Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Božični filmi

24.12.2020

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen

Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.

To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:

»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«

Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.

Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:

»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok.  Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«

V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.

Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.


31.12.2017

Silvestrovo 2017 - 11.00

Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!


30.12.2017

Mediteran: Čarobna Ischia, 76. oddaja

Na vrsti je 76. oddaja iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. V prejšnji oddaji smo obiskali nekaj krajev na južnih obronkih večnega mesta, danes pa se bomo najprej odpravili do bližnjih obalnih mest v Kampaniji, od tam pa bomo odpluli na vulkanski otok Ischia, otok milega podnebja, termalnih vrelcev in številnih starodavnih obrambnih stolpov. V oddaji boste lahko med drugim slišali posnetka madrigalov Philippa de Monteja in Pietra Vincija, ki sta uglasbila besedilo pesnice Vittorie Colonne, na sporedu pa bo še glasba Orlanda di Lassa, Igorja Stravinskega, Williama Waltona, Huga Wolfa in Alessandra Scarlattija.


23.12.2017

Mediteran: Južni obronki Rima, 75. oddaja

Na vrsti je 75. oddaja iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. V prejšnji oddaji smo izpostavili prestižno rimsko glasbeno tekmovanje Prix de Rome in štiri vidnejše italijanske skladatelje, ki so zaznamovali rimsko glasbeno življenje v 20. stoletju. V prvem delu današnje oddaje bomo predstavili še nekaj skladateljev iz naslednje generacije, ki so pustili pečat v drugi polovici 20. stoletja, v drugem delu pa bomo zapustili Rim in obiskali nekaj krajev na južnih obronkih Rima. Na sporedu bo glasba, pod katero so se podpisali Franco Evangelisti, Domenico Guaccero, Michelle Dall’Ongaro, Anton Webern, Ennio Morricone, Luigi Dallapiccola, Muzio Clementi, Franz Liszt, Gioseffo Zamponi in Henry Purcell.


17.12.2017

Evroradijski božični dan 2, koncerta iz Talina in Nürnberga

V imenu Estonskega radia bomo slišali zanimivo zvočno mešanico: harmonikarja Tiita Kallusteja in 100-članski Akademski moški zbor Talinske tehniške univerze. Obljubljata nam glasbo zimskega razpoloženja in božičnega duha: natančneje, estonske božične pesmi v obdelavah estonskih že uveljavljenih in rosno mladih skladateljev. Sledil bo posnetek koncerta Bavarskega radia, ki nam bo postregel z “nebeškimi baročnimi darovi” v zvoku ‘kraljice kljunaste flavte’ Dorothee Oberlinger in njenega Ansambla 1700, pa tudi nenavadne kombinacije Dmitrija Sinkovskega, ki v sebi združuje dar violinista in kontratenorista. Darovi pa bodo doneli v znamenju najbolj priljubljenih in virtuoznih Bachovih, Vivaldijevih, Corellijevih in Händlovih koncertov.


16.12.2017

Mediteran: Prix de Rome in velika imena rimske glasbe 20. stoletja, 74. oddaja

74. oddaja iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere bo razdeljena na dva dela. V prvem bomo izpostavili dva francoska skladatelja, zmagovalca prestižnega rimskega glasbenega tekmovanja Prix de Rome, ki je predstavljalo najvišji cilj domala vsakega francoskega umetnika. Drugi del oddaje bo v znamenju štirih pomembnih italijanskih skladateljev, ki so odločilno zaznamovali rimsko glasbeno življenje v 20. stoletju. Na sporedu bo glasba Hectorja Berlioza, Clauda Debussyja, Ottorina Respighija, Alfreda Caselle, Goffreda Petrassija in Giacinta Scelsija.


09.12.2017

Mediteran: Rim v podobah romantičnih pesnikov in pisateljev, 73. oddaja

Na vrsti je je 73. oddaja iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo v oddaji osvetlili čas, ki sta ga v Rimu preživela Felix Mendelssohn in Franz Liszt, danes pa bomo spoznali Rim, kot so ga v svojih besedilih doživeli John Keats, Giacomo Leopardi, Nikolaj Gogolj, Hans Christian Andersen in Bjornstjern Bjornson. Slišali bomo odlomke iz njihovih del v uglasbitvah Francesca La Licate, Goffreda Petrassija, Alfreda Šnitkeja in Edvarda Griega, na sporedu pa bo tudi glasba Giovannija Sgambatija.


02.12.2017

Mediteran: Po Mendelssohnovih in Lisztovih stopinjah v Rimu, 72. oddaja

72. oddajo iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere v celoti namenjamo glasbi Felixa Mendelssohna in Franza Liszta. Osvetlili bomo nekatere dogodke, skladbe in pisma iz časa, ki sta ga skladatelja prebila v večnem mestu, slišali pa boste tudi glasbo Fanny Mendelssohn Hensel.


21.11.2017

Odprtje 33. Slovenskega knjižnega sejma

Iz Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani smo neposredno prenašali slovesno odprtje 33. Slovenskega knjižnega sejma. Na prireditvi, ki jo je povezoval Boštjan Gorenc Pižama, so podelili dve nagradi, najvišjo nagrado s področja založništva – Schwentnerjevo nagrado, prejela jo je Stanka Golob, in posebno nagrado, ki jo je za prispevek k širjenju bralne kulture v Sloveniji prejela Manca Košir. Posebni gostje otvoritve so bili avtorji iz nemško govorečih dežel – držav v fokusu letošnjega sejma: Maja Haderlap, Peter Stamm in Wolf Biermann.


11.11.2017

Mediteran: Razvoj rimske opere v 17. in 18. stoletju, 70. oddaja

Potem, ko smo prejšnjo soboto izpostavili nekaj baročnih mojstrov, ki so v Večnem mestu pustili trajnejšo sled, si bomo v 70. oddaji iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere pobliže ogledali razvoj rimske opere in drugih glasbeno-scenskih del v 17. in 18. stoletju. Na sporedu bodo odlomki iz del, pod katera so se podpisali Paolo Quagliati, Stefano Landi, Domenico Mazzochi, Michelangelo Rossi, Alessandro Stradella, Alessandro Scarlatti, Georg Friedrich Händel, Nicola Porpora, Nicola Piccinni in Gioachino Rossini.


04.11.2017

Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre: Artur Schnabel, 2. del

V nizu oddaj Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre se bomo poklonili Arturju Schnablu. Pianist je bil prvi v zgodovini, ki je v celoti izvajal in v letih od 1932 do 1935 tudi posnel vseh 32 Beethovnovih sonat. Te izvedbe ostajajo temelj in ključ dojemanja Bethovnovega velikega dela, tako imenovane Nove zaveze klavirske literature. Svežina Schnablovega igranja še vedno dehti z nezmanjšano močjo. Njegova najslavnejša učenka, pianistka Lili Kraus, je o njem zapisala: “Tisto za kar se je zavzemal, ob predpostavki, da je študent dosegel določen vpogled, strast in ponižnost, je bilo priklicati bistvo dela, ki je skrito pod lupino. Schnablovo najvišje prepričanje je bilo, da je še tako briljantna izvedba popolnoma brez vrednosti, če ji ni uspelo projicirati umetniške podobe kompozicije”.


04.11.2017

Mediteran: Rimski baročni mojstri, 69. oddaja

V najnovejši, 69. oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere, ki smo jo poimenovali Rimski baročni mojstri, se nahajamo v Rimu. Mestu in njegovi okolici smo že posvetili nekaj oddaj, tokrat pa bomo izpostavili pomembnejše baročne skladatelje, ki so v Večnem mestu pustili trajnejšo sled. Na sporedu bo glasba Girolama Frescobaldija, Stefana Landija, Luigija Rossija, Marc’ Antonia Pasqualinija, Arcangela Corellija, Bernarda Pasquinija, Francesca Gasparinija, Domenica Scarlattija in Georga Friedricha Händla. Zadnji del oddaje bomo posvetili mlademu Wolfgangu Amadeusu Mozartu, ki je obiskal Rim že kot najstnik in tam zložil nekaj nadvse zanimivih skladb.


30.10.2017

(Ne)pretočnost: vprašanje institucije v sodobnih scenskih umetnostih

52. Festival Borštnikovo srečanje je v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije priredil simpozij, na temo (Ne)pretočnost: vprašanje institucije v sodobnih scenskih umetnostih. V okviru simpozija je potekala tudi okrogla miza, ki jo je Radio Slovenija - program Ars neposredno prenašal. Okroglo mizo v prostorih Alma Mater Europaea Maribor je vodila Alja Lobnik, kot gosti so sodelovali: Marko Bratuš, Maruša Majer, Nina Šorak, Petra Veber in Nenad Jelesijević. Med občinstvom so sedeli tudi Rok Vevar, Tea Rogelj in Maja Šorli, ki so se oglasili z lastnimi premisleki in komentarji. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matej Kristovilč


15.07.2010

Operna ura: Maria Callas, 81. oddaja

Zadnja, enainosemdeseta oddaja iz obsežnega ciklusa oddaj o Marii Callas, ki je nastal leta 2008 ob 85. obletnici rojstva te znamenite operne pevke. Avtor oddaj je Renato Horvat.


08.07.2010

Operna ura: Maria Callas, 80. oddaja

Osemdeseta oddaja iz obsežnega ciklusa oddaj o Marii Callas, ki je nastal leta 2008 ob 85. obletnici rojstva te znamenite operne pevke. Avtor oddaj je Renato Horvat.


Stran 100 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov