Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zmagovalci 71. Berlinala

12.03.2021


Film šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom

Minuli konec tedna se je zaključil 71. berlinski filmski festival, ki je tokrat potekal izključno na spletu, organizatorji pa v juniju načrtujejo še poseben dogodek v živo. Žirija, ki so jo sestavljale tri dobitnice in trije dobitniki zlatih medvedov na prejšnjih izdajah festivala, Ildikó Enyedi, Nadav Lapid, Adina Pintilie, Mohammad Rasoulof , Gianfranco Rossi in Jasmila Žbanić, je glavno nagrado, zlatega medveda, prisodila filmu Nesrečno nabijanje ali odštekani porno romunskega cineasta Raduja Judeja.

Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je film, ki šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom. V njem nastopata moški in ženska, ki nosi najprej masko, potem lasuljo: gre za junakinjo filma, kot bomo izvedeli pozneje, učiteljico, ki se potem, ko njen mož posnetek prenese na splet, znajde na zatožni klopi pred besnimi starši, ki se prepirajo o tem, ali je sploh še lahko učiteljica, in škodoželjno analizirajo njen domači porno. Jude je film zasnoval že pred epidemijo, nato pa ga je prilagodil novim razmeram: v filmu tako igralci in igralke nosijo maske, Bukarešta, po ulicah katere hodi učiteljica Emi, pa je polna oglasov za dogodke, ki se niso nikdar zgodili, predvsem pa oglasnih plakatov s seksualiziranimi, skoraj povsem golimi telesi, na katerih se kamera večkrat pomudi, in tako napove satirični ton Judejevega filma, ki je kritičen do hinavščine in lažne pravičniškosti sodobne družbe, ki je sicer lastna obscenost in nasilnost ne motita. V polurnem kolažu romunske zgodovine, ki je umeščen v film, kritiki ne uide nihče: Jude najde nešteto primerov včasih folklornega rasizma, antisemitizma, seksizma, spolnih zlorab, korupcije v času komunizma ter sodelovanja s fašisti in sokrivde za holokavst, ki je tudi sicer pogosta tema v njegovih filmih. Radu Jude:

Rečemo jim temačna obdobja zgodovine. Zakaj temačna? Ne le zato, ker so krvava in nasilna, ampak tudi zato, ker jih je nekdo pred nami skrival. Moji filmi so neke vrste upor proti temu skrivanju. Zakaj nam v srednji šoli ali še prej ni nihče povedal, da smo zasužnjili Rome? Zakaj ni nihče govoril o holokavstu? Nisem vedel za holokavst. V Romuniji se z menoj o tem ni nihče pogovarjal. Mislim, da sem bil star šele 17 ali 18 let, ko sem prebral prve zgodovinske knjige – iskrene zgodovinske knjige – o tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Odprl se mi je povsem nov pogled na svet. Seveda sem nekaj vedel o Securitate in zločinih komunističnega režima. V njem sem sam živel do dvanajstega leta, nekaj sem že razumel. Kaj se je dogajalo pred tem, pa nisem vedel. Moji filmi so odziv na to nevednost. Če bi v Romuniji obstajalo že 100 filmov o holokavstu, ne bi snemal novih. Ljudje me še vedno obtožujejo: »Še en film o holokavstu! Koliko jih je že bilo, Schindlerjev seznam … .« Rečem, že, ampak koliko ste jih pa videli o tem, kako je imela prste vmes tudi Romunija? Nobenega, ker jih ni! Ljudje pa se še kar pritožujejo, da imamo že preveč filmov o holokavstu.

Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je sicer delno osnovan na resničnih dogodkih.

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način, in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

V filmu je združenih veliko različnih vizualnih estetik: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

V zadnjih letih delam tako, da ne pišem več scenarijev, ampak si delam zapiske. Veliko zapiskov o stvareh, ki me zanimajo. Na neki točki jih je toliko, da lahko postanejo zgodba scenarija, kolaž, vizualni esej. Moji filmi so nekakšni hibridi, ker niso to, kar si po navadi zamišljamo, ko rečemo celovečerni igrani film, niti, čemur rečemo televizijski ali dokumentarni film. Zanimajo me možnosti filma pri predstavljanju dejanskosti: zgodovinskih, sedanjih, prihodnjih … kako lahko film, gibljive slike, kot tehnologija in kot umetnost pove nekaj relevantnega o neki temi? Kaj lahko vidi le film? O svojem delu tako razmišljam kot o res filmskem, kot o filmskem raziskovanju bistva stvari. Upam, da bom v prihodnje lahko ustvaril še več takih hibridov. Zdi se mi, da je takšno ustvarjanje bližje tradiciji romana. Pred kratkim sem bral esej Milana Kundere z naslovom Zastor. V njem piše o zgodovini romana, predvsem o najzgodnejših romanih, denimo Rabelaisovem Gargantui in Pantagruelu, pa tudi o romanu Tristram Shandy Lawrenca Sterna. Ti romani so se zelo svobodno oddaljevali od tega, kaj naj bi bil roman. Rekel bi celo, da so imeli svobodo, ki smo jo izgubili. Morda je čas, da po svojih zmožnostih poskušamo dobiti nazaj, da jo vrnemo tudi v film.

Veliko nagrado žirije je dobil japonski film Kolo sreče in domišljije režiserja  Ryusukeja Hamaguchija. Gre za zbirko treh zgodb, ki jih povezujeta temi usode in skrivnostnega: manekenka v avtu posluša prijateljico, ki ji pripoveduje o moškem, ki ga je spoznala, in ki ji je povedal o svojem strtem srcu; v drugi zgodbi starejša, poročena študentka ljubimka z mlajšim študentom, ki se bi rad z njeno pomočjo maščeval profesorju za negativno oceno; v tretji zgodbi pa tridesetletnica na poti z obletnice mature sreča svojo nekdanjo sošolko, ki je bila njena prva ljubezen. Žirija je zapisala, da se film začne tam, kjer se dialogi in besede običajno končajo. Hamagučijeve besede so bistvo, glasba, snovnost, so še dodali.

Eden najganljivejših filmov letošnjega festivala je bil še en nagrajenec žirije, dokumentarni film Gospod Bachmann in njegov razred, ki ga je posnela Maria Speth. Skoraj štiriurni film je ljubeč portret tega, kaj pomeni biti dober, topel, in navdihujoč učitelj: Dieter Bachmann uči otroke in najstnike od 12. do 14. leta, ki so v Nemčijo prišli iz različnih držav – Romunije, Bolgarije, Turčije, Kazahstana in od drugod, ne govorijo vselej dobro nemško in se med seboj zelo razlikujejo po religioznih in kulturnih ozadjih. Industrijsko mesto Stadtallendorf, kjer Bachmann uči, predvsem skozi glasbo, ima že dolgo tradicijo priseljenstva in tujih delavcev, ali, gastarbajterjev, kot učenci izvedo pri pouku; film Marie Speth, ki spominja na dela Fredericka Wisemana, se ustavi tudi pri vratih tovarne, kjer delajo starši otrok in na ulici, kamor hodijo po špecerijo. V filmu Gospod Bachmann in njegov razred ni prostora za cinizem, ali za kritike šolskega sistema v krizi – vsa pozornost je posvečena na videz majhnim, vsakdanjim junaškim dejanjem učitelja, ki s človeškim pristopom zaznamuje najbolj formativna leta svojih učencev in tako deluje kot navdihujoč opomnik, kako narediti svet lepši.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zmagovalci 71. Berlinala

12.03.2021


Film šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom

Minuli konec tedna se je zaključil 71. berlinski filmski festival, ki je tokrat potekal izključno na spletu, organizatorji pa v juniju načrtujejo še poseben dogodek v živo. Žirija, ki so jo sestavljale tri dobitnice in trije dobitniki zlatih medvedov na prejšnjih izdajah festivala, Ildikó Enyedi, Nadav Lapid, Adina Pintilie, Mohammad Rasoulof , Gianfranco Rossi in Jasmila Žbanić, je glavno nagrado, zlatega medveda, prisodila filmu Nesrečno nabijanje ali odštekani porno romunskega cineasta Raduja Judeja.

Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je film, ki šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom. V njem nastopata moški in ženska, ki nosi najprej masko, potem lasuljo: gre za junakinjo filma, kot bomo izvedeli pozneje, učiteljico, ki se potem, ko njen mož posnetek prenese na splet, znajde na zatožni klopi pred besnimi starši, ki se prepirajo o tem, ali je sploh še lahko učiteljica, in škodoželjno analizirajo njen domači porno. Jude je film zasnoval že pred epidemijo, nato pa ga je prilagodil novim razmeram: v filmu tako igralci in igralke nosijo maske, Bukarešta, po ulicah katere hodi učiteljica Emi, pa je polna oglasov za dogodke, ki se niso nikdar zgodili, predvsem pa oglasnih plakatov s seksualiziranimi, skoraj povsem golimi telesi, na katerih se kamera večkrat pomudi, in tako napove satirični ton Judejevega filma, ki je kritičen do hinavščine in lažne pravičniškosti sodobne družbe, ki je sicer lastna obscenost in nasilnost ne motita. V polurnem kolažu romunske zgodovine, ki je umeščen v film, kritiki ne uide nihče: Jude najde nešteto primerov včasih folklornega rasizma, antisemitizma, seksizma, spolnih zlorab, korupcije v času komunizma ter sodelovanja s fašisti in sokrivde za holokavst, ki je tudi sicer pogosta tema v njegovih filmih. Radu Jude:

Rečemo jim temačna obdobja zgodovine. Zakaj temačna? Ne le zato, ker so krvava in nasilna, ampak tudi zato, ker jih je nekdo pred nami skrival. Moji filmi so neke vrste upor proti temu skrivanju. Zakaj nam v srednji šoli ali še prej ni nihče povedal, da smo zasužnjili Rome? Zakaj ni nihče govoril o holokavstu? Nisem vedel za holokavst. V Romuniji se z menoj o tem ni nihče pogovarjal. Mislim, da sem bil star šele 17 ali 18 let, ko sem prebral prve zgodovinske knjige – iskrene zgodovinske knjige – o tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Odprl se mi je povsem nov pogled na svet. Seveda sem nekaj vedel o Securitate in zločinih komunističnega režima. V njem sem sam živel do dvanajstega leta, nekaj sem že razumel. Kaj se je dogajalo pred tem, pa nisem vedel. Moji filmi so odziv na to nevednost. Če bi v Romuniji obstajalo že 100 filmov o holokavstu, ne bi snemal novih. Ljudje me še vedno obtožujejo: »Še en film o holokavstu! Koliko jih je že bilo, Schindlerjev seznam … .« Rečem, že, ampak koliko ste jih pa videli o tem, kako je imela prste vmes tudi Romunija? Nobenega, ker jih ni! Ljudje pa se še kar pritožujejo, da imamo že preveč filmov o holokavstu.

Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je sicer delno osnovan na resničnih dogodkih.

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način, in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

V filmu je združenih veliko različnih vizualnih estetik: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

V zadnjih letih delam tako, da ne pišem več scenarijev, ampak si delam zapiske. Veliko zapiskov o stvareh, ki me zanimajo. Na neki točki jih je toliko, da lahko postanejo zgodba scenarija, kolaž, vizualni esej. Moji filmi so nekakšni hibridi, ker niso to, kar si po navadi zamišljamo, ko rečemo celovečerni igrani film, niti, čemur rečemo televizijski ali dokumentarni film. Zanimajo me možnosti filma pri predstavljanju dejanskosti: zgodovinskih, sedanjih, prihodnjih … kako lahko film, gibljive slike, kot tehnologija in kot umetnost pove nekaj relevantnega o neki temi? Kaj lahko vidi le film? O svojem delu tako razmišljam kot o res filmskem, kot o filmskem raziskovanju bistva stvari. Upam, da bom v prihodnje lahko ustvaril še več takih hibridov. Zdi se mi, da je takšno ustvarjanje bližje tradiciji romana. Pred kratkim sem bral esej Milana Kundere z naslovom Zastor. V njem piše o zgodovini romana, predvsem o najzgodnejših romanih, denimo Rabelaisovem Gargantui in Pantagruelu, pa tudi o romanu Tristram Shandy Lawrenca Sterna. Ti romani so se zelo svobodno oddaljevali od tega, kaj naj bi bil roman. Rekel bi celo, da so imeli svobodo, ki smo jo izgubili. Morda je čas, da po svojih zmožnostih poskušamo dobiti nazaj, da jo vrnemo tudi v film.

Veliko nagrado žirije je dobil japonski film Kolo sreče in domišljije režiserja  Ryusukeja Hamaguchija. Gre za zbirko treh zgodb, ki jih povezujeta temi usode in skrivnostnega: manekenka v avtu posluša prijateljico, ki ji pripoveduje o moškem, ki ga je spoznala, in ki ji je povedal o svojem strtem srcu; v drugi zgodbi starejša, poročena študentka ljubimka z mlajšim študentom, ki se bi rad z njeno pomočjo maščeval profesorju za negativno oceno; v tretji zgodbi pa tridesetletnica na poti z obletnice mature sreča svojo nekdanjo sošolko, ki je bila njena prva ljubezen. Žirija je zapisala, da se film začne tam, kjer se dialogi in besede običajno končajo. Hamagučijeve besede so bistvo, glasba, snovnost, so še dodali.

Eden najganljivejših filmov letošnjega festivala je bil še en nagrajenec žirije, dokumentarni film Gospod Bachmann in njegov razred, ki ga je posnela Maria Speth. Skoraj štiriurni film je ljubeč portret tega, kaj pomeni biti dober, topel, in navdihujoč učitelj: Dieter Bachmann uči otroke in najstnike od 12. do 14. leta, ki so v Nemčijo prišli iz različnih držav – Romunije, Bolgarije, Turčije, Kazahstana in od drugod, ne govorijo vselej dobro nemško in se med seboj zelo razlikujejo po religioznih in kulturnih ozadjih. Industrijsko mesto Stadtallendorf, kjer Bachmann uči, predvsem skozi glasbo, ima že dolgo tradicijo priseljenstva in tujih delavcev, ali, gastarbajterjev, kot učenci izvedo pri pouku; film Marie Speth, ki spominja na dela Fredericka Wisemana, se ustavi tudi pri vratih tovarne, kjer delajo starši otrok in na ulici, kamor hodijo po špecerijo. V filmu Gospod Bachmann in njegov razred ni prostora za cinizem, ali za kritike šolskega sistema v krizi – vsa pozornost je posvečena na videz majhnim, vsakdanjim junaškim dejanjem učitelja, ki s človeškim pristopom zaznamuje najbolj formativna leta svojih učencev in tako deluje kot navdihujoč opomnik, kako narediti svet lepši.


02.06.2021

Kritiško sito prejel Muanis Sinanović

Literarno nagrado kritiško sito, deseto po vrsti, je pred nekaj urami prejel Muanis Sinanović, in sicer za svojo četrto pesniško zbirko Krhke karavane. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, v končni žiriji pa je sodelovalo 12 članov društva.


02.06.2021

Eva Petrič: Postkoronsko sonce, v nihanju

Vsebine Programa Ars


02.06.2021

.abeceda [ansambel za novo glasbo] v Klubu CD

.abeceda [ansambel za novo glasbo] deluje v sklopu Inštituta .abeceda. Delovanja zasedbe je mogoče razumeti dvoplastno. Obenem gre za združenje glasbenikov, ki lahko delujejo kot standardna komorna zasedba, specializirana za izvajanje sodobne glasbe, po drugi strani pa gre za širšo platformo, ki je trdno vpeta v opravilnost celotnega Inštituta .abeceda. V tem pogledu ponuja možnost za delovanje, preizkušanje ter predstavitve mladim skladateljem in izvajalcem, torej je nekakšen laboratorij za zagotavljanje infrastrukturne opore.


01.06.2021

Ocena predstave: Cipe SLG Celje

Vsebine Programa Ars


31.05.2021

Nočni pisec

V ljubljanski Drami je bila sinoči premierno uprizorjena monodramska pripoved vsestranskega umetnika Jana Fabra, ki je tudi tokrat v avtorski projekt Nočni pisec združil različne umetniške izraze in teme, dnevniške zapiske, odlomke iz gledaliških besedil in znane skladbe, ki se vpletajo v njegovo biografijo. V slovenski različici predstave, ki je del širšega evropskega eksperimenta, je podobo Fabrovega alter ega poosebil in utelesil igralec Marko Mandić. Predstavo si je ogledala Magda Tušar.


30.05.2021

Cankarjevo nagrado prejme Gašper Kralj

Danes pozno popoldne je bila v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki slavnost s podelitvijo Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno slovensko literarno delo s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja. Že več kot mesec dni vemo, da so bili nominiranci štirje avtorji romanov: Andrej Blatnik, Gašper Kralj, Mirana Likar in Lucija Stepančič, izmed njih pa je žirija izbrala roman Škrbine Gašperja Kralja.


30.05.2021

Podelitev Cankarjeve nagrade 2021; žirija je izbirala med romani Andreja Blatnika, Gašperja Kralja, Mirane Likar in Lucije Stepančič

Nocoj bodo v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki drugič podelili Cankarjevo nagrado; leta 2019 so jo ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU – kot poklon velikemu književniku in kot priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku, izdano v knjižni obliki. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja (pesniška zbirka, roman, drama, zbirka kratkih pripovedi ali esejev). Žirija, ki jo sestavljajo Matej Bogataj, Ana Geršak, Niko Grafenauer, Darja Pavlič in Ivan Verč, je že aprila izbrala štiri nominirance - letos so to samo romani: Luknje Andreja Blatnika, Škrbine Gašperja Kralja, Pripovedovalec Mirane Likar in Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič.


29.05.2021

Simfonični orkester RTV Slovenija na strehi Radia Slovenija

Primož Trdan in Lidija Hartman v živo s snemanja koncerta na strehi Radia Slovenija


28.05.2021

Ocena filma Fotograf

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Ocena filma Oče

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Ocena filma Oče

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Indijski režiser Ritesh Batra

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

DobraVaga – pet let

Z odprtjem skupinske razstave Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov se danes začenja obeleževanje 5. obletnice ustanovitve Dobre Vage, galerijskega, razstavnega in projektnega prostora pod arkadami na ljubljanski tržnici. Glavne programske smernice so: kolektivno vodenje galerije ter spodbujanje mladih umetnic in umetnikov v treh programskih sklopih Odprti atelje, Umetnik/umetnica na mesec ter prodajna galerija. Prispevek je pripravila Petra Tanko.


27.05.2021

Glasba 20. stoletja - Komorna glasba Alfreda Šnitkeja

V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat predvajamo komorni skladbi Alfreda Šnitkeja, Klavirski trio in Sonato za violončelo in klavir št. 1. Šnitke je z neverjetno lahkoto uporabljal sredstva iz različnih glasbenih govoric, ki so mu bila na voljo, jih združeval ali ločeval kot dobesedne ali variirane citate, izkrivljene, predelane in na novo ustvarjene, ter povezoval na videz nasprotujoče si glasbene odlomke ali zvočne skupke. V glasbi Alfreda Šnitkeja je pomembno komponento pomenila ideja minljivosti in minevanja. Muzikolog Theodor Adorno je zapisal, da je bil celoten opus Alfreda Šnitkeja usmerjen h kompozicijskim preoblikovanjem, ki so predstavljala metaforo izginevanja, njegova glasba je bila slovo od življenja. Tudi sam skladatelj je rekel, da je nekoč na papir zapisal prečudovit akord, ki je kmalu za tem zarjavel.


27.05.2021

Ministrstvo za kulturo: razstava v Bruslju ni odpovedana

Razstava Živimo v vznemirljivih časih, ki jo je pretekli teden odpovedal minister za kulturo Vasko Simoniti, ponovno vznemirja. V Koroški galeriji likovnih umetnosti so s strani ministrstva prejeli danes klic, da ministrstvo ne odpoveduje razstave, ki naj bi bila na ogled med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije v Evropskem parlamentu. V galeriji se bodo najprej posvetovali z umetniki ali bodo razstavo, po vseh peripetijah, kljub temu izvedli.


27.05.2021

30 - Srdjan Živulović

Zgodovinski spomin ohranjamo s pomočjo in močjo podob. Kolektivni spomin Slovenk in Slovencev je zaznamovalo tudi dogajanje pred 30 leti. V narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je na ogled razstava fotografij ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, kot jo je ovekovečil fotoreporter Srđjan Živulović.  Leta bežijo in spomini bledijo. Tri desetletja po prelomnih dogodkih je jasno, da je Živulović eden tistih fotoreporterjev, ki so za vedno zaznamovali kolektivne impresije Slovencev. Podobe osamosvojitve v našem spominu so velikokrat prav njegove fotoreporterske stvaritve.


25.05.2021

NUK2 stoji zaradi spora med občino in državo

Začetek gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice se odmika tudi zato, ker Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Mestna občina Ljubljana ne zmoreta skleniti dogovora o zemljiščih v lasti ljubljanske občine. Nacionalni svet za kulturo zato obe strani poziva, naj do konca junija skleneta dogovor, saj je od tega odvisna usoda gradbenega dovoljenja za projekt NUK2. Blaž Mazi


25.05.2021

Ujete v medmrežju

Vsebine Programa Ars


Stran 50 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov