanja o »politiki avtorjev« v hollywoodsko prakso, obenem pa je uresničil eno najbolj izvirnih, drznih in svojskih avtorskih vizij.
Domnevamo lahko, da je navedba Carpenterjevega imena v tem kontekstu številne presenetila, saj si težko predstavljajo, kaj ima režiser domnevno cenenih žanrskih izdelkov, kot so Megla, New York 1997, Napad na policijsko postajo, Noč čarovnic, Princ teme, če jih naštejemo le nekaj, opraviti s politiko avtorjev oziroma z izvirno avtorsko vizijo.
No, takoj naj opozorimo, da je čudenje v tem primeru lahko samo posledica predsodkov, napačnih predstav ali celo temeljnega nerazumevanja njegovih del. Večina poznavalcev se namreč strinja, da je Carpenter še danes eden najbolj doslednih, konsistentnih in koherentnih pripovedovalcev v jeziku filmskih podob, pa naj njegova dela analiziramo z vidika sloga, kompozicije kadra, zvočne kulise oziroma rabe filmske glasbe, ali pa na ravni graditve vzdušja oziroma teksture pomena. Razlog, da je to dosegel, tiči v tem, da je Carpenter ves čas ohranjal popolni nadzor nad celoto svojega dela, od režije in pisanja scenarija, prek pisanja glasbe in kadriranja, pa vse do končne montaže: ali tako, da je sam prevzel neko delo ali pa ga je zaupal svojim stalnim sodelavcem. Cena za to še zdaleč ni bila zanemarljiva: studii so mu omogočali le skrajno nizkoproračunske projekte. A Carpenter ni popustil. Sebe je videl kot »studijskega režiserja«, kakršna sta bila tudi njegova vzornika Hawks in Hitchcock kot zapeljevalca množic. Toda hkrati je hotel biti manipulator, ki s svojim delovanjem omogoči, da ob »pogledu nazaj«, ob ponovnem premisleku dela vznikne še nek drug pomen. Poglejmo si le njegov sijajni Stvor, to znanstveno-fantastično grozljivko, ki je hkrati tudi film o obleganju. Carpenter se v njem bolj ali manj omeji na klasične hollywoodske pripovedne postopke, kot so kader–protikader, nevidni rezi in drugi, ki gledalcu omogočajo, da se potopi v delo. Toda nato ga na koncu, ko dogajanju sledi s široko odprtimi očmi – kot liki v filmu, uničujoče spodnese z za Hollywood skrajno nekonvencionalnim koncem. Stvor nas preseneti tam, kjer to najmanj pričakujemo. In to velja tudi za samega Carpenterja.
V Karlovih Varih na Češkem se je končal eden izmed najstarejših evropskih filmskih festivalov, na letošnji 58. festivalski ediciji je kristalni globus za najboljši film prejel britanski dokumentarni film z naslovom Nenaden uvid v globlje stvari režiserja Marka Cousinsa. V Aninem dvoru v Rogaški Slatini so v petek podelili Stritarjevo nagrado za mladega in obetavnega kritika ali kritičarko, prejela jo je Petra Koršič. V Cankarjevem domu se bo mogoče udeležiti opere Trubadur Giuseppa Verdija, letos pa mineva tudi 20. let festivala Animateka, ki jo bodo danes zvečer na stopnišču Mestne hiše proslavili s projekcijo izbranih zmagovalnih filmov iz preteklosti.
Vsebine Programa Ars
Jesen je čas, ko distributerji v kina po navadi pošljejo največ grozljivk, a letošnja bera je izdatno borna. Dobili nismo namreč nobenega izvirnega filma, temveč zgolj nadaljevanja in predelave zgodb, ki so že zdavnaj izgubile svežino. Najuspešnejši med vsemi, Nuna 2, je kljub nizki zaporedni številki namreč osmi film iz franšize Priklicano zlo, medtem ko je Žaga X že deseta, Izganjalec hudiča: Vernik pa šesti, če ne štejemo še dveh sezon televizijske serije. Številke niso vse, a te filmske sage so kar je v zgodbah zanimivega že povedale, novi avtorji, ki se jih lotevajo, pa so prej skrbniki blagovne znamke kot pa filmarji. Tako Nuna 2 denimo osredotoči grozo zgolj na nenadne pojave demonske nune, zgodba pa nima smisla, niti v navezavi na druge filme iz franšize. Edini izstopajoči element je nekoliko slovensko folklorno obarvan, saj redovnica premaga demona s poplavo posvečenega vina, kar zbudi asociacije na Vinopirje in Idilo. Žaga X je še slabša, ker avtorji očitno niso izgubili le kreativnosti, ki bi jo potrebovali za načrtovanje peklenskih pasti, temveč tudi moralni kompas, saj so Ugankarja spremenili v pozitivca. In to precej dolgočasnega, s fokusom na njegovem hiranju za rakom in trpljenju, ko postane lahkoverna žrtev prevare. Čar Ugankarja in njegovih mučilnih pasti je zmeraj bil v njegovi diabolični prebrisanosti in preračunljivosti ter v izkrivljeni etiki njegovega kaznovanja. S poskusom, da bi začutili njegovo bolečino, ni postal nič bolj človeški, le bolj dolgočasen. In ko smo ravno pri dolgočasnosti, to velja tudi za novo inkarnacijo Izganjalca hudiča. Film je ustvarila ista ekipa kot zadnjo trilogijo Noči čarovnic in sledi istemu kopitu. Nov film je nadaljevanje prve zgodbe, vendar brez posebne logike ali strašljivih scen. In medtem ko je Noč čarovnic vsaj transponirala delce subtilnih sporočil izvirnika v sodobni čas, jih Izganjalec hudiča: Vernik najprej nastavi, nato pa zavrže. Tako je denimo v izvirnem filmu iz leta 1973 zelo pomemben element enostarševska družina z materjo samohranilko, ki se ne odreče svojemu življenju. V novem imamo očeta samohranilca, a ta element povsem izzveni oziroma je zreduciran na najbolj splošne klišeje. V začetku film sicer odlično gradi napetost in suspenz, a proti koncu zapade v vse pasti podžanra demonske obsedenosti, ki smo jih že ničkolikokrat videli. A najbrž jih bomo spet, saj je nadaljevanje že v produkciji. Prvo filmsko pot pa začenjajo z duhovi umorjenih otrok obsedene animatronske pošasti v filmu Pet noči pri Freddyju. A tudi tukaj ne gre za izvirno delo, temveč za priredbo serije grozljivih računalniških iger. Te imajo veliko oboževalcev in film bo zaradi njih bržkone uspešen, čeprav si ne zasluži. Robotski medvedek in njegovi prijatelji so sicer nekoliko strašljivi, a bistveno manj kot v igri, razvlečena zgodba nima nobenega tempa ali logike, človeški junaki pa so tako zelo brez karizme, da jih animatronika zlahka prehiti. Novembra pride v kino še ena grozljivka, Govori z mano. Gre za izvirno zgodbo o skupini prijateljev, ki s stiskom balzamirane roke pridejo v stik z onostranstvom, kjer pa jih seveda ne čaka nič dobrega. Kritiki so navdušeni, napovednik je tudi videti sveže in srhljivo, tako da morda jesenska grozljiva scena le ne bo tako klavrna kot trenutno kaže.
Petnajst let Kinodvora – petnajst let tradicionalnega maratona grozljivk po izboru Marcela Štefančiča, jr.! Le slab mesec po tem, ko so 1. oktobra 2008 prvikrat zabrneli filmski projektorji novega ljubljanskega mestnega kina, se je namreč prvikrat odvila tudi tako imenovana noč groze, gorja & gravža, ki vedno znova navduši svoje specifično, a vztrajno občinstvo. Vsako leto, z izjemo koronskega 2020, ki resnično ni potrebovalo še dodatne grozote, Noč grozljivk v Kinodvor vabi s skupkom samosvojih, šokantnih, krvavih, nagravžnih, fizično in psihično napornih filmov, ki si skorajda brez premora sledijo od zgodnjega večera do pozne noči in tudi letos ni prav nič drugače. Kvintet žanrsko, vsebinsko in slogovno povsem raznolikih filmov, zbranih z različnih koncev svetovne kinematografije, začenja hommage anksioznosti in družbeni odtujenosti ameriškega režiserja in scenarista Arija Asterja Beau se boji z izvrstnim Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi. Brezizhodna distopičnost tragikomičnega sveta, v katerem privrejo na plan vse travme otroštva, zaznamovanega s posesivno in čustveno manipulativno materjo, neizživeto poletno romanco in z razžirajočim občutkom krivde na sploh, brez dvoma sodi v sam vrh bizarnejših sodobnih filmskih biserov. »Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje,« je izbor svojega prvega letošnjega filma pospremil Štefančič, gledalec pa bo v skoraj treh urah dodobra spoznal občutek tesnobe, strahu in nemočne disfunkcionalnosti. Od življenja prestrašenemu Beau sledijo trije nekoliko živahnejši in vsebinsko morda tudi nekoliko bolj tipični filmi za noč čarovnic: v korejskem Lovu na volkove se v krvi in brutalnih borbah nevarni jetniki na breziizhodni ladji spopadejo z neobčutljivim zobmijevskim supervojakom, Besna Becky je izvrstno nadaljevanje o odločni manični najstnici z ničelno toleranco do bebavih primitivnih fašističnih seksistov, ki že rahlo meji na burlesko, med njima pa je na sporedu vsaj na prvi pogled tokrat najbolj klišejska grozljivka – klicanje duhov. A avstralski šoker bratov Dannyja in Michaela Philippoua Govori z mano je vendarle več od zgolj ponesrečenega sedenja v krogu s prsti na ouija plošči s pričakovano pogubnimi posledicami, je tudi zgodba o soočanju s preteklostjo, osamljenostjo, krivdo in iskanjem tistih občutkov, ki bi te vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz otopelosti. A vsak tak pobeg ima svojo ceno in nekoliko preveč arogantna skupina najstnikov jo plača z natančnim odmerkom priskutnih demonov, nasilja in krvi. Natančno izpeljan lok stopnjevanja napetosti pa je tudi odlika zadnjega filma letošnjega grozljivega petorčka, avstrijske Družinske večerje, ki jo bodo najvztrajnejši dočakali v zgodnjih jutranjih urah prvega novembra. Režiser in scenarist Peter Hengl v svojem celovečernem prvencu gledalca pripelje na samotno in temačno posestvo poznane avtorice kuharskih knjig, kamor na kratke počitnice prispe tudi njena nekoliko močnejša nečakinja Simi. V želji po izgubi odvečne teže Simi privoli v vse bolj čudaške tetine nasvete, dolgo časa pa si zatiska oči tudi pred stopnjevano nenavadnim obnašanjem vseh družinskih članov. Vse dokler tudi sama nehote ne postane del morbidnega rituala … Pestra bera letošnje Noči grozljivk bo že tradicionalno zadovoljila vse okuse tega raznolikega filmskega žanra, zajtrk za tiste, ki bodo zdržali čisto do konca, pa bo imel brez dvoma prav poseben priokus.
V 83. letu življenja se je v noči na torek, 3. oktobra, na Dunaju poslovil skladatelj, duhovnik in dirigent Avgust Ipavec (foto BoBo).
Tinta bo do nedelje ponudila razstave, pogovore, delavnice, predavanja, konferenco in otroški program, odprli bodo tudi sejem stripov. Festival se bo v nedeljo tradicionalno sklenil v Kinu Šiška s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta ter z risanim koncertom, na katerem bosta moči združila priljubljeni zagrebški glasbenik Miki Solus in Izar Lunaček. Več o programu letošnjega festivala pa Pia Nikolič iz programske ekipe festivala.
V ljubljanski Cukrarni se nocoj začenja že osmi »festival Indigo«, ki se bo v soboto zaključil z gostujočo bralno-gledališko predstavo «Zarotniki«. Letošnjega so organizatorji zasnovali z osrednjim vprašanjem: »Ali gre zares?«.
Začenja se 29. mednarodni festival Mesto žensk. Na dvanajstih prizoriščih v Ljubljani bo več kot 90 umetnic in umetnikov pripravilo 36 dogodkov. Osrednja tema bo upor.
S projekcijo celovečernega igranega filma Šterkijada se odpira 26. Festival slovenskega filma Portorož. Film je režiser Igor Šterk posvetil svoji družini in očetu Juretu Šterku, prvemu Slovencu, ki je sam objadral svet. Na otvoritveni slovesnosti, ki se je bo po napovedih udeležila ministrica za kulturi Asta Vrečko, bodo podelili nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, ki se odslej imenuje nagrada Milke in Metoda Badjure. Izročili jo bodo direktorju fotografije in filmskemu snemalcu Radu Likonu.
Gre za projekt skupine študentov in absolventov Akademije za gledališče radio, film in televizijo, zbranih v kolektivu Reaktor. Načrtujejo niz predstav s krovnim naslovom Krik; prva je imela podnaslov Prvi glas, v njej so se dotaknili spolnih zlorab otrok in se z njo predstavili tudi na Borštnikovem srečanju, drugo pa napovedujemo zdaj.
Lale Gül v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom prevprašuje svoje odraščanje znotraj konservativne, verne družine. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščini pa jo lahko beremo v prevodu Stane Anželj. Ob obisku v Ljubljani se je z njo pogovarjala Petra Meterc.
Čeprav bo Slovenija na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu kot častna gostja nastopila z več kot 250 dogodki, to še ne pomeni, da bomo oktobra v ospredju. Kurator častnega gostovanja Miha Kovač je ob razgrnitvi programa poudaril, da se je zadnji dve leti v Sloveniji ustvarila iluzija, da je pozornost slovenskim avtorjem v Frankfurtu zagotovljena, zato so ves čas v ospredju njihovih skrbi vidnost, vidnost in še enkrat vidnost. Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos pa je na sredini novinarski konferenci v Frankfurtu povedal, da je zadnji čas veliko potoval, in da je povsod je čutiti globoko negotovost, ki je povezana z umetno inteligenco (foto: Frankfurtski knjižni sejem / Nurettin Çiçek).
V atriju Znanstveno raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani so predstavili knjigo z naslovom Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Gre za monumentalno, več kot šesto strani dolgo knjižno delo urednika in prevajalca Tiborja Hrs Pandurja, ki je nastajalo več let in ki ga je izdala založba Litera v sodelovanju z založbo omenjenega raziskovalnega centra. Kot pove že naslov, gre za izbor pisem, ki je Tesla pošiljal na začetku 20. stoletja nekaterim ameriškim bankirjem, da bi pridobil finančna sredstva za svoje projekte. A v njih je mogoče razbrati mnogo več, tudi njegov svetovni nazor in psihološki profil, pa zgodovinsko ozadje v Ameriki v začetku 20. stoletja. Foto: Wikipedija
V Mariboru se je v četrtek začel mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc, ki pa prvič v 12-letni zgodovini ni prejel javnih sredstev, zato je filmska ponudba letos precej skromna. Prispevek o letošnji ediciji festivala, ki jo lahko obiščete do nedelje, je pripravila Brigita Mohorič.
S septembrom se je v Kinodvoru v Ljubljani začela nova sezona programa Kinobalon, namenjenega otrokom in mladim, izšel je tudi novi šolski katalog. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Petro Slatinšek, vodjo programa Filmska vzgoja in mlada občinstva pri Kindvoru.
V sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani smo organizirali natečaj za priložnostni plakat, s katerim smo želeli opozoriti na poseben pomen Arsa v radijskem in širšem medijskem prostoru, v katerega prinaša poročanja, avtorske oddaje in intervjuje o kulturni, umetnosti in znanosti, hkrati pa ustvarja tudi veliko lastne produkcije, kot so radijske igre, koncerti in literarni program. Kako torej vse to zajeti v podobo na plakatu? Ne toliko informirati, kot bolj vizualno izraziti Arsovo srž? Na natečaj z naslovom Ars 60 – Umetnost poslušanja je prispelo 18 predlogov, strokovna žirija jih je na TAM-TAM-ovo ulično razstavo na Čufarjevi v Ljubljani uvrstila 11. 3. mesto je pripadlo Janu Hostniku, posebni omembi Zali Reberc in Žigu Anderliču, 1. mesto pa sta si za svoja plakata razdelila Ana Govc in Urban Šelj. Pogovarjali smo se z njima in s članico žirije, sicer novinarko na Arsu, Izo Pevec.
Nagrajenec Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojeni madžarski pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Ottó Tolnai, v svoji literaturi asociativno niza podobe, poezijo odkriva v podrobnostih, vsakdanjih predmetih, osebnem in družbenem dogajanju, stvarnost in fantastika se nenehno prepletata. Jutka Rudaš ga je v utemeljitvi nagrade označila za mojstra »osupljivih podob, še toliko bolj impresivnih, ker jih evocira s preprostim jezikom in varčno uporabo pesniških prijemov«.
Osrednji dogodek praznovanja 60-letnice programa Ars bo koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija s šefom dirigentom Rossenom Milanovom pod častnim pokroviteljstvom predsednice države dr. Nataše Pirc Musar. Koncert bo v četrtek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, sicer pa bomo v okviru praznovanja pripravili še druge dogodke, med drugim bomo podelili nagrado lastovka 32. natečaja za najboljšo kratko zgodbo in odprli razstavo plakatov študentov akademije za likovno umetnost in oblikovanje, posvečeno posebnemu pomenu programa Ars. O prazničnem programu se je z odgovorno urednico Ingrid Kovač Brus pogovarjal Aleksander Čobec.
Fotografije s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pričajo o razvoju umetniških smeri, hkrati pa lahko opazujemo tudi, kako se je spreminjala percepcija umetnikov. Za razstavo sta kustosinja Isabel Argerich Fernández in kustos Óscar Muñoz Sánchez iz arhiva španskega Zavoda za kulturno dediščino, natančneje iz fotografskega arhiva Moreno, izbrala devetdeset portretov španskih slikarjev in kiparjev. Kustosinja Katra Meke je španskim portretom pridala še deset portretov slovenskih umetnikov, ki so ustvarjali v primerljivem času.
Rojstnodnevna praznovanja, spontana druženja, sprehod s psom, omizja prijateljev in znancev … stiki in srečevanja z ljudmi so del našega vsakdana, ki pa mu pogosto ne posvetimo pozornosti. Prav te podobe pa naseljujejo slike Jurija Kalana, ki svet okoli sebe upodablja z mešanico realizma, ekspresije in rahlega humorja ter popačenih perspektiv. V Mestni galeriji Ljubljana na ogled postavljajo njegovo doslej najobsežnejšo predstavitev z naslovom Drobci. Foto: Oblaki so rdeči, 2021, vir: MGML (izrez fotografije)
Neveljaven email naslov