Po večmesečnem opozarjanju se zdi, da je vlada pripravila zasilno rešitev za 33 zaustavljenih filmskih projektov.

V naših oddajah smo že poročali, da se je javno sofinanciranje slovenskih filmov letos zaustavilo zaradi birokratskega hrošča oziroma odsotnosti politične volje, da hitro reši nenavaden zaplet. Po večmesečnem opozarjanju – tudi na kršitev vladavine prava – se zdi, da je vlada pripravila zasilno rešitev za 33 zaustavljenih filmskih projektov v okviru interventne protikoronske zakonodaje, a te, čeprav je konec leta tik pred vrati, še ni sprejela.

V letu 2020 se je odvilo eno od bolj nenavadnih poglavij domače kulturne politike, ki prejšnjo Šarčevo vlado povezuje s trenutno Janševo. V začetku leta je vlada za vsak posamezen filmski projekt, ki je bil že izbran na javnih razpisih Slovenskega filmskega centra, zahtevala še pripravo posebne investicijske dokumentacije, čeprav gre pri javnem sofinanciranju filma – tako kot na področju kmetijstva – za nepovratne državne subvencije in ne za investicije. Janševa vlada je v celoti izkoristila negativne potenciale te drobne birokratske spremembe in določila še, da mora posamezne projekte potrjevati kar sama. Ker tega potem – kakšno naključje! – vse leto ni storila, je zaustavila izplačila 33 filmskim projektom s sklenjenimi pogodbami in filmske ustvarjalce v času pandemije pahnila v dodatno stisko.

Naj dodam osebni vidik. Kot novinarja so me večkrat prosili za razlago, kaj je šlo narobe, in moram priznati, da sem bil vsakič postavljen v precep. Kako je mogoče razložiti neverjetni in povsem nepotrebni zaplet, ne da bi sogovornike izčrpavali s podrobnostmi, hkrati pa podali točno razlago nečesa za širšo javnost tako nezanimivega, kot je birokratski zaplet? Hudič se skriva v malenkostih in najbolje bo, da globoko zakopljemo vanje.

Živimo v času izrazite negotovosti, tudi politične in upravljavske, ki se manifestira v neusklajenih in nedomišljenih odločitvah. V primeru filma so bile odločitve še destruktivne. Filmarji se v tem trenutku lahko oprejo samo na nekaj tako izmuzljivega, kot je Simonitijeva obljuba na parlamentarnem Odboru za kulturo, da bodo dolgove za zaustavljene projekte poplačali v novem svežnju interventne zakonodaje, čeprav dolgovi nimajo nobene zveze s protikoronskimi ukrepi. Ni jasno, kdaj bo sveženj sprejet in ali bodo ponujene rešitve odpravile probleme. Kot da ne bi bilo v času zdravstvene in gospodarske krize, ko so onemogočena snemanja, problemov že tako ali tako dovolj …

Kalvariji še ni videti konca. Po eni od zadnjih sej Odbora za kulturo se je ustvaril vtis, da bo rešitev prišla »tik pred zdajci«; pred koncem koledarskega in proračunskega leta. Po preučitvi zadnjega osnutka predloga sedmega protikoronskega zakona, s katerim razpolagamo mediji, je jasno, da vladni predlog blokade financiranja ne rešuje; še več: omogoča dodatne zaplete. Poglejmo natančneje.

Osnutek zakonskega predloga namreč določa, da Ministrstvo za finance na predlog Ministrstva za kulturo uvrsti filmski projekt v Načrt razvojnih programov, kadar gre za projekt, pri katerem se v letih 2020 in 2021 načrtuje javno sofinanciranje v vrednosti do 300.000 evrov. Enak člen vlada predvideva za leti 2021 in 2022. Ali to pomeni, da bi nek v evropskem merilu nizkoproračunski filmski projekt, sofinanciran s strani Slovenskega filmskega centra in Viba filma v višini pol milijona evrov, moral čakati na leto 2022, da bi prejel preostalih 200.000 evrov? Še bolj konkretno: takšna zakonska določba utegne pomeniti, da bi tri petine filmske ekipe lahko poplačali za njihovo letos opravljeno delo, preostali dve petini pa bi morali nanj čakati še dve leti, če vlada ne bi dala zelene luči projektom. Kot se je zgodilo letos.

V ministrovem večkratnem izmikanju z izrazom, da gre za »zadrego«, so vse bolj izstopali podnapisi: »razumem vaš problem, pomagal bi vam, ampak mi šef ne dovoli«. Pri tem je manj pomembno, ali gre za piarovsko potezo sicer neodzivnega Ministrstva za kulturo, za ministrovo igro, za katero bi si zaslužil vesno za najboljšo vlogo v celovečercu z naslovom "Zadrega slovenskega filma", ali pa smo videli iskren prikaz nemoči kulturnega ministra v vladi. Zakaj Simoniti svoje nemoči ni podkrepil z odstopom z ministrske funkcije? To vprašanje presega namen tega teksta. Samo ugibamo lahko, da ima na mizi pomembnejše naloge, ki jih je delno že razkril: dodatno finančno destabilizacijo in podreditev že tako finančno ranljivih medijev, ki jih čaka zahtevno postpandemično obdobje.

Pokazali smo, kako je zaplet potekal. A v tej zgodbi moramo odgovoriti še na dve osnovni novinarski vprašanji: kdo je ustavil slovenski film in zakaj? Profesor in režiser Miran Zupanič je v javnih razmislekih ponudil naslednji odgovor: film je ustavil politični razred in izkorišča ga za notranjepolitična preigravanja. To je nesprejemljivo iz več razlogov: vlada lahko zavlačuje, nagaja in onemogoča filmske projekte v času nastajanja, kar je šolski primer preventivne cenzure. S tem povzroča neizvrševanje sklenjenih pogodb Slovenskega filmskega centra s producenti, zamude pri realizaciji projektov in nove zastoje. Zgovorno je, da je edini javno sofinancirani igrani celovečerec z letnico 2020 film Sanremo režiserja Miroslava Mandića. Podobno »prazno leto« je slovenska kinematografija že doživela v letih 2006 in 2007 v času prve Janševe vlade.

Z zastojem se potencialni problemi kopičijo: izpostaviti velja kršitev koprodukcijskih pogodb in pogodb z evropskimi skladi in programi, zaradi katerih se Slovenija kaže kot nezanesljiv partner. Zastoj, kot se je zgodil letos, pomeni tudi organizacijske težave pri uporabi storitev Viba filma. Zaradi zamud je oteženo načrtovanje: prihaja do povečanega povpraševanja po Vibinih storitvah v prekratkem času, ko več filmskih ekip želi nadoknaditi zamujeno. Ker je dober javno sofinancirani film v javnem interesu tako kot je v javnem interesu okusno državno subvencionirano mleko, če si izposodim primerjavo režiserja Matevža Luzarja, si nadaljevanja takšne igre, ki nima zmagovalcev, temveč poražence na vseh vpletenih ravneh kot mlada 30-letna država ne želimo gledati.