Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naj se literarno leto začne s tem, kar nam je bilo lani v veselje
Prvo nedeljo novega leta bomo v duhu rekla »sreča v nesreči« zaznamovali s humoresko, ki jo je napisal Boštjan Gorenc – Pižama. V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi - ali pa vsaj velika večina - razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.
V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in "americano". Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih socialnih problemov začetka 20. stoletja opisal usode treh družin - bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v osemdeseta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March - Pohod. Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.
Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.
Pierre Soletti je devetinštiridesetletni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.
Mineva sto let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki - v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.
Finska pesnica in pisateljica Vilja -Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, »ki naznanja pomembne dogodke«, kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.
Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobno. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.
Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.
Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz »Beat Generation« je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in drog v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.
Literarne oddaje med 3. in 9. januarjem 2021
3. januar
14.05 Humoreska tega tedna – Boštjan Gorenc – Pižama: Misija vavčer
18.05 Spomini, pisma in potopisi – Méret Oppenheim: Spomini in sanje
22.05 Literarni portret – Edgar Lawrence Doctorow
23.50 Literarni nokturno – Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu4. januar
23.50 Literarni nokturno – Pierre Soletti: Avgust ne razume več tega sveta5. januar
21.00 Literarni večer – Friedrich Dürrenmatt: Fiziki
23.50 Literarni nokturno – Vilja – Tuulia Huotarinen: Mesto ženske6. januar
11.05 Literarna matineja – Slovenski sonet od Prešerna do moderne
23.50 Literarni nokturno – Michel Tournier: Sveti trije kralji7. januar
23.50 Literarni nokturno – Rosemarie Schulak: Spomini na Piran8. januar
23.50 Literarni nokturno – Vít'o Staviarsky: Kale šoljne9. januar
18.00 Izbrana proza – Jackie Kay: Bela posteljica
23.50 Literarni nokturno – Večer beatniške poezije: Corso, Snyder, Kerouac, Ferlinghetti
Naj se literarno leto začne s tem, kar nam je bilo lani v veselje
Prvo nedeljo novega leta bomo v duhu rekla »sreča v nesreči« zaznamovali s humoresko, ki jo je napisal Boštjan Gorenc – Pižama. V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi - ali pa vsaj velika večina - razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.
V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in "americano". Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih socialnih problemov začetka 20. stoletja opisal usode treh družin - bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v osemdeseta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March - Pohod. Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.
Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.
Pierre Soletti je devetinštiridesetletni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.
Mineva sto let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki - v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.
Finska pesnica in pisateljica Vilja -Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.
Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najbolj žlahtna pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika stopila v naš prostor že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.
Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, »ki naznanja pomembne dogodke«, kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.
Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – navkljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobno. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.
Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.
Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz »Beat Generation« je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in drog v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.
Literarne oddaje med 3. in 9. januarjem 2021
3. januar
14.05 Humoreska tega tedna – Boštjan Gorenc – Pižama: Misija vavčer
18.05 Spomini, pisma in potopisi – Méret Oppenheim: Spomini in sanje
22.05 Literarni portret – Edgar Lawrence Doctorow
23.50 Literarni nokturno – Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu4. januar
23.50 Literarni nokturno – Pierre Soletti: Avgust ne razume več tega sveta5. januar
21.00 Literarni večer – Friedrich Dürrenmatt: Fiziki
23.50 Literarni nokturno – Vilja – Tuulia Huotarinen: Mesto ženske6. januar
11.05 Literarna matineja – Slovenski sonet od Prešerna do moderne
23.50 Literarni nokturno – Michel Tournier: Sveti trije kralji7. januar
23.50 Literarni nokturno – Rosemarie Schulak: Spomini na Piran8. januar
23.50 Literarni nokturno – Vít'o Staviarsky: Kale šoljne9. januar
18.00 Izbrana proza – Jackie Kay: Bela posteljica
23.50 Literarni nokturno – Večer beatniške poezije: Corso, Snyder, Kerouac, Ferlinghetti
Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.
Vsebine Programa Ars
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Neveljaven email naslov