Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najbolj gledanimi filmi so bili Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja
Na 31. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu so obeležili približno 12.000 izdanih kod, na ogled je 23 celovečercev in 16 kratkih filmov. Za primerjavo: na lanski jubilejni izdaji festivala je bilo na ogled 96 celovečernih in 25 kratkih filmov, izdanih je bilo 48.000 vstopnic. Tudi letošnji festival, ki poteka prek spleta, je torej razmeroma uspešen, predvsem, če imamo v mislih, da si za eno vstopnico lahko ogleda film več ljudi.
Glede na trenutno situacijo pozitivno je že to, da se je festival Liffe sploh zgodil, tudi če prek spleta in v okrnjeni obliki.
Prevladovala je evropska produkcija – med vrhunci festivala so Nažgani Thomasa Vinterberga, ki na dobrodošlo kontroverzen način pristopa k uživanju alkohola. Ali pa Švic švedskega režiserja Magnusa von Horna, ki ni le zanimiva študija novega poklic spletnega vplivneža, ampak tudi osamljenosti v komunikacijski dobi. Naj omenim še odličen prikaz skorumpiranega sistema in moči posameznika v filmu Oče Srdana Golubovića.
Filmov z drugih celin je bilo manj kot sicer, a med njimi je bilo nekaj zelo dobrodošlih – na primer iranski prejemnik berlinskega zlatega medveda Zlo ne obstaja Mohammada Rasoulofa s temo smrtne kazni, ali prvi dokumentarec o koroni – Koronacija kitajskega umetnika Aj Vejveja.
Tudi odziv občinstva je bil dober – najbolj gledanimi filmi so bili Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja.
Po Podočniku Yorgosa Lanthimosa je po desetih letih spet grški film – sicer tudi slovenska manjšinska koprodukcija – dobil glavno nagrado vodomec. Sadeži pozabe Christosa Nikouja obravnava večno temo izgube ljubljenega človeka, dogajanje je postavljeno v mesto, ki ga pesti čudna epidemija izgube spomina. Film, ki je v slogu grškega novega vala precej čudaški, a tudi prefinjen, je vsekakor delo perspektivnega avtorja.
Pod črto – LIFFE je tudi letos dokazal, da so ljudje željni kakovostne umetniške filmske produkcije, kritičnih in kontroverznih vsebin, ki ne ponujajo lahkih odgovorov. Lahko samo upamo, da bomo nekatere od festivalskih filmov videli tudi v kinih.
Najbolj gledanimi filmi so bili Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja
Na 31. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu so obeležili približno 12.000 izdanih kod, na ogled je 23 celovečercev in 16 kratkih filmov. Za primerjavo: na lanski jubilejni izdaji festivala je bilo na ogled 96 celovečernih in 25 kratkih filmov, izdanih je bilo 48.000 vstopnic. Tudi letošnji festival, ki poteka prek spleta, je torej razmeroma uspešen, predvsem, če imamo v mislih, da si za eno vstopnico lahko ogleda film več ljudi.
Glede na trenutno situacijo pozitivno je že to, da se je festival Liffe sploh zgodil, tudi če prek spleta in v okrnjeni obliki.
Prevladovala je evropska produkcija – med vrhunci festivala so Nažgani Thomasa Vinterberga, ki na dobrodošlo kontroverzen način pristopa k uživanju alkohola. Ali pa Švic švedskega režiserja Magnusa von Horna, ki ni le zanimiva študija novega poklic spletnega vplivneža, ampak tudi osamljenosti v komunikacijski dobi. Naj omenim še odličen prikaz skorumpiranega sistema in moči posameznika v filmu Oče Srdana Golubovića.
Filmov z drugih celin je bilo manj kot sicer, a med njimi je bilo nekaj zelo dobrodošlih – na primer iranski prejemnik berlinskega zlatega medveda Zlo ne obstaja Mohammada Rasoulofa s temo smrtne kazni, ali prvi dokumentarec o koroni – Koronacija kitajskega umetnika Aj Vejveja.
Tudi odziv občinstva je bil dober – najbolj gledanimi filmi so bili Nažgani, Asistentka, Zberi se, babica, Koronacija in Zlo ne obstaja.
Po Podočniku Yorgosa Lanthimosa je po desetih letih spet grški film – sicer tudi slovenska manjšinska koprodukcija – dobil glavno nagrado vodomec. Sadeži pozabe Christosa Nikouja obravnava večno temo izgube ljubljenega človeka, dogajanje je postavljeno v mesto, ki ga pesti čudna epidemija izgube spomina. Film, ki je v slogu grškega novega vala precej čudaški, a tudi prefinjen, je vsekakor delo perspektivnega avtorja.
Pod črto – LIFFE je tudi letos dokazal, da so ljudje željni kakovostne umetniške filmske produkcije, kritičnih in kontroverznih vsebin, ki ne ponujajo lahkih odgovorov. Lahko samo upamo, da bomo nekatere od festivalskih filmov videli tudi v kinih.
Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Je narava lahko zla? To so samo nekatera od vprašanj, na katera poskuša v svežem prevodu knjige Zlo ali drama svobode odgovoriti nemški filozof Rüdiger Safranski. Zlo ali drama svobode v prevodu Toma Virka je po monografijah Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja in Romantika. Zadeva Nemcev že tretja knjiga Safranskega v zbirki Labirinti, ki izhaja pri založbi Lud Literatura. Odlomka je interpretirala Lidija Hartman.
Med 12. februarjem in 11. aprilom 2021 bo v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma več kot 150 avtorjev za območje celotne države pokazalo 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. Zakaj je dobra arhitektura pomembna za dobro družbo, pojasnjuje predstavnica Društva Maja Ivanič.
Likovno podobo radijskih iger so prvič zasnovali kustosi, tokrat iz Umetnostne galerije Maribor. Sugestivni izbor iz fotografske zbirke UGM dopolnjuje zvočne pripovedi kot paralelna likovna zgodba s spremljajočimi opisi del in njihovih avtorjev.
Državno slovesnost ob kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu je oblikoval režiser David Sipoš v okolju Narodne galerije, osrednji del proslave pa je bila podelitev nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo slovenskim umetnikom. Tadeja Krečič:
Na proslavi, ki jo je režiral David Sipoš, bodo v ospredju prejemniki najvišjih državnih nagrad s področja kulture – Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta letos prejela pesnik, pisatelj, dramatik, avtor radijskih iger Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili pa bodo tudi šest nagrad Prešernovega sklada, prejeli jih bodo arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, akademski slikar Aleksander Červek, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, gledališki režiser Tomi Janežič, pesnik Brane Senegačnik in violinistka Lana Trotovšek.
Pogovor s Carlosom Pascualom o njegovi najnovejši knjigi kronik Nezakonita melanholija
Neveljaven email naslov