Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V spominu ga bomo ohranili kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla.
Zdi se, da bo to prekleto leto 2020, ki nam je prineslo že toliko grenkobe in gorja, neusmiljeno in zlovešče prav do svojega zadnjega dne. Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj globalne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni ter vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.
K letošnji, svinčeno težki klimi v svetu filma, pa je izdatno pripomogla tudi neumorna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat preminulega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično mnogim, premnogim imenom vseh, ki so nas letos zapustili. In žal moramo danes k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih herojev: karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini poslušalcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, nenazadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zvedli le na eno ali dve vlogi.
Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot “prvi”, “izvirni”, “tisti pravi” James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 del). In pri tem je lik agenta št 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi ostali Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija »tistega pravega«, »originalnega« Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni »Bond, James Bond«, so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.
Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino ostalih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, izvenserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In nenazadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova pristal na sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori »nikoli več«. Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.
Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober, vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla in z njo delila sadove svojega uspeha.
V spominu ga bomo ohranili kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla.
Zdi se, da bo to prekleto leto 2020, ki nam je prineslo že toliko grenkobe in gorja, neusmiljeno in zlovešče prav do svojega zadnjega dne. Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj globalne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni ter vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.
K letošnji, svinčeno težki klimi v svetu filma, pa je izdatno pripomogla tudi neumorna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat preminulega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično mnogim, premnogim imenom vseh, ki so nas letos zapustili. In žal moramo danes k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih herojev: karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini poslušalcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, nenazadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zvedli le na eno ali dve vlogi.
Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot “prvi”, “izvirni”, “tisti pravi” James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 del). In pri tem je lik agenta št 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi ostali Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija »tistega pravega«, »originalnega« Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni »Bond, James Bond«, so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.
Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino ostalih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, izvenserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In nenazadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova pristal na sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori »nikoli več«. Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.
Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober, vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla in z njo delila sadove svojega uspeha.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov