Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


20.05.2022

Promo za oddajo o Urošu Kreku

Vsebine Programa Ars


20.05.2022

Verdijev Rigoletto iz mariborske opere

Vsebine Programa Ars


19.05.2022

The Sound – Zvok v ljubljanski operi

Rok Golob "komponira za številne glasbene zasedbe najrazličnejših žanrov, hkrati pa verjame, da dobra glasba presega žanrske okvire. Letos je dokončal svojo prvo opero, s katero je občinstvu želel predati fantazijsko zgodbo z duhovnim sporočilom o pravem zvoku, resnici in pomembnosti zaupanja v svojo lastno intuicijo." "Zato, ker je inspirirana iz kozmosa. Ker je nastajala 20 let. Ko sem skladal, sem se možgansko izklapljal in zgodba je sama prišla. Jaz jo tako dojamem in nikakor drugače. Smo se pa nekaj časa spraševali kako bi jo imenovali. Ko smo prišli do 'kozmične' opere sem rekel to je to. To je točno pravi naziv. Ko enkrat veš, veš. Takrat začutiš in ponotranjiš. Tako sem to jaz dojel," razlaga skladatelj o nazivu »kozmična« opera. Z njim se je pogovarjal Dejan Juravič.


18.05.2022

Reportaža s festivala radijskih iger Prix Marulić

Na Hvaru že od 14. maja poteka 25. festival radijskih iger in dokumentarnih dram Prix Marulić, na katerega so se uvrstila vsa tri prijavljena slovenska dela: Glas Šakala režiserke Saške Rakef, Bratonski pil Ane Krauthaker in Medeja ... bom postala Špele Kravogel, kar je za slovensko radijsko igro velik uspeh. Do 19. maja se bo na petih različnih ambientalnih prizoriščih zvrstilo 41 radiofonskih del iz Evrope, Avstralije, Kanade in Irana. Večji del tekmovalnega programa se je z današnjim dnem že odvil. V četrtek zvečer pa bo slavnostna razglasitev rezultatov in podelitev nagrad.


18.05.2022

Ruski režiser Kiril Serebrenikov: "Čas ni primeren za slavja."

Cannski filmski festival na prvi pogled sicer deluje tradicionalno, a že uvodni večer je pokazal, kako zelo se je spremenil. Svetovno filmsko javnost sta nagovorila igralec, režiser in aktivist Forest Whitaker, ki je prejel častno zlato palmo, v neposrednem video prenosu pa tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.


18.05.2022

Matej Šarc

Direktor in umetniški vodja orkestra Slovenske filharmonije. Pogovor je opravila Anuša Volovšek.


18.05.2022

Bert za življenjsko delo Ivu Banu

"Raznovrsten in pisan niz mojstrsko upodobljenih likov." Tako so v utemeljitvi nagrade zapisali predstavniki Društva slovenskih režiserjev za letošnjega prejemnika nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. V torek so jo v Slovenski kinoteki v Ljubljani izročili Ivu Banu. Kljub uradni upokojitvi zelo aktiven igralec je doslej odigral več kot 50 filmskih vlog, skupaj s televizijskimi pa več kot 70.


18.05.2022

Mednarodni muzejski dan

Muzeji ohranjajo preteklost, pojasnjujejo sedanjost in opozarjajo, kam prihodnost nikoli več ne sme zaviti. Ob današnjem mednarodnem muzejskem dnevu lahko obiskovalci do večera brezplačno preverijo dogajanje in vsebino številnih slovenskih muzejev in galerij. O potencialih slovenskih muzejev so govorili danes tudi na strokovnem srečanju muzealcev. Nosilna tema mednarodnega muzejskega dne je moč muzejev.


17.05.2022

Maksimilijan, cesar po Napoleonovi milosti

Maksimilijan I. in njegovi meksikajnarji so prav posebna zgodba našega prostora in časa. S podporo francoskega cesarja Napoleona se je odločil, da odide v Mehiko in se odpove pravicam in se postavi na konec vrste za habsburški prestol. Kaj je botrovalo tej nenavadni odločitvi, ki se je končala s padcem pod streli uporniške vojske, raziskuje tudi nova antologija Gregorja Antoličiča z naslovom Maksimilijan, ki je te dni izšla pri Cankarjevi založbi. Pregledal jo je Blaž Mazi.


16.05.2022

Slavo Vajt: "Ko se snemalec s kamero zlije v eno bitje, nastane nekaj lepega."

V Združenju filmskih snemalcev so v soboto v Slovenski kinoteki v Ljubljani podelili stanovske nagrade z imenom iris za najboljše dosežke na področju filmske fotografije v preteklem letu. Podelili so tudi nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je filmski ustvarjalec in fotografski mojster Slavo Vajt. Danes 87-letni Slavo Vajt je snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist, pa tudi popotnik, alpinist, pisec in dolgoletni sodelavec Televizije Slovenija, ki je svoj pečat pustil pri številnih pomembnih filmih. Posnel je vrsto drznih projektov, kot je prvi slovenski vzpon na Mount Everest. Sodeloval je pri nekaterih ključnih delih zgodovine slovenskega filma, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh. Slavo Vajt ob prejemu nagrade iris za življenjsko delo: Zame obstajata dve stvari, s katerima lahko nekaj povem ljudem: slika in beseda. To dvoje sem vedno uporabljal. Slika in beseda skupaj sta več kot samo ena ali druga stvar. Če hočejo snemalci dobro delati, mora biti s kamero eno bitje. Filmski snemalec in kamera se morata združiti v eno bitje in bosta ustvarila nekaj lepega." Združenje filmskih snemalcev Slovenije je v soboto podelilo še nagrade iris za avdiovizualna dela, ki so bila lani prikazana v kinu ali na televiziji. Za celovečerni igrani film Telesce je novo v nizu uglednih nagrad prejel direktor fotografije Mitja Ličen, za dokumentarni film Nič nas ne sme presenetiti pa Bernard Perme, sodelavec TV Slovenija. Stanovski kolegi so ga nagradili za vizualno podobo dokumentarne pripovedi režiserja Amirja Muratovića o različnih zavetiščih in bunkerjih, ki je hkrati zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Bernard Perme: "Moje vodilo je vselej ustvariti čim boljšo sliko, takšno, kot si jo ustvarim v glavi in jo prikazati čim širšemu občinstvu z mojimi očmi. Tema je bila zahtevna, ker so bili slabi svetlobni pogoji: snemali smo zaklonišča, bunkerje, rove in delali smo pri minimalni svetlobi, kar je poseben izziv za ekipo, za osvetljevanje in tehniko. Težko je namreč prikazati črnino, da se nekaj vidi, ampak brez črne." Nagrado iris za najboljšo fotografijo v TV seriji Območje brez signala režiserja Daliborja Matanića je prejel Marko Brdar: "To je otrok producentke Ankice Jurić Tilić, ki me je povabila k projektu že pred štirimi leti, še preden je izbrala vso ekipo. Serija je nastala po knjigi Roberta Perišića z nekaj ohranjenimi glavnimi elementi, čeprav je precej prirejenega. Producentka je takrat dejala: 'Marko, jaz bi si želela samo, da so ljudje blizu.' To je bil štart, potem pa sva z režiserjem Daliborjem Matanićem ustvarila estetiko, ki temelji na intuitivnosti, da čutiš igralce pred kamero in se z njimi oplajaš." Združenje filmskih snemalcev je za fotografijo študentskega filma Otáva nagradilo še Žigo Planinška in za glasbeni spot skupine MRFY – Zaljubila direktorja fotografije Saša Štiha.


13.05.2022

Prix Marulić

Vsebine Programa Ars


13.05.2022

"Bolni so bili pomešani z zdravimi. Po naših telesih so lezle uši in podgane."

"Bolni so bili pomešani z zdravimi. Po naših telesih so lezle uši in podgane. Zdravniške pomoči sploh ni bilo," je dejal vojni ujetnik Nikolaj Nikolajevič Danilov o razmerah med epidemijo tifusa jeseni 1941. Nemške oborožene sile so do konca vojne zajele skoraj šest milijonov vojakov in vojakinj Rdeče armade, s katerimi so ravnali okrutno. Skupaj je umrlo več kot tri milijone sovjetskih vojnih ujetnikov, tisti, ki so preživeli, so se v Sovjetski zvezi morali soočiti z nezaupanjem oblasti. Potujočo razstavo o sovjetskih vojnih ujetnikih je zasnoval nemški muzej Berlin-Karlshorst. V postavitvi Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani je dobila tudi slovenski del, ki predstavlja pri nas manj znano taborišče Stalag XVIII D (306) Marburg an der Drau, ki je med drugo svetovno vojno delovalo v Mariboru. Prispevek je pripravil Blaž Mazi.


13.05.2022

Tadej Tomšič Institution – Flying Start

Na sedmem koncertu Jazz Ars All Stars predstavljamo enega najvidnejših slovenskih jazzistov


12.05.2022

Le zaljubiti se ne smemo – nova radijska igra Ivorja Martinića v režiji Alena Jelena

Novo radijsko igro z naslovom Le zaljubiti se ne smemo hrvaškega dramatika in scenarista Ivorja Martinića v prevodu Diane Koloini, ki jo lahko kot odrsko izvedbo v režiji Alena Jelena gledamo v Mestnem gledališču ljubljanskem, je režiser z ekipo priredil tudi za radio. Gre za zelo sodobno dramo o ljudeh, ki jih poznamo iz svojega okolja: pod površino urejene srednjeletne gospe, uspešnega bogataša in čudovite mlade ljubice ter ranljive, skromne študentke se skrivajo globoke rane. Njihov položaj poudarja nenehen dež. Režiser Alen Jelen. Njegov asistent je bil Sandi Jesenik, dramaturginja Vilma Štritof, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, nastopajo pa Boris Ostan, Iva Krajnc Bagola, Bernarda Oman in Lara Wolf.


12.05.2022

Simona Semenič: "Nečiste želje so zame svete"

Kako letošnja Cankarjeva nagrajenka razume gledališče, družbo, telesnost in lastno delo


11.05.2022

Na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu tudi o propadu globalne etike

Precej natrpan je program letošnjega blejskega pisateljskega srečanja. Sredo bo zapolnila generalna skupščina odbora Pisatelji za mir pri Mednarodnem Penu, v četrtek bodo sledile okrogle mize o pisateljskem odzivu na propad globalne etike, o Ukrajini, o Bosni in vseh Bosnah tega sveta in o petih jezdecih apokalipse: covidu, sovražnem govoru, nasilnih protestih, globalnem segrevanju in zatonu demokracije. Predsednik mednarodnega PEN-a, turško-kurdski pisatelj Burhan Sönmez je v pogovoru z Ervinom Hladnikom Milharčičem predstavil roman Istanbul, Istanbul, ki smo ga pred kratkim dobili v prevodu Lili Potpara, in spregovoril o vlogi pisateljev in razumnikov v sodobnem svetu. Če je v svetu toliko pišočih v zaporih, je v njihovih rokah velika moč, ki jo politiki prepoznavajo in se je bojijo. In če se nas bojijo, pravi Burhan Sönmez, to pomeni, da naš Pen počne nekaj dobrega za družbo. Na moč Pena in drugih organizacij pa po besedah predsednice Slovenskega centra Tanje Tuma vpliva tudi to, koliko smo se navadili, da močni lahko prestopajo rdečo črto dopuščenega.


10.05.2022

Med nagrajenci filmskega festivala Crossing Europe v Linzu dokumentarec Tovarne delavcem

"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"


09.05.2022

Cankarjeva nagrada Simoni Semenič

Vsebine Programa Ars


08.05.2022

Podelitev Cankarjeve nagrade 2022

Cankarjevo nagrado so pred leti na pobudo Slovenskega centra PEN skupaj ustanovili Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, kot donatorica jo podpira Občina Vrhnika in letos tudi Cankarjeva knjižnica Vrhnika. Gre za poklon velikemu slovenskemu književniku in hkrati priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja – poezija, proza, drama, esejistika. Letos je žirija izmed več kot 30 knjig za najboljše tri izbrala pesniško zbirko To telo, pokončno Nine Dragičević, tri igre za punce Simone Semenič in roman Zvezdna karta Dušana Šarotarja.


06.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za enega od močnih vplivov na val prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


Stran 24 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov