Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naj se literarno leto začne s tem, kar nam je bilo lani v veselje
Prvo nedeljo novega leta bomo v duhu rekla »sreča v nesreči« zaznamovali s humoresko, ki jo je napisal Boštjan Gorenc – Pižama. V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi - ali pa vsaj velika večina - razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.
V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in "americano". Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih socialnih problemov začetka 20. stoletja opisal usode treh družin - bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v osemdeseta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March - Pohod. Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.
Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.
Pierre Soletti je devetinštiridesetletni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.
Mineva sto let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki - v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.
Finska pesnica in pisateljica Vilja -Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, »ki naznanja pomembne dogodke«, kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.
Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobno. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.
Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.
Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz »Beat Generation« je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in drog v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.
Literarne oddaje med 3. in 9. januarjem 2021
3. januar
14.05 Humoreska tega tedna – Boštjan Gorenc – Pižama: Misija vavčer
18.05 Spomini, pisma in potopisi – Méret Oppenheim: Spomini in sanje
22.05 Literarni portret – Edgar Lawrence Doctorow
23.50 Literarni nokturno – Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu4. januar
23.50 Literarni nokturno – Pierre Soletti: Avgust ne razume več tega sveta5. januar
21.00 Literarni večer – Friedrich Dürrenmatt: Fiziki
23.50 Literarni nokturno – Vilja – Tuulia Huotarinen: Mesto ženske6. januar
11.05 Literarna matineja – Slovenski sonet od Prešerna do moderne
23.50 Literarni nokturno – Michel Tournier: Sveti trije kralji7. januar
23.50 Literarni nokturno – Rosemarie Schulak: Spomini na Piran8. januar
23.50 Literarni nokturno – Vít'o Staviarsky: Kale šoljne9. januar
18.00 Izbrana proza – Jackie Kay: Bela posteljica
23.50 Literarni nokturno – Večer beatniške poezije: Corso, Snyder, Kerouac, Ferlinghetti
Naj se literarno leto začne s tem, kar nam je bilo lani v veselje
Prvo nedeljo novega leta bomo v duhu rekla »sreča v nesreči« zaznamovali s humoresko, ki jo je napisal Boštjan Gorenc – Pižama. V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi - ali pa vsaj velika večina - razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.
V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in "americano". Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih socialnih problemov začetka 20. stoletja opisal usode treh družin - bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v osemdeseta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March - Pohod. Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.
Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.
Pierre Soletti je devetinštiridesetletni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.
Mineva sto let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki - v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.
Finska pesnica in pisateljica Vilja -Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, »ki naznanja pomembne dogodke«, kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.
Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobno. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.
Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.
Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz »Beat Generation« je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in drog v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.
Literarne oddaje med 3. in 9. januarjem 2021
3. januar
14.05 Humoreska tega tedna – Boštjan Gorenc – Pižama: Misija vavčer
18.05 Spomini, pisma in potopisi – Méret Oppenheim: Spomini in sanje
22.05 Literarni portret – Edgar Lawrence Doctorow
23.50 Literarni nokturno – Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu4. januar
23.50 Literarni nokturno – Pierre Soletti: Avgust ne razume več tega sveta5. januar
21.00 Literarni večer – Friedrich Dürrenmatt: Fiziki
23.50 Literarni nokturno – Vilja – Tuulia Huotarinen: Mesto ženske6. januar
11.05 Literarna matineja – Slovenski sonet od Prešerna do moderne
23.50 Literarni nokturno – Michel Tournier: Sveti trije kralji7. januar
23.50 Literarni nokturno – Rosemarie Schulak: Spomini na Piran8. januar
23.50 Literarni nokturno – Vít'o Staviarsky: Kale šoljne9. januar
18.00 Izbrana proza – Jackie Kay: Bela posteljica
23.50 Literarni nokturno – Večer beatniške poezije: Corso, Snyder, Kerouac, Ferlinghetti
Srednji vek še vedno prepogosto dojemamo kot temačen in intelektualno nazadnjaški. Umetnostna zgodovinarka Nataša Golob, zaslužna profesorica in dvojna doktorica, se vztrajno bori proti tem popačenim predstavam, tudi s svojimi knjižnimi deli, ki jih posveča rokopisom. Tako je nedavno izšla njena knjiga Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, v kateri je kataloško obdelala rokopise in fragmente, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Srednjeveški rokopisni fond Narodne in univerzitetne knjižnice je največji tovrstni v Sloveniji in to bogastvo je tako obsežno, da je pravkar izdana knjiga šele za prvi del, sledili bosta namreč še dve knjigi. V prvem delu so prednost dobili neobjavljeni srednjeveški rokopisi in fragmenti, ki so danes ločeni od svojih prvotnih nosilcev – včasih gre le približno za noht velike ostanke, zato je bilo delo naše velike poznavalke srednjeveških rokopisov, skorajda detektivsko. Nataša Golob v dolgoletnem študiju srednjeveških rokopisov razkriva, da so naši kraji v srednjem veku bili intelektualno mnogo bolj bogati, kot si večina med nami predstavlja, zato želi pokazati množico vsebin, ki so bile tu navzoče. Knjiga srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Narodna in univerzitetna knjižnica 1. del je pravzaprav nadaljevanje pred nekaj leti začete serije Manuscripta et fragmenta, ki jo izdaja SAZU v sodelovanju z ustanovo, ki gradivo hrani. V tej seriji je leta 2018 izšla knjiga, v kateri je Nataša Golob obravnavala rokopisne fragmente, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Če v zbirki arhiva prevladujejo knjige s cerkveno in liturgično vsebino, je v NUKovi zbirki drugače. Vsebinsko tokrat prevladujejo trije sklopi: slovarska dela, pravne vsebine in pa knjige, vezane na antični čas. Pri tem avtorica opozarja tudi komentarje bralcev pred 500 ali več leti, ki so se v opombah ob besedilu v knjigah sklicavali na antične avtorje, kot na primer, »to pa je iz Aristotela«. Tukajšnja kulturna atmosfera v srednjem veku torej ni bila majhna in obrobna je ključno sporočilo knjige Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, misel o lepem rokopisu iz dunajske šole pa je v nekaterih primerih treba nadomestiti z mislijo o šoli iz dežele Kranjske. Katalog predstavlja 63 rokopisnih enot, od tega 20 rokopisov ali delnih rokopisov in 43 enot fragmentov, to gradivo pa je po besedah Nataše Golob pomembno za odpiranje kašče spomina – vzpostavljanje dialoga s svojo kulturno in znanstveno zgodovino.
Minljivost človeškega življenja je pogosta tema v likovni umetnosti. Skozi stoletja so umetniki opozarjali nanjo s pomočjo različnih simbolov, antičnih mitov in zgodb. Lep primer je mit o nimfi Marpisi, ki se je morala odločiti med smrtnikom Idasom in bogom Apolonom, svojo izbiro pa pojasnila takole: »Ko bo minila lepota moje mladosti, me bo Apolon zapustil. Čar življenja pa je lepota vseh starostnih obdobij ob moškem, ki ga ljubiš.« Izbrala je smrtnega Idasa. Zanimiva pa je tudi zgodba o Babjem mlinu, kamor so možje pripeljali svoje stare žene ter jih vrgli v mlin iz katerega so prišle zopet mlade in lepe. Človeška želja po mladosti in lepoti pa je tema, ki je nedvomno aktualna tudi danes.
Minuli teden je minilo 77 let od edinstvenega športnega dogodka, ki se je v času vojne odvil v Cerknem. Na takrat osvobojenem ozemlju so namreč pripravili pravo partizansko zimsko olimpijado, na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. O partizanskih smučinah v Cerknem je že v 80. letih minulega stoletja napisal knjigo Marijan Masterl, zdaj pa so o dogodku posneli tudi dokumentarni film. Film Partizanske smučine Cerkno '45 režiserja in scenarista Dušana Moravca pripoveduje o športnem dogodku, ki se je v času vojne odvil v Cerknem in je bil edinstven v takratni okupirani Evropi. Pripravili so namreč pravo partizansko zimsko olimpijado na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih in to v času, ko so še nedaleč stran potekali boji ob koncu vojne. Dogodek je bil tudi nekakšna propagandna akcija. Trije zvočniki pred komando v Cerknem so obveščali o tem kaj se pripravlja, da bi se prireditve udeležilo čim več tekmovalcem so s posebno novico in vabilom na pot krenili kurirji. V Cerknem še vedno ohranjajo tradicijo in spomin na dogodek Partizanske smučine - Cerkno 45 na dogodek, ki je ljudi združil med vojno in jih povezuje tudi danes. Partizanske smučine Cerkno '45 je torej nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca, producent in snemalec filma je Matjaž Mrak, z glasbo so ga sooblikovali Rok Šinkovec, ŽPZ Kombinat, Devetošolke mladinskega pevskega zbora OŠ Cerkno in Društvo godbenikov Cerkno. Nekaj avdio posnetkov iz filma pa je uporabljenih tudi v prispevku.
Jože Plečnik se je rodil, 23.1. 1872. Mesto njegove rojstne hiše označuje kamniti steber ob Slovenski cesti, poleg stanovanskega naselja Ferantov vrt. Plečnik kot otrok ni veliko obljubljal, bil naj bi len, ni se rad učil, tudi šolanje v gimnaziji je opustil. Nato je delal v očetovi mizarski delavnici in se izučil za umetnostnega mizarja. Odločilno je bilo njegovo srečanje z arhitektom Otom Wagnerjem, pri katerem je na Dunaju postal eden njegovih najboljših diplomantov. Bil je samosvoj, takšna je bila tudi njegova pot v arhitekturi. Med slovenskimi umetniki ga lahko postavimo ob bok Francetu Prešernu. Plečnikova dela so manj prisotna v širši slovenski zavesti kot pesnikova in ravno zato je vlada letošnje leto, ko mineva 150 let od njegovega rojstva, razglasila za Plečnikovo. Po vsej državi se bodo vse leto zvrstili dogodki, ki bodo osvetlili velikega arhitekta iz sodobnejše perspektive in ga približali širši javnosti. Na vrednost njegovih del nas lahko opomni tudi nedavni vpis na UNESCOV seznam svetovne in kulturne dediščine. Mojster je pač imel to vizijo, da naredi arhitekturo, ki bo prepoznavna tudi čez 500 let, je povedal arhitekt Janez Koželj. Foto: BoBo.
Na skrajnem severovzodu Portugalske govorijo mirandeščino. O rabi jezika, ki ga govori približno 25.000 ljudi, pričajo že pravne listine iz 12. stletja. Ste vedeli, da v Rovinju obujajo govorjenje istriotščine in imajo celo festival Istriotskog? Istriotščina se je po 7. stoletju oblikovala iz lokalnih latinskih narečij. Evropa je izjemno jezikovno bogat prostor. Odločno in velikopotezno to dokazuje dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je v edinstveni monografiji Jeziki in ljudstva Evrope zbral 212 gesel, od tega je 201 jezikovno geslo. Blaž Mazi
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo. O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj. Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke. Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega. Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Od vode z ledenikov in gora je odvisnih 1,5 milijarde ljudi. Ledeniki se talijo hitreje kot kadarkoli v zadnjih 5000 letih. Ob 19. uri v Galeriji Jakopič v Ljubljani odpirajo mednarodno razstavo Taljenje. Podobe podnebnih sprememb, ki je nastala v sodelovanju z organizacijo Project Pressure. Skozi dela 17 umetnikov in umetnic razkriva globalno razsežnost problema taljenja ledenikov s podobami pojavov iz več kot tridesetih držav in ozemelj ter poudarja, kako podnebna kriza vpliva na celoten planet. Cilj razstave je navdihniti in aktivirati ljudi po svetu, naj se dejavno ukvarjajo s problematiko ter se zavežejo, da bodo od politikov in oblasti zahtevali odgovorno okoljsko politiko, opozarja ustanovitelj in direktor organizacije Project Pressure Klaus Thymann.
17. januar je datum, na katerega je leta 1963 Robert Filliou, umetnik iz avantgardnega gibanja Fluxus izjavil, da se je umetnost rodila na ta dan pred natanko milijon leti. Njegovo idejo praznovanja umetnosti že tradicionalno zaznamuje tudi evroradijska skupina Ars acustica z večerom kratkih zvočnih daril. V projektu redno sodeluje tudi program Ars Radia Slovenija., tokratno darilo pa bo povezalo avantgardistično naravo Rojstnega dne umetnosti z aktualno domačo ustvarjalnostjo. Tolkalec, eksperimentalni glasbenik Jaka Berger bo predstavil interpretacije izbora grafičnih partitur znamenite zbirke Razprava (Treatise, 1963–1967) britanskega skladatelja Corneliusa Cardewa. Berger svoje interpretacije teh nenavadnih grafičnih spodbud za glasbeno igro razvija že preko desetletje. Svoje izvajanje Cardewa je predstavljal na vrsti nastopov ter na dveh ploščah. Drugo, Breakfast With Cardew, je izdal ob koncu lanskega leta. Nocojšnji nastop bo sledil zasnovi izvedb s te najnovejše glasbenikove plošče.
Neveljaven email naslov