Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


23.09.2022

Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo

Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času. V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur. Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Iza Pevec


23.09.2022

18 uprizoritev na festivalu Lutke

Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju s Cankarjevim domom in Centrom urbane kulture Kino Šiška te dni gosti 16. festival Lutke 2022. Na njem se bo zvrstilo 18 uprizoritev slovenskih in tujih umetnic in umetnikov za starostno raznoliko občinstvo. V odrska doživetja se vpletajo številni lutkovni jeziki, tehnike, poetike in estetike, lutkovno-animacijske forme se družijo z likovnimi govoricami upodabljajočih umetnosti in s sodobno vizualno umetnostjo, imajo pa tudi eksperimentalno-abstrakten značaj. Največ pa je vendarle predstav predmetnega gledališča. Foto: iz predstave Sonja in Alfred / LGL


23.09.2022

"V širšo javnost smo priklicali 'sarajevski safari', kaj bo sledilo, ne vem" - Miran Zupanič

Med mnogimi dramatičnimi epizodami obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996, je javnosti doslej ostala prikrita čudaška in sprevržena zgodba o safariju na ljudi. Pri obleganju Sarajeva je na srbski strani poleg Vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še posebna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so streljati na prebivalce obleganega mesta. Režiser Miran Zupanič v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Sarajevo safari osvetli omenjeni lov na civiliste. Vir fotografije: Arsmedia.


22.09.2022

Speculum Artium 2022

Trbovlje so letos vnovič središče tuje in domače novomedijske kulture pri nas. Mednarodni festival Speculum Artium ponuja prikaz in izkušnjo osupljivega sveta, v katerem se dosežki sodobne tehnologije prepletajo z neizmerno domišljijo umetnikov. Tudi letošnji, že štirinajsti mednarodni festival Speculum Artium predvsem oblikujejo interaktivni projekti. Seveda pa se že po tradiciji kot festival znotraj festivala odvija Digital Big screen 360, ki na velikem platnu ponuja ogled video produkcije. Štirinajsti festival novomedijske kulture Speculum Artium tudi tokrat vsebinsko prepleta spoznanja preteklosti, dogajanja v sedanjosti in vizijo daljne prihodnosti. Večina festivalskih postavitev se s pomočjo tehnološkega eksperimentiranja vrača k naravi in naravnim procesom razmišljanja ter se osredotoča na preproste vsakdanje procese življenja. Program festivala oblikujejo interaktivni projekti slovenskih in tujih avtorjev, ki se v svojem bistvu vsebinsko približajo razmišljanju vseh nas. Vsak projekt je zgodba zase in vsak projekt je del celote, ki jo zaokrožujejo prepletanja umetnosti – tehnologije ter znanosti – gospodarstva in turizma. Središče dogajanja pa Delavski dom Trbovlje. Letos z močnejšo zasedbo slovenskih ustvarjalcev. Foto: Arhiv Delavskega doma Trbovlje


22.09.2022

Turneja po okupirani Evropi štiri desetletja pozneje

Skupina Laibach je bila ustanovljena leta 1980. Po prepovedi delovanja v Jugoslaviji, jeseni leta 1983, se je skupina odpravila na turnejo, imenovano Turneja po okupirani Evropi. Prepotovali so dele vzhodne in srednje Evrope, Skandinavije ter Velike Britanije. Turneja je bila dokumentirana zvočno in fotografsko, pozneje pa je fotografsko gradivo obveljalo za izgubljeno. Pred nekaj leti ga je Teodor Lorenčič, takratni član kolektiva Laibach, našel ob selitvi in praznjenju stanovanja. Fotografije je, skupaj z bogatim besedilom, izdal pri eni od beograjskih založb z naslovom Laibach: 40 let večnosti. Ob izidu angleške različice bodo v galeriji Photon v Ljubljani odprli razstavo fotografij skupine, ki je leta 1983 »osvajala« Evropo. Petra Tanko se je pogovarjala s kustosom Dejanom Slugo, vodjo galerije Photon. FOTO: detajl fotografije/Galerija Photon/Teodor Lorenčič


16.09.2022

Radko Polič - Rac, in memoriam

Umrl je velikan slovenskega igralstva. Foto: Bobo


16.09.2022

Lastovka Vincencu Gotthardtu

Lastovka, nagrada za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars je šla prvič v roke koroškega Slovenca. Prejel jo je Vincenc Gotthardt, koroški pisatelj, pesnik, fotograf in slikar za zgodbo z naslovom Pod barvami na sliki. Nagrajena zgodba se dogaja v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje.


15.09.2022

Podelitev Arsove lastovke

Nocoj ob devetnajstih trideset bo v Hribarjevi dvorani na Ljubljanskem gradu podeljena nagrada lastovka za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars leta 2022. Natečaj je že enaintridesetič pripravil 3. program - program Ars Radia Slovenija, pa tudi nocojšnjo prireditev, ki jo bo mogoče spremljati prek neposrednega radijskega in video prenosa. Žirija je nagrajenca izbirala izmed tri sto šestdesetih kratkih zgodb, prispelih na natečaj in izbrala štiri, ki smo jih te dni že poslušali v Literarnih nokturnih na Prvem in Tretjem programu Radia Slovenija. Napisale so jih Miša Gams, Tadeja Šef, Monika Lavrič in Helena Šuklje. Za ime avtorja zgodbe z naslovom Pod barvami na sliki izvemo nocoj na prireditvi. Zgodbo bo interpretiral Matej Puc, podeltev bosta povezovala Mateja Perpar in Ambrož Kvartič, nastopila bo še violinistka Ana Mezgec.


14.09.2022

Pionirji performansa so plesne koreografije razstavljali na elementarne dele in prevprašali svoje gibanje

Lucinda Childs je ameriška plesalka in koreografinja, ki jo v uvrščamo med prelomne umetnice postmodernega plesa. Njene koreografije zaznamuje minimalizem, za katerega sta značilna gibanje in ponovitev. Na odru Kina Šiška smo lahko videli rekonstrukcijo njenih Del v tišini, avtor odrske postavitve je bil plesalec in koreograf Ty Boomershine. Delo je izvedla berlinska plesna zasedba Dance on ensemble, nastala je v produkciji iniciative Dance ON. Foto: Kaja Brezočnik


13.09.2022

Umrl je Jean-Luc Godard

Iz Pariza je prišla vest, da je v 92. letu starosti danes umrl francosko-švicarski režiser Jean-Luc Godard. Najbolj je bil poznan po svojem ikonoklastičnem slogu snemanja, s čimer je temeljno zaznamoval radikalizem 60-ih let prejšnjega stoletja, v zadnjih letih pa je predvsem eksperimentiral z digitalno tehnologijo. Leta 2011 je prejel častnega oskarja. Za nekaj besed o tej ključni osebnosti francoskega novega vala in filmaske umetnosti na sploh, smo poklicali Igorja Prassla, urednika filmskega programa v Slovenski kinoteki. (foto: Jean-Luc Godard / EPA)


09.09.2022

"Naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge" - Cate Blachett na 79. Mostri

Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre 79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach. Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«." Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih. Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev. Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett. "Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett. Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín. V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve." Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim. Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu. V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi." Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija. Foto: Urban Tarman


08.09.2022

Vileniška okrogla miza o razmerju med "manjšimi in večjimi jeziki in kulturami, sodelovali so predvsem pisateljice in pisatelji iz nekdanjih sovjetskih republik

Dogajanje na festivalu Vilenica je namenjeno tudi literarnim nastopom, na primer predstavitvi sodobne estonske literature ob izidu antologije Meelestik – Domišljijska pokrajina v souredništvu Julije Potrč Šavli. Tokrat spregovorimo še o večerni okrogli mizi na temo Kako daleč je dom. Na fotografiji estonska pokrajina, vir: Pixabay


08.09.2022

Palačo Cukrarna bo obsijal Severni sij

Ljubljansko Palačo Cukrarna bo prevzela intermedijska uprizoritev romana Draga Jančarja "Severni sij" iz leta 1984. Odrska interpretacija romana bo potekala v dveh avtonomnih, a povezanih procesih – drugi del bo marca na sporedu Linhartove dvorane Cankarjevega doma. O predstavi "Severni sij. Erdman", ki jo so-producirata Lutkovno gledališče Ljubljansko in Zavod za kulturno dejavnost Imaginarni, se je z režiserjem Primožem Ekartom pogovarjal Matic Ferlan. (foto: vaja za predstavo ''Severni sij. Erdman'' / Zala Kalan)


07.09.2022

Ob desetletnici odprtja KSEVT odslej temeljni dokumenti v NUK

6. septembra 2012, točno pred 10 leti so v novi stavbi v Vitanju slovesno odprli Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, KSEVT. Prvotna zasedba, Dragan Živadinov, Miha Turšič in Dunja Zupančič je po desetletju Rokopisni zbirki NUK na ta dan predala izbor njihove dokumentacije tega obdobja. Še vedno mednarodno delujoča, je ta zasedba KSEVT po petih letih, l.2017, svoje delo morala preseliti drugam, že nekaj časa pa v Vitanju deluje Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, ki je po vselitvi inženirskemu pionirju vesoljskih poletov posvečeno spominsko sobo dal izprazniti, in jo spremenil v poročno dvorano. Sicer ti dokumenti, 46 jih je, obsegajo različne objave v mednarodnem tisku, strokovnih revijah, in pomembno pismo evropskega komisarja Guenterja Verheugna slovenskemu zunanjemu ministrstvu iz l. 2007 - ob priliki podarjene knjige o Noordungu - kot izjemen pogum gledati naprej. Pismo naj bi pripomoglo k pridobitvi sredstev, potrebnih za gradnjo nove stavbe, ki so jo odprli pred desetletjem. V okviru predaje dokumentacije v torek, 6. septembra je Dragan Živadinov predstavil tudi memorandum o kulturalizaciji vesolja in kozmifikaciji umetnosti, naslovljen na vlado, lokalno oblast, in ministroma za gospodarstvo in tehnologijo ter kulturo. V njem odgovorne tudi opozarjajo, naj popravijo škodo, ki v okviru sedanjega lokalnim turističnim potrebam prilagojenega središča, nastaja na ta način. Med drugim naj bi v obdobju po l.2017 iz stavbe neznano kam izginili tudi nekateri razstavljeni artefakti. Dragan Živadinov je spregovoril za Program Ars. Predaja izbora dokumentov KSEVT v NUK (od leve Dragan Živadinov, Miha Turšič in Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke NUK) VIR: Program Ars


06.09.2022

Film Tár med favoriti beneške Mostre

Najstarejši filmski festival na svetu, beneška Mostra, ki letos praznuje svojo 90-letnico, se je prevesil v drugo polovico, zato je že mogoče oceniti, po katerih filmih v glavnem tekmovalnem programu si ga bomo najbolj zapomnili. In med njimi doslej najbolj izstopa Tár.


06.09.2022

Vilenica tudi o temeljnih vprašanjih umetnosti

Do sobote bo v Ljubljani, na Krasu in tudi drugod po Sloveniji in zamejstvu potekal literarni festival Vilenica. Pod njegovim pokroviteljstvom, a precej samostojno, že dvajset let poteka tudi mednarodni komparativistični kolokvij, letos pod naslovom Estetika in literatura: ontološki in družbeni vidiki. Razprave se vračajo k temeljnim vprašanjem umetnosti, pojasnjuje eden izmed organizatorjev kolokvija dr. Alen Širca.


02.09.2022

Veronikina nagrajenka Kristina Kočan: "Z mojo poezijo je tako kot s prazno stranjo – omogoča veliko svobode, a zahteva več truda"

"December midva / le z dolžinama / naju grejeva dom" Pesnica Kristina Kočan je v torek za svojo četrto pesniško zbirko z naslovom Selišča prejela Veronikino nagrado. Utemeljitev nagrade poudarja, da je pesnica v njej »ohranila nekatere prepoznavne lastnosti svoje poezije, denimo precejšnjo asketskost verzov in enžambma oziroma verzni prestop, vendar je v raziskovanju pesniškega jezika, predvsem njegove zvočne plati, nedvomno naredila izrazit korak naprej. Selišča tako v ospredje postavijo prav to, včasih zaradi želje po posredovanju vsebine po krivici zanemarjeno, zvočno plat pesništva.«


02.09.2022

Kdo se boji Virginie Woolf?

S premiero predstave ''Kdo se boji Virginie Woolf?'' se pričenja nova sezona ljubljanskega Mini teatra. Delo ameriškega dramatika Edwarda Albeeja iz leta 1962 je eno najpogosteje uprizorjenih dramskih besedil 20. stoletja. S svetovno slavo se je ovenčalo leta 1966, ko je nastala hollywoodska istoimenska adaptacija z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah; med drugim pa so tudi naše odrske deske doživele že kar 10 različnih uprizoritev. O 11-ti, ki bo krstno izvedena v Mini teatru se je z režiserjem Ivico Buljanom pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Kdo se boji Virginie Woolf? / Mini teater)


01.09.2022

Londonski kraljevi filharmonični orkester na Festivalu Ljubljana in programu Ars

Na Festivalu Ljubljana in v našem neposrednem prenosu lahko danes poslušate Londonski kraljevi filharmonični orkester pod taktirko Vasilija Petrenka. V Mozartovi Koncertantni simfoniji za violino, violo in orkester bosta zaigrala ukrajinski violist Maksim Risanov in slovenska violinistka Lana Trotovšek. Foto: Royal Philharmonic Orchestra at Carnegie Hall / Peter Matthews, Flickr / CC BY 2.0


31.08.2022

V tekmovalni program Obzorja 79. beneškega filmskega festivala tudi slovenska manjšinska koprodukcija Najsrečnejši človek na svetu

Mednarodni filmski festival v Benetkah sodi med najstarejše na svetu; na sporedu je 79. edicija. Na festivalu znova sodelujejo velika imena svetovnega filma. Beneško filmsko Mostro bo uradno odprla svetovna premiera Netflixovega filma Beli šum, pod katerega se podpisuje režiser in soscenarist Noah Baumbach. Ob vseh slavnih in zvenečih imenih bo na beneški filmski Mostri tudi letos zastopana Slovenija z manjšinsko koprodukcijo Najsrečnejši človek na svetu. To ni prvo sodelovanje slovenske produkcijske hiše z makedonskima sestrama, producentko Labino in režiserko Teono Mitevsko, je v pogovoru z Urbanom Tarmanom povedal koproducent filma Danijel Hočevar. Kdor od Benetk pričakuje blišč in publiciteto, tudi tokrat ne bo razočaran. Na otok Lido med drugim prihajata francoska diva Catherine Deneuve, ki bo skupaj z ameriškim režiserjem in scenaristom Paulom Schraderjem prejela zlatega leva za življenjsko delo. Na Lidu bo med drugim gostovala ameriška igralka, oskarjevka Julianne Moore, ki bo predsednica mednarodne žirije. V glavnem tekmovalnem programu si bo ogledala 23 filmov in zlatega leva skupaj z drugimi nagradami podelila prihodnjo soboto. Foto iz filma Najsrečnejši človek na svetu: Pyramide International


Stran 18 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov