Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Najbolj pričakovani filmi leta 2021

11.01.2021


Letošnje filmsko leto, če bo šlo vse po načrtih, prinaša nekaj skoraj za vsakogar.

Zdi se, da letošnje filmsko leto, če bo šlo vse po načrtih, res prinaša nekaj skoraj za vsakogar. Vračajo se velike, celo legendarne filmske franšize, svoje filme bodo predstavili nekateri kultni filmski avtorji in avtorice, nove priredbe bodo doživele filmske in literarne klasike, leto pa bo naklonjeno tudi mjuziklom in superjunakom. Če se sliši predobro, da bi bilo res, je to najbrž zato, ker smo se v zadnjem letu bržkone navadili vsega hudega, za cepivo, ki naj bi prinašalo tako težko pričakovano vrnitev v normalnost, ali vsaj nekaj, kar ji je za silo podobno, pa še ne vemo, kako dobro in kako hitro bo delovalo. Ključno vprašanje tega leta je bržkone, kdaj bodo kinodvorane spet odprle svoja vrata, in ko jih bodo, ali jim bo sploh še uspelo tekmovati s ponudniki videa na zahtevo, ki so na moči pridobivali že več let, lansko leto pa jih je izstrelilo daleč na prvo mesto.

Pa vendar: vrnimo se k filmom. Med velikimi franšizami, ki se bodo v letošnjem letu vrnile na platna – ali vsaj zaslone – je med največjimi naslovi – poleg Jamesa Bonda – gotovo Matrica, kultna znanstveno-fantastična franšiza, ki je leta 1999, s prvim delom, osupnila z inovativnimi posebnimi učinki, koreografijo akcijskih prizorov, fotografijo in neverjetno zgodbo, ki se je spraševala, ali mar ne živimo vsi le v matrici, simulirani resničnosti. V prihajajočem četrtem delu, ki ga je režirala Lana Wachowski, se vračajo Keanu Reeves kot Neo, Carrie-Anne Moss kot Trinity, Jada Pinkett Smith kot Nioba in drugi igralci in igralke. Vračajo se tudi Izganjalci duhov v izvirni, moški zasedbi, pa Hitri in besni, Misija: Nemogoče, Top Gun in druge znane holivudske franšize. Med drugim bo svoj film dobila tudi Črna vdova, Marvelova superjunakinja in članica skupine Maščevalci, ki jo že dobro desetletje upodablja Scarlett Johansson.

Še en težko pričakovan znanstveno-fantastični film je zagotovo Peščeni planet, priredba enega najbolj znanih romanov tega žanra, ki ga je v šestdesetih napisal Frank Herbert. Po Davidu Lynchu je zgodbo, postavljeno na planet Arrakis, ki se dogaja v daljni prihodnosti, in boje za skrivnostno Začimbo, ki povzroča jasnovidnost in omogoča medzvezdna potovanja, v filmski obliki zdaj režiral še Denis Villeneuve, v glavni vlogi pa nastopa mladi ameriško-francoski igralec Timothée Chalamet. Peščeni planet je še eden izmed filmov, ki bi morali premiero doživeti že lani, pa se je ta zaradi epidemije zamaknila.

Svoja nova filma bosta v letošnjem letu predstavila dva kultna filmska avtorja, ki se po naključju tudi enako pišeta: mislim na Paula Thomasa Andersona in Wesa Andersona, dva filmarja, ki ne bi mogla snemati bolj različnih filmov, a sta oba nemudoma prepoznavna po samosvojem vizualnem slogu. P. T. Anderson je v lanskem letu dokončal film Soggy Bottom – naslov, ki naj bi bil delovni, bi lahko pomenil razmočeno podlago pite, ki je slabo pečena, ali pa kaj drugega. O filmu še ni prav veliko znanega, z izjemo tega, da se dogaja v sedemdesetih letih v Kaliforniji, da gre za film o odraščanju, saj zgodba pripoveduje o otroškem igralcu, v njem pa nastopa Bradley Cooper.

Wes Anderson, ekscentrik in ljubljenec ameriške neodvisne scene, znan po svojih simetričnih kompozicijah, asketskih barvnih paletah in drugih elementih prepoznavnega vizualnega sloga, pa pripravlja film o ameriški reviji The French Dispatch, ki jo je navdihnil resnični New Yorker, in se dogaja v njihovi izpostavi v izmišljenem francoskem mestu v 20. stoletju. V filmu bodo nastopili Andersonovi stalni igralci, kot so Bill Murray, Owen Wilson, Adrien Brody, Tilda Swinton in Frances McDormand, pridružili pa se jim bodo tudi Timothée Chalamet, Benicio del Toro, Elisabeth Moss in Jeffrey Wright.

Za ljubitelje mjuziklov v letošnjem letu prihajata dva zanimiva filma. Prvi je priredba filmske klasike Zgodba z zahodne strani, ki jo je navdihnila Shakespearova igra Romeo in Julija, a je preslikana v New York v petdesetih. Namesto bogatih veronskih družin si nasproti stojita dve ulični tolpi, a se mlada fant in dekle, kljub temu, da pripadata nasprotnim stranem, zaljubita. Priredbo klasičnega mjuzikla iz šestdesetih bo režiral nihče drug kot Steven Spielberg, eden komercialno najbolj uspešnih režiserjev v zgodovini, ki se je podpisal pod filme, kot so E. T. vesoljček, Barva škrlata, Jurski park, Schindlerjev seznam in druge, kar pomeni, da se nam z novo Zgodbo z zahodne strani obeta vsaj prvovrsten holivudski film.

Baz Luhrmann, avstralski filmski avtor, prepoznaven po svojih stiliziranih filmih z razkošno scenografijo in ekstravagantnimi glasbenimi točkami, ki je posnel filme, kot sta Moulin Rouge in Veliki Gatsby, se je tokrat lotil zgodbe o Elvisu Presleyu in njegovem vzponu k slavi, v glavnih vlogah pa bosta nastopila Austin Butler in Tom Hanks. Produkcijo filma so morali marca sicer začasno ustaviti, ko sta Hanks in njegova žena zbolela za covidom-19.

Filmi, ki sem jih omenila, so šele začetek dolgega seznama prihajajočih naslovov v letošnjem letu. Francoski avtor Leos Carax pripravlja svoj prvenec v angleškem jeziku, Anette, v katerem nastopata Adam Driver in Marion Cotillard. Joel Coen bo – tokrat brez svojega brata – predstavil Macbetha, ki ga tokrat upodablja Denzel Washington. Guillermo del Toro se s filmom Ulica nočnih mor vrača k svojemu priljubljenemu žanru. Naštevali bi lahko še in še, a ker leto 2021 zaenkrat ne deluje nič manj nepredvidljivo kot njegov predhodnik, mu pustimo, da govori samo zase.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Najbolj pričakovani filmi leta 2021

11.01.2021


Letošnje filmsko leto, če bo šlo vse po načrtih, prinaša nekaj skoraj za vsakogar.

Zdi se, da letošnje filmsko leto, če bo šlo vse po načrtih, res prinaša nekaj skoraj za vsakogar. Vračajo se velike, celo legendarne filmske franšize, svoje filme bodo predstavili nekateri kultni filmski avtorji in avtorice, nove priredbe bodo doživele filmske in literarne klasike, leto pa bo naklonjeno tudi mjuziklom in superjunakom. Če se sliši predobro, da bi bilo res, je to najbrž zato, ker smo se v zadnjem letu bržkone navadili vsega hudega, za cepivo, ki naj bi prinašalo tako težko pričakovano vrnitev v normalnost, ali vsaj nekaj, kar ji je za silo podobno, pa še ne vemo, kako dobro in kako hitro bo delovalo. Ključno vprašanje tega leta je bržkone, kdaj bodo kinodvorane spet odprle svoja vrata, in ko jih bodo, ali jim bo sploh še uspelo tekmovati s ponudniki videa na zahtevo, ki so na moči pridobivali že več let, lansko leto pa jih je izstrelilo daleč na prvo mesto.

Pa vendar: vrnimo se k filmom. Med velikimi franšizami, ki se bodo v letošnjem letu vrnile na platna – ali vsaj zaslone – je med največjimi naslovi – poleg Jamesa Bonda – gotovo Matrica, kultna znanstveno-fantastična franšiza, ki je leta 1999, s prvim delom, osupnila z inovativnimi posebnimi učinki, koreografijo akcijskih prizorov, fotografijo in neverjetno zgodbo, ki se je spraševala, ali mar ne živimo vsi le v matrici, simulirani resničnosti. V prihajajočem četrtem delu, ki ga je režirala Lana Wachowski, se vračajo Keanu Reeves kot Neo, Carrie-Anne Moss kot Trinity, Jada Pinkett Smith kot Nioba in drugi igralci in igralke. Vračajo se tudi Izganjalci duhov v izvirni, moški zasedbi, pa Hitri in besni, Misija: Nemogoče, Top Gun in druge znane holivudske franšize. Med drugim bo svoj film dobila tudi Črna vdova, Marvelova superjunakinja in članica skupine Maščevalci, ki jo že dobro desetletje upodablja Scarlett Johansson.

Še en težko pričakovan znanstveno-fantastični film je zagotovo Peščeni planet, priredba enega najbolj znanih romanov tega žanra, ki ga je v šestdesetih napisal Frank Herbert. Po Davidu Lynchu je zgodbo, postavljeno na planet Arrakis, ki se dogaja v daljni prihodnosti, in boje za skrivnostno Začimbo, ki povzroča jasnovidnost in omogoča medzvezdna potovanja, v filmski obliki zdaj režiral še Denis Villeneuve, v glavni vlogi pa nastopa mladi ameriško-francoski igralec Timothée Chalamet. Peščeni planet je še eden izmed filmov, ki bi morali premiero doživeti že lani, pa se je ta zaradi epidemije zamaknila.

Svoja nova filma bosta v letošnjem letu predstavila dva kultna filmska avtorja, ki se po naključju tudi enako pišeta: mislim na Paula Thomasa Andersona in Wesa Andersona, dva filmarja, ki ne bi mogla snemati bolj različnih filmov, a sta oba nemudoma prepoznavna po samosvojem vizualnem slogu. P. T. Anderson je v lanskem letu dokončal film Soggy Bottom – naslov, ki naj bi bil delovni, bi lahko pomenil razmočeno podlago pite, ki je slabo pečena, ali pa kaj drugega. O filmu še ni prav veliko znanega, z izjemo tega, da se dogaja v sedemdesetih letih v Kaliforniji, da gre za film o odraščanju, saj zgodba pripoveduje o otroškem igralcu, v njem pa nastopa Bradley Cooper.

Wes Anderson, ekscentrik in ljubljenec ameriške neodvisne scene, znan po svojih simetričnih kompozicijah, asketskih barvnih paletah in drugih elementih prepoznavnega vizualnega sloga, pa pripravlja film o ameriški reviji The French Dispatch, ki jo je navdihnil resnični New Yorker, in se dogaja v njihovi izpostavi v izmišljenem francoskem mestu v 20. stoletju. V filmu bodo nastopili Andersonovi stalni igralci, kot so Bill Murray, Owen Wilson, Adrien Brody, Tilda Swinton in Frances McDormand, pridružili pa se jim bodo tudi Timothée Chalamet, Benicio del Toro, Elisabeth Moss in Jeffrey Wright.

Za ljubitelje mjuziklov v letošnjem letu prihajata dva zanimiva filma. Prvi je priredba filmske klasike Zgodba z zahodne strani, ki jo je navdihnila Shakespearova igra Romeo in Julija, a je preslikana v New York v petdesetih. Namesto bogatih veronskih družin si nasproti stojita dve ulični tolpi, a se mlada fant in dekle, kljub temu, da pripadata nasprotnim stranem, zaljubita. Priredbo klasičnega mjuzikla iz šestdesetih bo režiral nihče drug kot Steven Spielberg, eden komercialno najbolj uspešnih režiserjev v zgodovini, ki se je podpisal pod filme, kot so E. T. vesoljček, Barva škrlata, Jurski park, Schindlerjev seznam in druge, kar pomeni, da se nam z novo Zgodbo z zahodne strani obeta vsaj prvovrsten holivudski film.

Baz Luhrmann, avstralski filmski avtor, prepoznaven po svojih stiliziranih filmih z razkošno scenografijo in ekstravagantnimi glasbenimi točkami, ki je posnel filme, kot sta Moulin Rouge in Veliki Gatsby, se je tokrat lotil zgodbe o Elvisu Presleyu in njegovem vzponu k slavi, v glavnih vlogah pa bosta nastopila Austin Butler in Tom Hanks. Produkcijo filma so morali marca sicer začasno ustaviti, ko sta Hanks in njegova žena zbolela za covidom-19.

Filmi, ki sem jih omenila, so šele začetek dolgega seznama prihajajočih naslovov v letošnjem letu. Francoski avtor Leos Carax pripravlja svoj prvenec v angleškem jeziku, Anette, v katerem nastopata Adam Driver in Marion Cotillard. Joel Coen bo – tokrat brez svojega brata – predstavil Macbetha, ki ga tokrat upodablja Denzel Washington. Guillermo del Toro se s filmom Ulica nočnih mor vrača k svojemu priljubljenemu žanru. Naštevali bi lahko še in še, a ker leto 2021 zaenkrat ne deluje nič manj nepredvidljivo kot njegov predhodnik, mu pustimo, da govori samo zase.


19.03.2022

Pripovedovalski festival

Vsebine Programa Ars


18.03.2022

Carmen

Vsebine Programa Ars


18.03.2022

Ta dež ne bo ponehal

Vsebine Programa Ars


18.03.2022

Kulturna dediščina je nenadomestljiva

Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi


17.03.2022

Kako se bo Slovenija predstavila na Beneškem bienalu?

Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.


17.03.2022

Faust v ljubljanski operi

Vsebine Programa Ars


17.03.2022

Simfoniki in dirigent Raoul Grüneis

Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.


16.03.2022

"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator."

"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.


14.03.2022

Samouki kipar Jago se s svojimi hiperrealističnimi deli zgleduje pri Michelangelu

Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.


14.03.2022

V Palači Bonaparte razstavlja Jago, eden najbolj priljubljenih sodobnih italijanskih kiparjev

Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.


09.03.2022

Pogovor s Stevenom Loyem

V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.


11.03.2022

Vračanje pogleda v Cukrarni

Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.


11.03.2022

Kavč festival

Vsebine Programa Ars


10.03.2022

Ajda Stina Turek & Vid Jamnik - Peti koncert v seriji Jazz All Stars predstavlja zgoščenko Rajska ptica

Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.


Stran 28 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov