Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jože Barši v Mestni galeriji Ljubljana razmišlja o dveh na videz nasprotnih procesih
“Deleuze nekje reče, da je učenje mišljenje, in to me zanima.” Tako razmišlja Jože Barši, umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela. Za njegovo prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, prvo večjo samostojno predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013.
Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, eden od tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – kot je zapisala kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik, se v zadnjih letih vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati. To kaže tudi zasnova razstave, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva.
Učenja pa ne razume kot pomnenje faktografskih podatkov, temveč v širokem smislu – učenje ob branju ali pisanju, v stikih z ljudmi, ob opazovanju narave in družbenih sprememb. Če je učenje že znana umetnikova tema, pa se pozabljanje kot njegov kontrapunkt zdi novejši del umetnikovih razmislekov. Le pozabljanje omogoča učenje, je prepričan Barši, ki pozabo vzporeja tudi s preraščanjem in spreminjanjem v naravi.
Barši je sicer znan tudi kot tisti umetnik, ki nas je na beneškem bienalu zastopal s projektom, v okviru katerega je gojil zelje. Tako narava kot učenje potrebujeta čas, umetnikovo vpeljevanje naravnih procesov s temo učenja povezuje Barbara Sterle Vurnik. Misel namreč potrebuje čas, da se razvije.
Jože Barši v Mestni galeriji Ljubljana razmišlja o dveh na videz nasprotnih procesih
“Deleuze nekje reče, da je učenje mišljenje, in to me zanima.” Tako razmišlja Jože Barši, umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela. Za njegovo prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, prvo večjo samostojno predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013.
Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, eden od tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – kot je zapisala kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik, se v zadnjih letih vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati. To kaže tudi zasnova razstave, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva.
Učenja pa ne razume kot pomnenje faktografskih podatkov, temveč v širokem smislu – učenje ob branju ali pisanju, v stikih z ljudmi, ob opazovanju narave in družbenih sprememb. Če je učenje že znana umetnikova tema, pa se pozabljanje kot njegov kontrapunkt zdi novejši del umetnikovih razmislekov. Le pozabljanje omogoča učenje, je prepričan Barši, ki pozabo vzporeja tudi s preraščanjem in spreminjanjem v naravi.
Barši je sicer znan tudi kot tisti umetnik, ki nas je na beneškem bienalu zastopal s projektom, v okviru katerega je gojil zelje. Tako narava kot učenje potrebujeta čas, umetnikovo vpeljevanje naravnih procesov s temo učenja povezuje Barbara Sterle Vurnik. Misel namreč potrebuje čas, da se razvije.
Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Je narava lahko zla? To so samo nekatera od vprašanj, na katera poskuša v svežem prevodu knjige Zlo ali drama svobode odgovoriti nemški filozof Rüdiger Safranski. Zlo ali drama svobode v prevodu Toma Virka je po monografijah Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja in Romantika. Zadeva Nemcev že tretja knjiga Safranskega v zbirki Labirinti, ki izhaja pri založbi Lud Literatura. Odlomka je interpretirala Lidija Hartman.
Med 12. februarjem in 11. aprilom 2021 bo v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma več kot 150 avtorjev za območje celotne države pokazalo 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. Zakaj je dobra arhitektura pomembna za dobro družbo, pojasnjuje predstavnica Društva Maja Ivanič.
Likovno podobo radijskih iger so prvič zasnovali kustosi, tokrat iz Umetnostne galerije Maribor. Sugestivni izbor iz fotografske zbirke UGM dopolnjuje zvočne pripovedi kot paralelna likovna zgodba s spremljajočimi opisi del in njihovih avtorjev.
Državno slovesnost ob kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu je oblikoval režiser David Sipoš v okolju Narodne galerije, osrednji del proslave pa je bila podelitev nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo slovenskim umetnikom. Tadeja Krečič:
Na proslavi, ki jo je režiral David Sipoš, bodo v ospredju prejemniki najvišjih državnih nagrad s področja kulture – Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta letos prejela pesnik, pisatelj, dramatik, avtor radijskih iger Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili pa bodo tudi šest nagrad Prešernovega sklada, prejeli jih bodo arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, akademski slikar Aleksander Červek, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, gledališki režiser Tomi Janežič, pesnik Brane Senegačnik in violinistka Lana Trotovšek.
Pogovor s Carlosom Pascualom o njegovi najnovejši knjigi kronik Nezakonita melanholija
Neveljaven email naslov