Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najbolj gledanimi filmi so bili Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja
Na 31. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu so obeležili približno 12.000 izdanih kod, na ogled je 23 celovečercev in 16 kratkih filmov. Za primerjavo: na lanski jubilejni izdaji festivala je bilo na ogled 96 celovečernih in 25 kratkih filmov, izdanih je bilo 48.000 vstopnic. Tudi letošnji festival, ki poteka prek spleta, je torej razmeroma uspešen, predvsem, če imamo v mislih, da si za eno vstopnico lahko ogleda film več ljudi.
Glede na trenutno situacijo pozitivno je že to, da se je festival Liffe sploh zgodil, tudi če prek spleta in v okrnjeni obliki.
Prevladovala je evropska produkcija – med vrhunci festivala so Nažgani Thomasa Vinterberga, ki na dobrodošlo kontroverzen način pristopa k uživanju alkohola. Ali pa Švic švedskega režiserja Magnusa von Horna, ki ni le zanimiva študija novega poklic spletnega vplivneža, ampak tudi osamljenosti v komunikacijski dobi. Naj omenim še odličen prikaz skorumpiranega sistema in moči posameznika v filmu Oče Srdana Golubovića.
Filmov z drugih celin je bilo manj kot sicer, a med njimi je bilo nekaj zelo dobrodošlih – na primer iranski prejemnik berlinskega zlatega medveda Zlo ne obstaja Mohammada Rasoulofa s temo smrtne kazni, ali prvi dokumentarec o koroni – Koronacija kitajskega umetnika Aj Vejveja.
Tudi odziv občinstva je bil dober – najbolj gledanimi filmi so bili Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja.
Po Podočniku Yorgosa Lanthimosa je po desetih letih spet grški film – sicer tudi slovenska manjšinska koprodukcija – dobil glavno nagrado vodomec. Sadeži pozabe Christosa Nikouja obravnava večno temo izgube ljubljenega človeka, dogajanje je postavljeno v mesto, ki ga pesti čudna epidemija izgube spomina. Film, ki je v slogu grškega novega vala precej čudaški, a tudi prefinjen, je vsekakor delo perspektivnega avtorja.
Pod črto – LIFFE je tudi letos dokazal, da so ljudje željni kakovostne umetniške filmske produkcije, kritičnih in kontroverznih vsebin, ki ne ponujajo lahkih odgovorov. Lahko samo upamo, da bomo nekatere od festivalskih filmov videli tudi v kinih.
Najbolj gledanimi filmi so bili Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja
Na 31. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu so obeležili približno 12.000 izdanih kod, na ogled je 23 celovečercev in 16 kratkih filmov. Za primerjavo: na lanski jubilejni izdaji festivala je bilo na ogled 96 celovečernih in 25 kratkih filmov, izdanih je bilo 48.000 vstopnic. Tudi letošnji festival, ki poteka prek spleta, je torej razmeroma uspešen, predvsem, če imamo v mislih, da si za eno vstopnico lahko ogleda film več ljudi.
Glede na trenutno situacijo pozitivno je že to, da se je festival Liffe sploh zgodil, tudi če prek spleta in v okrnjeni obliki.
Prevladovala je evropska produkcija – med vrhunci festivala so Nažgani Thomasa Vinterberga, ki na dobrodošlo kontroverzen način pristopa k uživanju alkohola. Ali pa Švic švedskega režiserja Magnusa von Horna, ki ni le zanimiva študija novega poklic spletnega vplivneža, ampak tudi osamljenosti v komunikacijski dobi. Naj omenim še odličen prikaz skorumpiranega sistema in moči posameznika v filmu Oče Srdana Golubovića.
Filmov z drugih celin je bilo manj kot sicer, a med njimi je bilo nekaj zelo dobrodošlih – na primer iranski prejemnik berlinskega zlatega medveda Zlo ne obstaja Mohammada Rasoulofa s temo smrtne kazni, ali prvi dokumentarec o koroni – Koronacija kitajskega umetnika Aj Vejveja.
Tudi odziv občinstva je bil dober – najbolj gledanimi filmi so bili Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja.
Po Podočniku Yorgosa Lanthimosa je po desetih letih spet grški film – sicer tudi slovenska manjšinska koprodukcija – dobil glavno nagrado vodomec. Sadeži pozabe Christosa Nikouja obravnava večno temo izgube ljubljenega človeka, dogajanje je postavljeno v mesto, ki ga pesti čudna epidemija izgube spomina. Film, ki je v slogu grškega novega vala precej čudaški, a tudi prefinjen, je vsekakor delo perspektivnega avtorja.
Pod črto – LIFFE je tudi letos dokazal, da so ljudje željni kakovostne umetniške filmske produkcije, kritičnih in kontroverznih vsebin, ki ne ponujajo lahkih odgovorov. Lahko samo upamo, da bomo nekatere od festivalskih filmov videli tudi v kinih.
V oddaji Glasba 20. stoletja bomo poslušali glasbo Hansa Wernerja Henzeja in Luciana Beria. Oba sodita med skladatelje, ki so se upirali zakoreninjenim omejitvam posameznih kompozicijskih usmeritev, in ki so predvsem iskali osebni glasbeni izraz, osvobojen zunanjih pritiskov. V oddaji bomo poslušali Simfonijo št. 4 Hansa Wernerja Henzeja in Ljudske pesmi Luciana Beria.
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo nam pošljite do 8. junija 2021
Vsebine Programa Ars
V tokratni oddaji bomo spoznali glasbene estetike treh skladateljev, ki so delovali v polju glasbenega modernizma, vendar pa so do glasbenih idej pristopali povsem različno. Mauricio Kagel je glasbo povezoval z gledališčem, filmom, pogosto pa je prestopal tudi čez meje gledališča absurda. Pierre Boulez je glasbo dojemal kot umetnost pretanjenih zvočnih struktur, podkrepljenih z intelektualno vsebino, György Ligeti pa je deloval kot tenkočutni zvočni umetnik, ki je do glasbenih idejo prihajal prek sluha samega.
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov