Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Zanimivo, zanimivo. Mnogo zanimivejše od napisanih so nenapisane pesmi." (Miha Avanzo)
Jakob Jaša Kenda je svoj drugi potopisni roman z naslovom Transverzala postavil v domače kraje; ena izmed njegovih osrednjih protagonistk je krožna Transverzala, pot, ki jo je v stvarnem življenju pomagal trasirati prav Kenda sam. Drugi protagonist, če ga lahko tako imenujemo, pa smo mi, Slovenci – s svojo bolj ali manj lepo zgodovino, s svojimi bolj ali manj simpatičnimi posebnostmi. Avtorjev potopisni roman je, kot vsak roman, seveda fikcija, a tudi zavestno angažirano delo v nenehnem dialogu s stvarnim. Podatke o celotni in unikatno krožni Transverzali in njen interaktivni zemljevid pa je mogoče najti na www.transverzala.si.
Literarna matineja - Jakob Jaša Kenda o svoji Transverzali
Marcello Potocco je slovenski literarni komparativist, literarni teoretik, pesnik in prevajalec. Dela kot docent za književnost na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem ter kot znanstveni sodelavec na tamkajšnjem Inštitutu za medkulturne študije. Izdal je pet pesniških zbirk, nazadnje knjigo z naslovom Poznam te črne stvari. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Za zbirko Popravki pesniške zbirke je bil leta 2008 nominiran za Veronikino nagrado, za zbirko Via Francigena pa leta 2012 za Jenkovo nagrado. Odisej(ka) v labirintu je naslov cikla njegovih še neobjavljenih pesmi.
Literarni nokturno - Marcello Potocco: Odisej(ka) v labirintu
Gledališki in filmski igralec Jožef Ropoša je pred tremi leti izdal pesniško zbirko Duhovni stroji, naslov pa je pojasnil kot prispodobo za človeka in za pesem - oboje ima v sebi neznansko moč. Ob igralčevi (in pesnikovi) 60-letnici bo nekaj njegovih pesmi v Literarnem nokturnu interpretiral dramski igralec Matej Puc.
Konstantinos Kavafis se je rodil leta 1863 v grški družini v Aleksandriji v Egiptu; sprva je bil dejaven kot novinar, pozneje kot uradnik. Svojih pesmi ni nikoli želel objaviti v knjižni obliki, objavljal jih je v časopisih in revijah. Šele dve leti po njegovi smrti so prvič izšle tudi v knjižni obliki. Navdih zanje je našel v zasebnem življenju, pa tudi v zgodovini. Predvsem se je navduševal nad obdobjem helenizma, ki se je v njegovih delih izrazilo kot vrsta na videz zgodovinskih pesmi, pa tudi pesmi, ki so temeljile na resničnih zgodovinskih dogodkih, vanje pa je vpletel tudi veliko univerzalnih premislekov o sleherniku. Klarisa Jovanović je za oddajo prevedla nekaj Kavafisovih pesmi, tudi eno njegovih najbolj znanih iz leta 1904 z naslovom Čakajoč na barbare.
Ustvarjalec mlajše generacije Tom Veber ni samo pesnik, je tudi performer in vizualni umetnik. Poezijo objavlja v literarnih revijah, leta 2019 je izšla njegova zbirka z naslovom Točka preloma; objavlja tudi na tujem, med drugim na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji, Rusiji in na Kitajskem. Ob tem se ukvarja s prostorsko postavitvijo poezije. Nekaj novejših pesmi mnogostranskega umetnika Toma Vebra, ki smo jim po eni od pesmi dali skupen naslov Preobrazbe v snegu, v Literarnem nokturnu interpretira dramska igralka Polona Juh.
Sedemdeset let pesnika, avtorja kratkih zgodb in zeliščarja Zlatka Zajca, ki je znan tudi po svoji poučni seriji za otroke na TV SLO Zlatko Zakladko, obeležujemo s pesmimi iz cikla Stvari iz njegove pesniške zbirke Živali, obrabljene besede, semena in stvari.
Francoski pisatelj André Gide je bil osrednja literarna osebnost svojega časa, avtor proznih besedil, ki se izmikajo enopomenskim opredelitvam. Za roman je sam označil le knjigo Ponarejevalci denarja, čeprav danes k njegovim romanom prištevamo še druga dela, na primer Pastoralna simfonija, Vatikanske ječe, Nemoralnež, Ozka vrata. Pisal je dnevnike, naslov avtobiografije je Če zrno ne umre. Leta 1947 je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Prvo celostno predstavitev pisatelja na našem radiu je pripravila Tadeja Šergan.
Literarni večer - André Gide (1869-1951)
V petkovih Literarnih nokturnih iz cikla Dekameron C-19 so za nami že pripovedi Filomene, Emilije in Pampinee, sledi pa zgodba Neifile, v katero se je znova vživel Rudi Podržaj. Pripoved z naslovom Gospoda Mutomba dohiti življenje seže na drug, toplejši konec sveta, v njej pa se vse vrti okrog tega, kako noseča hčerka naslovnega gospoda ob rojstvu poleg otroka nepričakovano dobi še vsaj enega sorodnika povrhu. Zgodbo interpretira dramska igralka Sabina Kogovšek.
Rudi Podržaj: Gospoda Mutomba dohiti življenje
Cikel humoresk, izbranih iz Nove butalske čitanke Vinka Möderndorferja, bomo sklenili s humoreskami Butalska vojska, Butalska pomlad, Kako so Butalci Butale prodali in O tem, kako je Jerca pobegnila iz Butal, z njo pa še vsi mlajši od dvajset. In mačke in pse so tudi vzeli s sabo. Naslovi so zgovorni, humoreske pa še bolj.
Vinko Möderndorfer: Butalska vojska
Biografijo z naslovom Renoir, moj oče je napisal Jean Renoir, slavni filmski ustvarjalec, pionir francoskega filma. Gre za dvojno biografijo, saj sin zapisuje svoje spomine na trenutke, ki jih je doživljal ob očetu, hkrati pa sledi življenjski poti Pierra-Augusta Renoirja, enega največjih slikarjev impresionistov. Rodil se je 25. februarja pred 180. leti. Jean Renoir v pripoved vpleta tudi spomine drugih sodobnikov in tako oživlja Pariz druge polovice devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, boemskega sveta slikarjev, modelov, kritikov, književnikov… Knjigo je prevedel Branko Madžarević.
Erika Vouk je obogatila slovensko poezijo, kulturo in umetnost s pesniškimi zbirkami, ki skoraj praviloma vsebujejo kratke, a pomensko in zvočno bogate pesmi. Ob njenem 80. življenjskem jubileju se ji bomo, tudi prevajalki Fausta, skromno oddolžili z Literarnim portretom.
Miha Avanzo je pesnik in prevajalec. Kot pesnik je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja objavil tri pesniške zbirke, ki še danes pritegnejo s svojo lahkotnostjo in neposrednostjo. Kot prevajalec je prevedel vrsto vrhunskih pesnikov in pisateljev, uredil pa je tudi Antologijo ameriške poezije 20. stoletja. V Literarnem večeru ga bomo spoznali kot pesnika, ki je po treh pesniških zbirkah umolknil za desetletja in se leta 2019 vrnil na prizorišče z zbirko Rorschach.
SPORED LITERARNIH ODDAJ MED 28. FEBRUARJEM IN 6. MARCEM 2021
28. februar
14.05 Humoreska tega tedna – Vinko Möderndorfer: Butalska vojska
19.30 Spomini, pisma in potopisi – Jean Renoir: Renoir, moj oče
19.50 Literarni nokturno – Konstantinos Kavafis: Zidovi
22.05 Literarni portret – Erika Vouk1. marec
19.15 Literarni nokturno – Tom Veber: Preobrazbe v snegu2. marec
19.15 Literarni nokturno – Zlatko Zajc: Stvari
21.00 Literarni večer – Miha Avanzo: Poezija ni nič drugega kot dajanje imen3. marec
11.05 Literarna matineja – Rujenje: med pesniško in vizualno govorico – pogovor s Kristino Hočevar o njeni razstavi in knjigi poezije
19.15 Literarni nokturno – Anunciada Fernandez de Cordova: Postaje letnih časov v Ljubljani4. marec
19.15 Literarni nokturno – Barbara Pešut: Lov na šojo5. marec
19.15 Literarni nokturno – Panfilo - Štefan Kardoš: Povej že, kdo si6. marec
18.00 Izbrana proza – Julia Fiedorczuk: Pod soncem
19.45 Literarni nokturno – Maja Haderlap: Angel pozabe
"Zanimivo, zanimivo. Mnogo zanimivejše od napisanih so nenapisane pesmi." (Miha Avanzo)
Jakob Jaša Kenda je svoj drugi potopisni roman z naslovom Transverzala postavil v domače kraje; ena izmed njegovih osrednjih protagonistk je krožna Transverzala, pot, ki jo je v stvarnem življenju pomagal trasirati prav Kenda sam. Drugi protagonist, če ga lahko tako imenujemo, pa smo mi, Slovenci – s svojo bolj ali manj lepo zgodovino, s svojimi bolj ali manj simpatičnimi posebnostmi. Avtorjev potopisni roman je, kot vsak roman, seveda fikcija, a tudi zavestno angažirano delo v nenehnem dialogu s stvarnim. Podatke o celotni in unikatno krožni Transverzali in njen interaktivni zemljevid pa je mogoče najti na www.transverzala.si.
Literarna matineja - Jakob Jaša Kenda o svoji Transverzali
Marcello Potocco je slovenski literarni komparativist, literarni teoretik, pesnik in prevajalec. Dela kot docent za književnost na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem ter kot znanstveni sodelavec na tamkajšnjem Inštitutu za medkulturne študije. Izdal je pet pesniških zbirk, nazadnje knjigo z naslovom Poznam te črne stvari. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Za zbirko Popravki pesniške zbirke je bil leta 2008 nominiran za Veronikino nagrado, za zbirko Via Francigena pa leta 2012 za Jenkovo nagrado. Odisej(ka) v labirintu je naslov cikla njegovih še neobjavljenih pesmi.
Literarni nokturno - Marcello Potocco: Odisej(ka) v labirintu
Gledališki in filmski igralec Jožef Ropoša je pred tremi leti izdal pesniško zbirko Duhovni stroji, naslov pa je pojasnil kot prispodobo za človeka in za pesem - oboje ima v sebi neznansko moč. Ob igralčevi (in pesnikovi) 60-letnici bo nekaj njegovih pesmi v Literarnem nokturnu interpretiral dramski igralec Matej Puc.
Konstantinos Kavafis se je rodil leta 1863 v grški družini v Aleksandriji v Egiptu; sprva je bil dejaven kot novinar, pozneje kot uradnik. Svojih pesmi ni nikoli želel objaviti v knjižni obliki, objavljal jih je v časopisih in revijah. Šele dve leti po njegovi smrti so prvič izšle tudi v knjižni obliki. Navdih zanje je našel v zasebnem življenju, pa tudi v zgodovini. Predvsem se je navduševal nad obdobjem helenizma, ki se je v njegovih delih izrazilo kot vrsta na videz zgodovinskih pesmi, pa tudi pesmi, ki so temeljile na resničnih zgodovinskih dogodkih, vanje pa je vpletel tudi veliko univerzalnih premislekov o sleherniku. Klarisa Jovanović je za oddajo prevedla nekaj Kavafisovih pesmi, tudi eno njegovih najbolj znanih iz leta 1904 z naslovom Čakajoč na barbare.
Ustvarjalec mlajše generacije Tom Veber ni samo pesnik, je tudi performer in vizualni umetnik. Poezijo objavlja v literarnih revijah, leta 2019 je izšla njegova zbirka z naslovom Točka preloma; objavlja tudi na tujem, med drugim na Hrvaškem, Madžarskem, v Grčiji, Rusiji in na Kitajskem. Ob tem se ukvarja s prostorsko postavitvijo poezije. Nekaj novejših pesmi mnogostranskega umetnika Toma Vebra, ki smo jim po eni od pesmi dali skupen naslov Preobrazbe v snegu, v Literarnem nokturnu interpretira dramska igralka Polona Juh.
Sedemdeset let pesnika, avtorja kratkih zgodb in zeliščarja Zlatka Zajca, ki je znan tudi po svoji poučni seriji za otroke na TV SLO Zlatko Zakladko, obeležujemo s pesmimi iz cikla Stvari iz njegove pesniške zbirke Živali, obrabljene besede, semena in stvari.
Francoski pisatelj André Gide je bil osrednja literarna osebnost svojega časa, avtor proznih besedil, ki se izmikajo enopomenskim opredelitvam. Za roman je sam označil le knjigo Ponarejevalci denarja, čeprav danes k njegovim romanom prištevamo še druga dela, na primer Pastoralna simfonija, Vatikanske ječe, Nemoralnež, Ozka vrata. Pisal je dnevnike, naslov avtobiografije je Če zrno ne umre. Leta 1947 je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Prvo celostno predstavitev pisatelja na našem radiu je pripravila Tadeja Šergan.
Literarni večer - André Gide (1869-1951)
V petkovih Literarnih nokturnih iz cikla Dekameron C-19 so za nami že pripovedi Filomene, Emilije in Pampinee, sledi pa zgodba Neifile, v katero se je znova vživel Rudi Podržaj. Pripoved z naslovom Gospoda Mutomba dohiti življenje seže na drug, toplejši konec sveta, v njej pa se vse vrti okrog tega, kako noseča hčerka naslovnega gospoda ob rojstvu poleg otroka nepričakovano dobi še vsaj enega sorodnika povrhu. Zgodbo interpretira dramska igralka Sabina Kogovšek.
Rudi Podržaj: Gospoda Mutomba dohiti življenje
Cikel humoresk, izbranih iz Nove butalske čitanke Vinka Möderndorferja, bomo sklenili s humoreskami Butalska vojska, Butalska pomlad, Kako so Butalci Butale prodali in O tem, kako je Jerca pobegnila iz Butal, z njo pa še vsi mlajši od dvajset. In mačke in pse so tudi vzeli s sabo. Naslovi so zgovorni, humoreske pa še bolj.
Vinko Möderndorfer: Butalska vojska
Biografijo z naslovom Renoir, moj oče je napisal Jean Renoir, slavni filmski ustvarjalec, pionir francoskega filma. Gre za dvojno biografijo, saj sin zapisuje svoje spomine na trenutke, ki jih je doživljal ob očetu, hkrati pa sledi življenjski poti Pierra-Augusta Renoirja, enega največjih slikarjev impresionistov. Rodil se je 25. februarja pred 180. leti. Jean Renoir v pripoved vpleta tudi spomine drugih sodobnikov in tako oživlja Pariz druge polovice devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, boemskega sveta slikarjev, modelov, kritikov, književnikov… Knjigo je prevedel Branko Madžarević.
Erika Vouk je obogatila slovensko poezijo, kulturo in umetnost s pesniškimi zbirkami, ki skoraj praviloma vsebujejo kratke, a pomensko in zvočno bogate pesmi. Ob njenem 80. življenjskem jubileju se ji bomo, tudi prevajalki Fausta, skromno oddolžili z Literarnim portretom.
Miha Avanzo je pesnik in prevajalec. Kot pesnik je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja objavil tri pesniške zbirke, ki še danes pritegnejo s svojo lahkotnostjo in neposrednostjo. Kot prevajalec je prevedel vrsto vrhunskih pesnikov in pisateljev, uredil pa je tudi Antologijo ameriške poezije 20. stoletja. V Literarnem večeru ga bomo spoznali kot pesnika, ki je po treh pesniških zbirkah umolknil za desetletja in se leta 2019 vrnil na prizorišče z zbirko Rorschach.
SPORED LITERARNIH ODDAJ MED 28. FEBRUARJEM IN 6. MARCEM 2021
28. februar
14.05 Humoreska tega tedna – Vinko Möderndorfer: Butalska vojska
19.30 Spomini, pisma in potopisi – Jean Renoir: Renoir, moj oče
19.50 Literarni nokturno – Konstantinos Kavafis: Zidovi
22.05 Literarni portret – Erika Vouk1. marec
19.15 Literarni nokturno – Tom Veber: Preobrazbe v snegu2. marec
19.15 Literarni nokturno – Zlatko Zajc: Stvari
21.00 Literarni večer – Miha Avanzo: Poezija ni nič drugega kot dajanje imen3. marec
11.05 Literarna matineja – Rujenje: med pesniško in vizualno govorico – pogovor s Kristino Hočevar o njeni razstavi in knjigi poezije
19.15 Literarni nokturno – Anunciada Fernandez de Cordova: Postaje letnih časov v Ljubljani4. marec
19.15 Literarni nokturno – Barbara Pešut: Lov na šojo5. marec
19.15 Literarni nokturno – Panfilo - Štefan Kardoš: Povej že, kdo si6. marec
18.00 Izbrana proza – Julia Fiedorczuk: Pod soncem
19.45 Literarni nokturno – Maja Haderlap: Angel pozabe
Dobrih štiristo strani dolga in nekaj kil težka je nova monografija slikarja in grafika Andreja Jemca, umetnika luči in geste, nekoč profesorja in dekana ljubljanske likovne akademije, akademika in med drugim leta 1994 tudi prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Avtorji spremnih besed za knjigo, ki je izšla pri Slovenski matici, so Tonko Maroević, Niko Grafenauer in Milček Komelj. Rezultat zahtevnega, 10 let trajajočega zbiranja gradiva za knjigo, ki je izšla ob Jemčevi 85. letnici, je pregleden izlet skozi izjemen opus, vse od kubističnih podob in postopnega razpadanja oblik, razpredmetenja predmetov v ploskev, pa raziskovanja abstrakcije, v kateri se kdaj le rahlo izrisuje figuralika in spet izginja do popolne odsotnosti predmetnega. V zgodnejšem obdobju so zanj značilne ostro, grafično zamejene in melodično valovite forme, med seboj v izrazitih barvnih in svetlostnih kontrastih, barva vedno žari, tudi ko je slika v molovskih hladnih tonih, še bolj pa, kot rdeče in rumene izstopijo na črni ali beli podlagi. Hkrati že takrat, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, slika tudi ekspresivno, z izrazito vidno slednjo čopiča in silne poteze. Če preskočimo v novo tisočletje, nas Andrej Jemec predrami s še več barvne drznosti, vedrine, polivanja, kot bi se njegova energija stopnjevala. Niko Grafenauer ga označi za lirika v slovenskem modernističnem prostoru, ki na marsikateri sliki, zlasti iz zadnjega časa, kar prekipeva od sle in vitalne radoživosti. Foto: Žiga Bratoš
V Mestni galeriji Piran je na ogled razstava Voda in zemlja Marjetice Potrč, ene naših najbolj prepoznavnih sodobnih umetnic v svetovnem merilu. Njen umetniški izraz je stičišče vizualne umetnosti, arhitekture, ekologije, in antropologije. Piranski projekt, v katerem se med drugim predstavlja z monumentalno poslikavo Dežela varuhov, je svojevrsten hommage Istri in njenim prebivalcem. Edinstven pa je tudi po tem, izpostavljajo v Obalnih Galerijah Piran, da je umetnica tokrat prvič ustvarjala z lokalno skupnostjo na domačih tleh in v maternem jeziku. Foto: Jaka Jeraša, Obalne Galerije Piran
Na Loškem odru v Škofji Loki danes podeljujejo nagrade Sklada Staneta Severja za leto 2022. Za igralske stvaritve v poklicnem gledališču jih prejmeta gledališka in filmska igralca Iva krajnc Bagola in Jurij Zrnec. Severjevo nagrado za igralsko stvaritev študentov dramske igre letos prejmeta Mina Švajger in Matevž Sluga, za igralsko stvaritev v ljubiteljskem gledališču pa je nagrajena Nives Mikulin. (foto: Iva Krajnc Bagola in Jurij Zrnec, Severjeva nagrajenca ©Jernej Jalen; Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana)
V Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani so v ponedeljek, 12. decembra odprli naravoslovno razstavo z naslovom »V vrtincu sprememb«. Cankarjev dom pravzaprav še nikoli ni gostil zgolj naravoslovne razstave, zato je za pohvaliti vzajemni mentalni napredek pri vsaj pri nas bolj ali manj umetno ločenih rečeh kulture in nature. Razstavo, ki predstavlja evolucijo naravnega okolja Zemlje od nastanka pred 4,6 milijardami let do današnjega časa z vsemi uničevalnimi posledicami kapitalistične civilizacije na naravno okolje so pripravili skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Posebej so v njej izpostavili tukajšna prevladujoča naravna okolja kot so gore, morje, gozd, in seveda, naš kraški svet. Pripravljala jo je večja skupina, kustosinja dr. Staša Tome iz muzeja je soavtorica in kot nekakšna koordinatorica in priznana popularizatorica naravoslovnih vsebin skupino zastopa navzven. Pri postavitvi je vodja skupine oblikovalcev razstave Sanja Jurca Avci naletela na dilemo, kako predstaviti omenjeni in že dolgo znani a prepogosto zakrivani kontrast med naravnimi in s kapitalistično civilizacijo pogojenimi spremembami naravnega okolja? Obe smo povabili pred mikrofon. Razstavo si lahko ogledate do novembra 2023.
Potem ko je konec novembra zaprl vrata umetnostni beneški bienale, že tečejo priprave na arhitekturnega, ki bo prihodnje leto. Slovenijo bo zastopal projekt Vsakdanje je pomembno avtorjev Jureta Grôharja, Eve Gúsel, Maše Mêrtelj, Anje Vidic in Matica Vrabiča. V poročilu o izboru, ki ga je objavil Muzej za arhitekturo in oblikovanje, preberemo, da je projekt zasnovan dvodelno. Slovenska ekipa bo sodelovala s tujimi ustvarjalci, na bienalu pa bodo svoje misli predstavili z objektom v merilu 1 : 1, ki bo prikazal, kako je mogoče danes drugače graditi novo okolje. Izbrani projekt in avtorje bodo sicer v muzeju podrobneje predstavili januarja. FOTO: MMC / EPA
Pesniku in narodnemu heroju Karlu Destovniku - Kajuhu se posveča tudi literarni radijsko-gledališki večer iz cikla Ars teatralis, tokrat na odrskih deskah Male dvorane Slovenskega stalnega gledališča v Trstu z neposrednim prenosom na Programu Ars in Radiu Trst A. Scenarist Vlado Vrbič je za prvo pesem izbral Slutnjo, verze še ne šestnajstletnega mladeniča, ki so nastali v viharnih predvojnih časih, leta 1938. Žiga Bratoš pa se je o dogodku pogovarjal z režiserjem Alenom Jelenom. Nastopili bodo igralci Iztok Mlakar, Dušanka Ristić, Lara Wolf, Mak Tep-šić, Danijel Malalan in Tamara Stanese. Kajuhove besede, misli, občutja bo dopolnjevala glasba, za to bosta poskrbela violončelistka Andrejka Možina in tolkalec Marko Jugovic. Dogodek pripravljajo Program Ars Radia Slove-nija, SSG Trst, Gledališče Koper, SNG Nova Gorica, Slovenski klub Trst in Radio Trst A. Foto: Arhiv NUK
Po podatkih Statističnega urada Slovenije je spolno nadlegovanje na delovnem mestu doživela vsaka četrta oseba. Podatki kažejo, da je med tarčami nadlegovanja več žensk kot moških, in čeprav so tudi moški tarče, hkrati drži, da so večinoma prav oni storilci teh kaznivih dejanj. Kulturno ministrstvo je v sodelovanju z nevladno organizacijo Mesto žensk predstavilo načrt, kako izoblikovati in utrditi varno delovno okolje, ki varuje dostojanstvo zaposlenih in preprečuje vsakršno nasilje, trpinčenje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Plodna tla za trpinčenje in nadlegovanje so področja s projektno ali prekerno zaposlenimi delavci (kar je značilno za kulturni sektor), tarče so osebe na začetku kariere, storilci večinoma na položaju moči: to so ugotovitve mednarodnega posveta."Pred ukrepanjem moramo pridobiti podatke. Ministrstvo je zadnje mesece v intenzivnih pripravah na začetek raziskavanja pojavnosti spolnega nadlegovanja in nasilja na področju kulture, zato računamo, da bomo po novem letu, v januarju zagnali to raziskavo," napoveduje Tjaša Pureber z direktorata za razvoj kulturnih politik na kulturnem ministrstvu in dodaja, da bo raziskava podlaga za akcijski načrt. Slovenska zakonodaja do določene mere že ureja problematiko; v organizacijah predvideva določitev ukrepov za preprečevanje nadlegovanja, težava pa je, da je njihova vsebina prepuščena samim organizacijam, so opozorili udeleženci posveta. Druga ugotovitev je zgledna avstrijska ureditev. Tamkajšnji parlament je lani ustanovil posebno organizacijo na športnem in kulturnem področju: Zaupno točko za zaščito pred nadlegovanjem in nasiljem. Primera dobre prakse najdemo tudi pri nas. Ljubljanska univerza je sprejela Pravilnik o ukrepih proti nasilju, nadlegovanju in trpinčenju, ki določa imenovanje in izobraževanje zaupnih oseb. Posodobljen pravilnik s sankcijami proti prestopnikom je sprejelo tudi Slovensko mladinsko gledališče.
V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025 želijo na Goriškem spodbujati razumevanje najbolj bolečih dogodkov na območju med Gorico in Novo Gorico. Razpravo o zgodovini somestja po drugi svetovni vojni je ta vikend oblikovalo šest priznanih italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Med drugim so izpostavili teme, ki jih širša javnost ne pozna dobro: zakaj je vlada v Rimu na to območje pošiljala ogromne količine denarja, kako je takratna ideologija vplivala na gradnjo Nove Gorice in kakšna je dediščina Zavezniške vojaške uprave, ki je med leti 1945 in 1947 delovala na širšem območju Goriške. Na predavanju je bila tudi Nataša Uršič. Foto: Wikipedia
Evropska filmska akademija je v koncertni dvorani Harpa v Reykjaviku podelila 35. evropske filmske nagrade v 24 kategorijah. V kategoriji kratkih filmov je slavil slovenski animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić, ki so ga navdihnila pričevanja žensk v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič, kritiki pa so nagradili slovensko manjšinsko koprodukcijo, italijanski film Telesce Laure Samani. Že pred podelitvijo je bilo znano, da so za njuno filmsko ustvarjanje nagradili Margarethe von Trotta in Elio Sulejmana, evropski študentje in študentke so nagrado podelili filmu Ia Jerzya Skolimowskega. Veliki zmagovalec večera pa je bil Trikotnik žalosti režiserja Rubna Östlunda. Foto: MMC / EFA/Sigurjon Ragnar
Zavest, da na preprosta življenja ljudi močno vplivajo odločitve politične ali ekonomske elite, je tema, ki močno zaznamuje tudi angleškega dramatika Johna Boyntona Priestleya. Režiserka ter umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor je za slovensko občinstvo prevedla in priredila njegov psihološki triler Inšpektor na obisku ter mu spremenila naslov. Nastala je predstava Neznanec, ki bo krstno uprizorjena na Velikem odru MGL. Besedilo, ki ga je slovensko občinstvo na odrih Mestnega gledališča ljubljanskega lahko videlo kot eno izmed prvih uprizoritev v takrat novonastalem gledališču, je močno spremenjeno in prilagojeno za današnji čas. Dogajanje je premaknjeno v čakalnico na ljubljanski urgenci. Glavne dramske like v Neznancu predstavljajo na odru prisotni sestri Dora in Ida ter odsotna Monika. Poleg dveh sester vidimo še hčer srednje sestre po imenu Tajda. Čakanje na urgenci pa zmoti prihod inšpektorja Gula, ki družinski drami doda pridih kriminalke ter vzpostavi tudi razredni konflikt. Prihod inšpektorja med bogate in od realnosti popolnoma ločene dramske like prinese skrivnost iz preteklosti in jih postavi na realna tla. Na ta način drama nosi tudi moralno sporočilo, ki govori o problemih razslojene, pohlepne in neempatične družbe, kjer se je večina prisiljena boriti za svoj vsakdanji kruh, medtem ko manjšina na njihov račun vse bolj bogati. Foto: Peter Giodani / MGL
Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti. Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja". Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka. Foto: Luca Quaia / SSG Trst
V Beogradu so ta teden potekali dnevi slovenskega filma, Karpu Godini pa so podelili zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tej priložnosti so o njegovem delu spregovorili njegovi dolgoletni sodelavci, tudi Želimir Žilnik in Lordan Zafranović, razstavili so njegove avtorske fotografije, prikazali pa so tudi retrospektivo njegovih filmov, nastalih v 70. letih.
»Ponosna sem na to, ker se mi v tej družbi ni utrgalo.« Tako je v govoru na prvi paradi ponosa v Slovenj Gradcu dejala Suzana Tratnik, prizor pa je vključen tudi v film LGBT SLO 1984, ki bo v Ljubljani odprl že 38. Festival LGBT filma. Festival, ki velja za najstarejšega takšnega v Evropi, bo v ospredje postavil homofobijo – tudi ponotranjeno. »Leta 1984 se je v ljubljanskem Škucu zgódil Festival Magnus – homoseksualnost in kultura. To je bil prelomni dogodek slovenskega gibanja LGBT in obenem začetek filmskega festivala LGBT, ki velja za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi. Slovensko gibanje se je tako zapisalo v zgodovino kot eno najbolj progresivnih svojega časa, ki v različnih oblikah deluje tudi danes.« Tako preberemo o filmu režiserja Borisa Petkoviča, ki prinaša dokumentarni pogled na slovensko gibanje LGBT skozi prizmo aktivizma in kulture. Na ogled bo 25 igranih celovečernih in dokumentarnih ter 27 kratkih filmov iz različnih delov sveta, pri selekciji sledijo aktualni produkciji in nagrajencem, vsako leto pa vključijo tudi kakšno klasiko, je povedala ena od selektoric programa Suzana Tratnik. Med drugim bodo letos prikazali film Bent iz leta 1997, ki temelji na istoimenski drami o preganjanju gejev v nacistični Nemčiji po pričevanjih Heinza Hegra v knjigi Možje z rožnatim trikotnikom. Po projekciji bosta sledila predstavitev slovenskega prevóda knjige in pogovor z zgodovinarjem Marcom Reglio. Druge obfestivalske dejavnosti bodo prinesle še pogovore s filmskimi ekipami in gosti festivala, okrogle mize in akcijo Promocija knjige. Izbor kratkih filmov bo v času festivala brezplačno dostopen na spletni strani. Ob zaključku bodo podelili nagradi občinstva in strokovne žirije, že na današnjem odprtju pa bosta nagrado rožnati zmaj za najboljši slovenski kratki film prejela Robi in Alen Predanič, znana z umetniškim imenom The Witch Twins. Te nagrade ne podelijo vsako leto, saj produkcije ni dovolj. Ustvarjalca bosta nagrajena za film Marjetica v postelji. Do nedelje, 18. decembra, bo torej vabil filmski festival LGBT, ki bo poleg osrednjega programa v Ljubljani s projekcijami segel tudi na Ptuj, v Maribor, Koper, Bistrico ob Sotli, Idrijo, Slovenj Gradec in Trst. Foto: Boris Petković / SFC
V Ljubljani poteka decembrski mini festival oziroma cikel dogodkov Mesta žensk. Rdeča nit festivala je mitologija, dogodki pa nas, kot so zapisale ustvarjalke, vabijo k novim pogledom na našo preteklost in sedanjost ter ponujajo feministične interpretacije mitov. Foto: umetnica Lala Raščić. Foto: MMC/Ivan Slipčević
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bodo v ljubljanski Cukrarni nastopili Peter Ugrin (violina), Zmago Štih (harmonika), Marko Čepak (kitara), Marko Mozetič (kitara) in Nikola Matošić (kontrabas). Vsi so priznani jazzovski in klasični glasbeniki, ki delujejo tako doma kot v tujini. Izvajajo glasbo, ki so jo poimenovali kar »slovanski swing«. Stilsko prepletajo swing, bossa novo, gipsy jazzovske standarde po vzora Djanga Reinhardta in Stephana Grappellija ter sodobno avtorsko glasbo. Njihov repertoar obsega vse od balad in klasičnih etud do virtuoznih tem, podžgan z neusmiljenim gipsy driveom. Jazz žur v avdio in video prenosu na Program SArs in družbenih medijih.
Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani. Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala. Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.« Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.« In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.
Danes, ko bi rojstni dan praznoval naš najslavnejši pesnik France Prešeren, številne kulturne institucije po vsej državi obeležujejo Ta veseli dan kulture in brezplačno odpirajo svoja vrata. Vabijo razstave, predstave, delavnice in koncerti, kar nekaj dogodkov pa omogoča tudi vpogled v zakulisje in delo, ki sicer javnosti ni vidno. Foto: MGLC
Pred jutrišnjim Prešernovim rojstnim dnevom, Ta veselim dnevom kulture, so danes razglasili najvišje nagrade Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo sta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar in arhitekturni atelje Medprostor. Nagrade jim bodo podelili prihodnje leto na večer pred kulturnim praznikom, 8. februarjem.
Dimitrije Kokanov, priznani srbski dramatik mlajše generacije, je besedilo Nenadoma, reka napisal kot odgovor na Orwellov roman 1984. Delo je razdeljeno na tri dele: v prvem obravnava pretekle totalitarizme, v drugem sodobne, tretji del pa je distopična vizija prihodnosti. Kot je pojasnil režiser Kokan Mladenović, so se več časa pogovarjali o tem, kaj je totalitarizem danes: "Prišel je novi totalitarizem, kjer sami sebe nadzorujemo. Z uporabo pametnih naprav v tem viralnem svetu omogočamo totalen nadzor nad nami samimi, in spet nihče ni srečen. Spremenila se je politika, spremenil sistem, ostale pa so delitve in sovraštvo. Ostalo je vse to, kar dela človeka nesrečnega. Tretji del predstave je distopija. S tem našim postapokaliptičnim tretjim dejanjem pokažemo, da se iz te kataklizme ne bomo ničesar naučili. Še vedno bomo delali iste napake, gradili na napačnih temeljih in spet prišli do neke nove katastrofe. Predstava ne prinaša nekega upanja, optimizma" dodaja Mladenović. V uprizoritvi bodo zaigrali Tamara Avguštin in Anuša Kodelja kot gostji, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir ter Jure Kopušar. Dimitrije Kokanov se bo z jutrišnjo uprizoritvijo prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Foto: Peter Uhan
Danes se v ljubljanski Galeriji Vodnikove domačije Šiška začenja VIII. Decembrski sejem ilustracije, ki ga organizira Zavod Divja Misel. Izmed tridesetih razstavljajočih ilustratork in ilustratorjev je letos posebna pozornost namenjena Ančki Gošnik Godec in Marjanci Jemec Božič. Z vodjo sejma, ki poteka od danes pa do 24. decembra, se je pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Avtorici v ospredju letošnjega sejma - Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič v galeriji Vodnikove domačije Šiška; © Matic Ferlan)
Neveljaven email naslov