Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kakšno bo prihodnje filmsko desetletje?

01.01.2021


Filmi bodo najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost dovzetni za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin

Film v desetletju, ki se zaključuje, morda ni imel prepoznavne skupne estetike, tako kot filmi nekaterih prejšnjih desetletij, denimo sedemdesetih. Vseeno pa so ga zaznamovali premiki in gibanja, tako v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, kot v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja. Mirno bi lahko celo rekli, da se v zadnjih letih v svetovni filmski industriji dogajajo ogromne – celo tektonske – spremembe. Za prvi dan novega leta je Tina Poglajen tako poskušala napovedati, kako se bo dogajanje na tem področju odvijalo v prihodnje.

Covid-19 je za vedno spremenil nekatere vidike našega življenja, pri čemer ni izjema niti film. Tako kot druge storitve na dom so zacvetele tudi spletne platforme z videom na zahtevo, medtem ko je epidemija veliko kinematografov potisnila na rob preživetja. V toplejših mesecih, ko so vendarle lahko odprli svoja vrata, so se morali sprijazniti z drugačnimi pogoji delovanja: na primer, s tem, da bodo filmi, ki jih prikazujejo, že zelo kmalu – ali pa so že – dostopni na spletu, kar pomeni, da se je razmerje moči bistveno spremenilo. Po tem, ko so v zadnjih letih na stran spletnih platform, v tem primeru Netflixa, prestopili tudi najbolj zadrti sovražniki digitalizacije, kot je Martin Scorsese s svojim filmom Irec, so se spremembam namreč začeli prilagajati tudi največji holivudski studii: Universal je že aprila filme hkrati začel predvajati v kinodvoranah in na spletnih platformah, medtem ko so pri Warner Bros. oznanili, da bodo vse svoje filme v novem letu hkrati predstavili v kinu in na HBO Max. Premik filma iz kinematografov na domače zaslone bo najverjetneje vztrajal tudi po koncu epidemije. Lahko bi rekli celo, da bi se zgodil v vsakem primeru, epidemija pa je ta trend le pospešila.

Prednosti, ki jih ima video na zahtevo pred klasičnim obiskom kina, namreč niso nezanemarljive, kar pojasni prav primer Irca Martina Scorseseja. Ta se je za prestop k Netflixu menda odločil, ker tradicionalni studii – Paramount Pictures – niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu: Roberta DeNira, Ala Pacina in Joeja Pescija. Visokih stroškov posebnih učinkov v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi film Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Drugi razlog je bila dolžina filma – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure (zato je Scorsesejev prejšnji film, Volk z Wall Streeta, dolg natanko toliko), pri videu na zahtevo, kjer je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava. K Netflixu so s svojimi filmi prestopili tudi David Fincher, Spike Lee, George Clooney in Aaron Sorkin, k drugim podobnim ponudnikom pa Sofia Coppola, Sacha Baron Cohen in drugi. Vsaj načeloma se zdi tudi, da si spletna distribucija filmov lažje privošči vključevati filme iz manjših držav, umetniške filme, nišne festivalske bisere, celo eksperimentalne filme, saj nižja gledanost, ki jo imajo ti ponavadi, za platforme videa na zahtevo ne pomeni istega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Ameriški režiser Spike Lee je za Netflix v letu 2020 posnel film Da 5 Bloods ali Pet krvi, ki prikazuje črnske ameriške vojake, ki se vrnejo iz Vietnama in se morajo poleg travme vojne spopadati še z rasizmom doma. Čeprav mu je Netflix omogočil snemanje filma z enim najvišjih proračunov v njegovi karieri, vseeno upa, da bodo kinematografi preživeli:

Jaz bom le eden izmed milijonov ljudi, ki se bodo vrnili v kino in filme gledali na velikem platnu, z odličnim zvokom. Ne mudi se mi, ampak ta dan bo prišel!
Spike Lee

Prevlada Netflixa, morda tudi Amazona Prime in podobnih je, pričakovano, trn v peti mnogih. Škandal v Cannesu leta 2017, ko sta si zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč zgolj na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč – če ne prej, je v letu 2020 postalo povsem jasno, kdo je zmagovalec. Borba za obstanek zdaj poteka med ponudniki storitev videa na zahtevo, pri čemer je jasno, da Američani ohranjajo absolutni monopol. Evropski ponudniki videa na zahtevo jim tudi na domačih tleh preprosto ne morejo konkurirati – predvsem zaradi evropske razdrobljenosti na nacionalne države in jezikovne raznolikosti. V zadnjih letih, in na tem bo najverjetneje močan poudarek tudi v prihodnje, na ravni evropske komisije poteka poskus vzpostavitve enotnega digitalnega trga, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov. Video na zahtevo Lumiere, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, denimo vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov, a pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga je najverjetneje še zelo dolga.

V minulem desetletju je filmska industrija doživela tudi vsebinske premike: po finančni krizi leta 2008, ki je mnoge pahnila na rob revščine, so povsod po svetu vzniknila množična protestniška gibanja – denimo, gibanje Occupy. Podobe množic, ki protestirajo in se upirajo na druge načine, si je hitro prisvojil tudi kapitalistični sistem in z njim filmska industrija – denimo, franšiza Igre lakote, filmi, kot so Ledeni vlak, Vzpon viteza teme, novi Planet opic in Trgovci s časom, pa megahit leta 2019, Joker, in drugi filmi so ujeli duh globalnega upora in kljub temu, da so revolucijo prikazali kot nekaj razmeroma preprostega, vseeno vsebovali določene prevratniške ideje, denimo o gospodarski sabotaži in ljudskemu uporu proti oligarhiji. V zadnjem letu se je pokazalo, da je revolucionarni zagon sprožil širši trend upodabljanja delavskega razreda na filmskem platnu, celo v Holivudu, ki se je dolgo pretvarjal, da je ameriška družba brezrazredna. Takšni filmi so denimo Asistentka o mladi pisarniški delavki in njeni ponižujoči službi, Projekt Florida o mami samohranilki, ki živi iz rok v usta v motelu v Orlandu, Ameriška ljubica o najstnici, ki zbeži od doma in se pridruži klapi odpadnikov, ali Podprimo punce o delavkah, ki jih izkoriščajo v baru. Film Nikoli, redko, včasih, vedno prikaže, skozi kaj vse mora mladoletnica v Pensilvaniji, ki odrašča v konservativnem okolju, nima denarja in je žrtev vsakodnevnega spolnega nadlegovanja – če želi narediti splav. Pri tem še niti nismo omenili filmov iz drugih držav, kot so korejski Parazit, britanski Medtem, ko vas ni bilo, švedski Pritisk in drugi. Minulo leto so še posebno izrazito zaznamovali porast brezposelnosti in revščine kot posledica pandemije, množični protesti povsod po svetu, še posebno v ZDA, kot upor proti policijskemu nasilju in sistemskemu rasizmu. Spike Lee:

Mislim, da ljudje bolj uživajo v zgodovinskem filmu, če v njem v kakršni koli obliki najdejo tudi nekaj, kar se dogaja v sedanjosti. Tako smo naredili pri Črnem KKKlanovcu, kjer ste lahko videli umor Heather Heyer na izgredih v Charlottesvillu. Tega seveda nisem načrtoval, a film je prišel v ravno pravem trenutku. Res mislim, da je veliko stvari, ki jih vidite v filmu, tisto, zaradi česar ljudje danes protestirajo povsod po svetu in vpijejo, da so črnska življenja pomembna. V veliko primerih tega ne kričijo črni ali rjavi obrazi. Že to je zmaga. Zelo goreče stališče imam do tega. Vsa ta energija, vsi ti ljudje, vsa ta naelektrenost v ozračju – to se mora nekako nadaljevati, še posebno v ZDA, tako, kot na volitvah. Potem bomo lahko proslavljali, kot pravi naš brat Prince, kot da smo leta 1999! Prirejali bomo zabave, kot jih nismo še nikoli!

Zelo verjetno je torej, da se bo trend nadaljeval – v trenutnih okoliščinah najbrž celo Holivud težko pričakuje, da bodo ljudje še vedno z veseljem gledali zgodbe o mladih, lepih, uspešnih karieristih in njihovih težavicah, ki so prevladovale denimo v začetku novega tisočletja. Filmi, ki bodo nastajali v prihodnje, bodo tako najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost bolj dovzetni tudi za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kakšno bo prihodnje filmsko desetletje?

01.01.2021


Filmi bodo najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost dovzetni za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin

Film v desetletju, ki se zaključuje, morda ni imel prepoznavne skupne estetike, tako kot filmi nekaterih prejšnjih desetletij, denimo sedemdesetih. Vseeno pa so ga zaznamovali premiki in gibanja, tako v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, kot v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja. Mirno bi lahko celo rekli, da se v zadnjih letih v svetovni filmski industriji dogajajo ogromne – celo tektonske – spremembe. Za prvi dan novega leta je Tina Poglajen tako poskušala napovedati, kako se bo dogajanje na tem področju odvijalo v prihodnje.

Covid-19 je za vedno spremenil nekatere vidike našega življenja, pri čemer ni izjema niti film. Tako kot druge storitve na dom so zacvetele tudi spletne platforme z videom na zahtevo, medtem ko je epidemija veliko kinematografov potisnila na rob preživetja. V toplejših mesecih, ko so vendarle lahko odprli svoja vrata, so se morali sprijazniti z drugačnimi pogoji delovanja: na primer, s tem, da bodo filmi, ki jih prikazujejo, že zelo kmalu – ali pa so že – dostopni na spletu, kar pomeni, da se je razmerje moči bistveno spremenilo. Po tem, ko so v zadnjih letih na stran spletnih platform, v tem primeru Netflixa, prestopili tudi najbolj zadrti sovražniki digitalizacije, kot je Martin Scorsese s svojim filmom Irec, so se spremembam namreč začeli prilagajati tudi največji holivudski studii: Universal je že aprila filme hkrati začel predvajati v kinodvoranah in na spletnih platformah, medtem ko so pri Warner Bros. oznanili, da bodo vse svoje filme v novem letu hkrati predstavili v kinu in na HBO Max. Premik filma iz kinematografov na domače zaslone bo najverjetneje vztrajal tudi po koncu epidemije. Lahko bi rekli celo, da bi se zgodil v vsakem primeru, epidemija pa je ta trend le pospešila.

Prednosti, ki jih ima video na zahtevo pred klasičnim obiskom kina, namreč niso nezanemarljive, kar pojasni prav primer Irca Martina Scorseseja. Ta se je za prestop k Netflixu menda odločil, ker tradicionalni studii – Paramount Pictures – niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu: Roberta DeNira, Ala Pacina in Joeja Pescija. Visokih stroškov posebnih učinkov v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi film Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Drugi razlog je bila dolžina filma – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure (zato je Scorsesejev prejšnji film, Volk z Wall Streeta, dolg natanko toliko), pri videu na zahtevo, kjer je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava. K Netflixu so s svojimi filmi prestopili tudi David Fincher, Spike Lee, George Clooney in Aaron Sorkin, k drugim podobnim ponudnikom pa Sofia Coppola, Sacha Baron Cohen in drugi. Vsaj načeloma se zdi tudi, da si spletna distribucija filmov lažje privošči vključevati filme iz manjših držav, umetniške filme, nišne festivalske bisere, celo eksperimentalne filme, saj nižja gledanost, ki jo imajo ti ponavadi, za platforme videa na zahtevo ne pomeni istega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Ameriški režiser Spike Lee je za Netflix v letu 2020 posnel film Da 5 Bloods ali Pet krvi, ki prikazuje črnske ameriške vojake, ki se vrnejo iz Vietnama in se morajo poleg travme vojne spopadati še z rasizmom doma. Čeprav mu je Netflix omogočil snemanje filma z enim najvišjih proračunov v njegovi karieri, vseeno upa, da bodo kinematografi preživeli:

Jaz bom le eden izmed milijonov ljudi, ki se bodo vrnili v kino in filme gledali na velikem platnu, z odličnim zvokom. Ne mudi se mi, ampak ta dan bo prišel!
Spike Lee

Prevlada Netflixa, morda tudi Amazona Prime in podobnih je, pričakovano, trn v peti mnogih. Škandal v Cannesu leta 2017, ko sta si zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč zgolj na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč – če ne prej, je v letu 2020 postalo povsem jasno, kdo je zmagovalec. Borba za obstanek zdaj poteka med ponudniki storitev videa na zahtevo, pri čemer je jasno, da Američani ohranjajo absolutni monopol. Evropski ponudniki videa na zahtevo jim tudi na domačih tleh preprosto ne morejo konkurirati – predvsem zaradi evropske razdrobljenosti na nacionalne države in jezikovne raznolikosti. V zadnjih letih, in na tem bo najverjetneje močan poudarek tudi v prihodnje, na ravni evropske komisije poteka poskus vzpostavitve enotnega digitalnega trga, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov. Video na zahtevo Lumiere, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, denimo vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov, a pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga je najverjetneje še zelo dolga.

V minulem desetletju je filmska industrija doživela tudi vsebinske premike: po finančni krizi leta 2008, ki je mnoge pahnila na rob revščine, so povsod po svetu vzniknila množična protestniška gibanja – denimo, gibanje Occupy. Podobe množic, ki protestirajo in se upirajo na druge načine, si je hitro prisvojil tudi kapitalistični sistem in z njim filmska industrija – denimo, franšiza Igre lakote, filmi, kot so Ledeni vlak, Vzpon viteza teme, novi Planet opic in Trgovci s časom, pa megahit leta 2019, Joker, in drugi filmi so ujeli duh globalnega upora in kljub temu, da so revolucijo prikazali kot nekaj razmeroma preprostega, vseeno vsebovali določene prevratniške ideje, denimo o gospodarski sabotaži in ljudskemu uporu proti oligarhiji. V zadnjem letu se je pokazalo, da je revolucionarni zagon sprožil širši trend upodabljanja delavskega razreda na filmskem platnu, celo v Holivudu, ki se je dolgo pretvarjal, da je ameriška družba brezrazredna. Takšni filmi so denimo Asistentka o mladi pisarniški delavki in njeni ponižujoči službi, Projekt Florida o mami samohranilki, ki živi iz rok v usta v motelu v Orlandu, Ameriška ljubica o najstnici, ki zbeži od doma in se pridruži klapi odpadnikov, ali Podprimo punce o delavkah, ki jih izkoriščajo v baru. Film Nikoli, redko, včasih, vedno prikaže, skozi kaj vse mora mladoletnica v Pensilvaniji, ki odrašča v konservativnem okolju, nima denarja in je žrtev vsakodnevnega spolnega nadlegovanja – če želi narediti splav. Pri tem še niti nismo omenili filmov iz drugih držav, kot so korejski Parazit, britanski Medtem, ko vas ni bilo, švedski Pritisk in drugi. Minulo leto so še posebno izrazito zaznamovali porast brezposelnosti in revščine kot posledica pandemije, množični protesti povsod po svetu, še posebno v ZDA, kot upor proti policijskemu nasilju in sistemskemu rasizmu. Spike Lee:

Mislim, da ljudje bolj uživajo v zgodovinskem filmu, če v njem v kakršni koli obliki najdejo tudi nekaj, kar se dogaja v sedanjosti. Tako smo naredili pri Črnem KKKlanovcu, kjer ste lahko videli umor Heather Heyer na izgredih v Charlottesvillu. Tega seveda nisem načrtoval, a film je prišel v ravno pravem trenutku. Res mislim, da je veliko stvari, ki jih vidite v filmu, tisto, zaradi česar ljudje danes protestirajo povsod po svetu in vpijejo, da so črnska življenja pomembna. V veliko primerih tega ne kričijo črni ali rjavi obrazi. Že to je zmaga. Zelo goreče stališče imam do tega. Vsa ta energija, vsi ti ljudje, vsa ta naelektrenost v ozračju – to se mora nekako nadaljevati, še posebno v ZDA, tako, kot na volitvah. Potem bomo lahko proslavljali, kot pravi naš brat Prince, kot da smo leta 1999! Prirejali bomo zabave, kot jih nismo še nikoli!

Zelo verjetno je torej, da se bo trend nadaljeval – v trenutnih okoliščinah najbrž celo Holivud težko pričakuje, da bodo ljudje še vedno z veseljem gledali zgodbe o mladih, lepih, uspešnih karieristih in njihovih težavicah, ki so prevladovale denimo v začetku novega tisočletja. Filmi, ki bodo nastajali v prihodnje, bodo tako najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost bolj dovzetni tudi za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin.


10.12.2021

Zgodba z zahodne strani

"Zgodba z zahodne strani sta Steven Spielberg in Holivud v najboljši formi"


10.12.2021

Jezdeci pravice

"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"


10.12.2021

Filmski trakovi iz Beograda prispeli v Ljubljano, toda njihove dolge poti domov še ni konec

Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.


10.12.2021

Nemogoče figure in druge zgodbe I.

V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.


09.12.2021

Razstava Odjuga spodbuja razmislek o dojemanju pripadnosti in identitete

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.


08.12.2021

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.


08.12.2021

Agamben: Moč misli

Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.


04.12.2021

Schwentnejeva nagrada Pavletu Učakarju

Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.


01.12.2021

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.


26.11.2021

Intervju s Panahom Panahijem

Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.


25.11.2021

O Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo in še o kom oziroma čem

Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.


Stran 35 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov