Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zmagovalci 71. Berlinala

12.03.2021


Film šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom

Minuli konec tedna se je zaključil 71. berlinski filmski festival, ki je tokrat potekal izključno na spletu, organizatorji pa v juniju načrtujejo še poseben dogodek v živo. Žirija, ki so jo sestavljale tri dobitnice in trije dobitniki zlatih medvedov na prejšnjih izdajah festivala, Ildikó Enyedi, Nadav Lapid, Adina Pintilie, Mohammad Rasoulof , Gianfranco Rossi in Jasmila Žbanić, je glavno nagrado, zlatega medveda, prisodila filmu Nesrečno nabijanje ali odštekani porno romunskega cineasta Raduja Judeja.

Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je film, ki šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom. V njem nastopata moški in ženska, ki nosi najprej masko, potem lasuljo: gre za junakinjo filma, kot bomo izvedeli pozneje, učiteljico, ki se potem, ko njen mož posnetek prenese na splet, znajde na zatožni klopi pred besnimi starši, ki se prepirajo o tem, ali je sploh še lahko učiteljica, in škodoželjno analizirajo njen domači porno. Jude je film zasnoval že pred epidemijo, nato pa ga je prilagodil novim razmeram: v filmu tako igralci in igralke nosijo maske, Bukarešta, po ulicah katere hodi učiteljica Emi, pa je polna oglasov za dogodke, ki se niso nikdar zgodili, predvsem pa oglasnih plakatov s seksualiziranimi, skoraj povsem golimi telesi, na katerih se kamera večkrat pomudi, in tako napove satirični ton Judejevega filma, ki je kritičen do hinavščine in lažne pravičniškosti sodobne družbe, ki je sicer lastna obscenost in nasilnost ne motita. V polurnem kolažu romunske zgodovine, ki je umeščen v film, kritiki ne uide nihče: Jude najde nešteto primerov včasih folklornega rasizma, antisemitizma, seksizma, spolnih zlorab, korupcije v času komunizma ter sodelovanja s fašisti in sokrivde za holokavst, ki je tudi sicer pogosta tema v njegovih filmih. Radu Jude:

Rečemo jim temačna obdobja zgodovine. Zakaj temačna? Ne le zato, ker so krvava in nasilna, ampak tudi zato, ker jih je nekdo pred nami skrival. Moji filmi so neke vrste upor proti temu skrivanju. Zakaj nam v srednji šoli ali še prej ni nihče povedal, da smo zasužnjili Rome? Zakaj ni nihče govoril o holokavstu? Nisem vedel za holokavst. V Romuniji se z menoj o tem ni nihče pogovarjal. Mislim, da sem bil star šele 17 ali 18 let, ko sem prebral prve zgodovinske knjige – iskrene zgodovinske knjige – o tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Odprl se mi je povsem nov pogled na svet. Seveda sem nekaj vedel o Securitate in zločinih komunističnega režima. V njem sem sam živel do dvanajstega leta, nekaj sem že razumel. Kaj se je dogajalo pred tem, pa nisem vedel. Moji filmi so odziv na to nevednost. Če bi v Romuniji obstajalo že 100 filmov o holokavstu, ne bi snemal novih. Ljudje me še vedno obtožujejo: »Še en film o holokavstu! Koliko jih je že bilo, Schindlerjev seznam … .« Rečem, že, ampak koliko ste jih pa videli o tem, kako je imela prste vmes tudi Romunija? Nobenega, ker jih ni! Ljudje pa se še kar pritožujejo, da imamo že preveč filmov o holokavstu.

Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je sicer delno osnovan na resničnih dogodkih.

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način, in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

V filmu je združenih veliko različnih vizualnih estetik: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

V zadnjih letih delam tako, da ne pišem več scenarijev, ampak si delam zapiske. Veliko zapiskov o stvareh, ki me zanimajo. Na neki točki jih je toliko, da lahko postanejo zgodba scenarija, kolaž, vizualni esej. Moji filmi so nekakšni hibridi, ker niso to, kar si po navadi zamišljamo, ko rečemo celovečerni igrani film, niti, čemur rečemo televizijski ali dokumentarni film. Zanimajo me možnosti filma pri predstavljanju dejanskosti: zgodovinskih, sedanjih, prihodnjih … kako lahko film, gibljive slike, kot tehnologija in kot umetnost pove nekaj relevantnega o neki temi? Kaj lahko vidi le film? O svojem delu tako razmišljam kot o res filmskem, kot o filmskem raziskovanju bistva stvari. Upam, da bom v prihodnje lahko ustvaril še več takih hibridov. Zdi se mi, da je takšno ustvarjanje bližje tradiciji romana. Pred kratkim sem bral esej Milana Kundere z naslovom Zastor. V njem piše o zgodovini romana, predvsem o najzgodnejših romanih, denimo Rabelaisovem Gargantui in Pantagruelu, pa tudi o romanu Tristram Shandy Lawrenca Sterna. Ti romani so se zelo svobodno oddaljevali od tega, kaj naj bi bil roman. Rekel bi celo, da so imeli svobodo, ki smo jo izgubili. Morda je čas, da po svojih zmožnostih poskušamo dobiti nazaj, da jo vrnemo tudi v film.

Veliko nagrado žirije je dobil japonski film Kolo sreče in domišljije režiserja  Ryusukeja Hamaguchija. Gre za zbirko treh zgodb, ki jih povezujeta temi usode in skrivnostnega: manekenka v avtu posluša prijateljico, ki ji pripoveduje o moškem, ki ga je spoznala, in ki ji je povedal o svojem strtem srcu; v drugi zgodbi starejša, poročena študentka ljubimka z mlajšim študentom, ki se bi rad z njeno pomočjo maščeval profesorju za negativno oceno; v tretji zgodbi pa tridesetletnica na poti z obletnice mature sreča svojo nekdanjo sošolko, ki je bila njena prva ljubezen. Žirija je zapisala, da se film začne tam, kjer se dialogi in besede običajno končajo. Hamagučijeve besede so bistvo, glasba, snovnost, so še dodali.

Eden najganljivejših filmov letošnjega festivala je bil še en nagrajenec žirije, dokumentarni film Gospod Bachmann in njegov razred, ki ga je posnela Maria Speth. Skoraj štiriurni film je ljubeč portret tega, kaj pomeni biti dober, topel, in navdihujoč učitelj: Dieter Bachmann uči otroke in najstnike od 12. do 14. leta, ki so v Nemčijo prišli iz različnih držav – Romunije, Bolgarije, Turčije, Kazahstana in od drugod, ne govorijo vselej dobro nemško in se med seboj zelo razlikujejo po religioznih in kulturnih ozadjih. Industrijsko mesto Stadtallendorf, kjer Bachmann uči, predvsem skozi glasbo, ima že dolgo tradicijo priseljenstva in tujih delavcev, ali, gastarbajterjev, kot učenci izvedo pri pouku; film Marie Speth, ki spominja na dela Fredericka Wisemana, se ustavi tudi pri vratih tovarne, kjer delajo starši otrok in na ulici, kamor hodijo po špecerijo. V filmu Gospod Bachmann in njegov razred ni prostora za cinizem, ali za kritike šolskega sistema v krizi – vsa pozornost je posvečena na videz majhnim, vsakdanjim junaškim dejanjem učitelja, ki s človeškim pristopom zaznamuje najbolj formativna leta svojih učencev in tako deluje kot navdihujoč opomnik, kako narediti svet lepši.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zmagovalci 71. Berlinala

12.03.2021


Film šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom

Minuli konec tedna se je zaključil 71. berlinski filmski festival, ki je tokrat potekal izključno na spletu, organizatorji pa v juniju načrtujejo še poseben dogodek v živo. Žirija, ki so jo sestavljale tri dobitnice in trije dobitniki zlatih medvedov na prejšnjih izdajah festivala, Ildikó Enyedi, Nadav Lapid, Adina Pintilie, Mohammad Rasoulof , Gianfranco Rossi in Jasmila Žbanić, je glavno nagrado, zlatega medveda, prisodila filmu Nesrečno nabijanje ali odštekani porno romunskega cineasta Raduja Judeja.

Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je film, ki šokira že na začetku – saj se začne, kakor namiguje naslov, z izjemno eksplicitnim domačim porno videom. V njem nastopata moški in ženska, ki nosi najprej masko, potem lasuljo: gre za junakinjo filma, kot bomo izvedeli pozneje, učiteljico, ki se potem, ko njen mož posnetek prenese na splet, znajde na zatožni klopi pred besnimi starši, ki se prepirajo o tem, ali je sploh še lahko učiteljica, in škodoželjno analizirajo njen domači porno. Jude je film zasnoval že pred epidemijo, nato pa ga je prilagodil novim razmeram: v filmu tako igralci in igralke nosijo maske, Bukarešta, po ulicah katere hodi učiteljica Emi, pa je polna oglasov za dogodke, ki se niso nikdar zgodili, predvsem pa oglasnih plakatov s seksualiziranimi, skoraj povsem golimi telesi, na katerih se kamera večkrat pomudi, in tako napove satirični ton Judejevega filma, ki je kritičen do hinavščine in lažne pravičniškosti sodobne družbe, ki je sicer lastna obscenost in nasilnost ne motita. V polurnem kolažu romunske zgodovine, ki je umeščen v film, kritiki ne uide nihče: Jude najde nešteto primerov včasih folklornega rasizma, antisemitizma, seksizma, spolnih zlorab, korupcije v času komunizma ter sodelovanja s fašisti in sokrivde za holokavst, ki je tudi sicer pogosta tema v njegovih filmih. Radu Jude:

Rečemo jim temačna obdobja zgodovine. Zakaj temačna? Ne le zato, ker so krvava in nasilna, ampak tudi zato, ker jih je nekdo pred nami skrival. Moji filmi so neke vrste upor proti temu skrivanju. Zakaj nam v srednji šoli ali še prej ni nihče povedal, da smo zasužnjili Rome? Zakaj ni nihče govoril o holokavstu? Nisem vedel za holokavst. V Romuniji se z menoj o tem ni nihče pogovarjal. Mislim, da sem bil star šele 17 ali 18 let, ko sem prebral prve zgodovinske knjige – iskrene zgodovinske knjige – o tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Odprl se mi je povsem nov pogled na svet. Seveda sem nekaj vedel o Securitate in zločinih komunističnega režima. V njem sem sam živel do dvanajstega leta, nekaj sem že razumel. Kaj se je dogajalo pred tem, pa nisem vedel. Moji filmi so odziv na to nevednost. Če bi v Romuniji obstajalo že 100 filmov o holokavstu, ne bi snemal novih. Ljudje me še vedno obtožujejo: »Še en film o holokavstu! Koliko jih je že bilo, Schindlerjev seznam … .« Rečem, že, ampak koliko ste jih pa videli o tem, kako je imela prste vmes tudi Romunija? Nobenega, ker jih ni! Ljudje pa se še kar pritožujejo, da imamo že preveč filmov o holokavstu.

Nesrečno nabijanje ali odštekani porno je sicer delno osnovan na resničnih dogodkih.

Temelji na zgodbi učiteljice, ki je z možem posnela porno in ga prenesla na neko spletno stran za amatersko pornografijo. Poudarek ni na tem, ampak na posledicah, ki jih ima to za učiteljičino življenje. Kaj posnetek, kot je domači porno v digitalnem svetu, pomeni za družbeno tkivo, za družbeno pojmovanje morale? Kakšno je razmerje med telesom neke osebe, videom in širšo družbo? To obravnavam na komičen način, in z veliko montažnimi tehnikami, a v osnovi gre za satiro. Recimo, da je to seks komedija.

V filmu je združenih veliko različnih vizualnih estetik: od spletnih posnetkov do realizma in videoeseja. Radu Jude:

V zadnjih letih delam tako, da ne pišem več scenarijev, ampak si delam zapiske. Veliko zapiskov o stvareh, ki me zanimajo. Na neki točki jih je toliko, da lahko postanejo zgodba scenarija, kolaž, vizualni esej. Moji filmi so nekakšni hibridi, ker niso to, kar si po navadi zamišljamo, ko rečemo celovečerni igrani film, niti, čemur rečemo televizijski ali dokumentarni film. Zanimajo me možnosti filma pri predstavljanju dejanskosti: zgodovinskih, sedanjih, prihodnjih … kako lahko film, gibljive slike, kot tehnologija in kot umetnost pove nekaj relevantnega o neki temi? Kaj lahko vidi le film? O svojem delu tako razmišljam kot o res filmskem, kot o filmskem raziskovanju bistva stvari. Upam, da bom v prihodnje lahko ustvaril še več takih hibridov. Zdi se mi, da je takšno ustvarjanje bližje tradiciji romana. Pred kratkim sem bral esej Milana Kundere z naslovom Zastor. V njem piše o zgodovini romana, predvsem o najzgodnejših romanih, denimo Rabelaisovem Gargantui in Pantagruelu, pa tudi o romanu Tristram Shandy Lawrenca Sterna. Ti romani so se zelo svobodno oddaljevali od tega, kaj naj bi bil roman. Rekel bi celo, da so imeli svobodo, ki smo jo izgubili. Morda je čas, da po svojih zmožnostih poskušamo dobiti nazaj, da jo vrnemo tudi v film.

Veliko nagrado žirije je dobil japonski film Kolo sreče in domišljije režiserja  Ryusukeja Hamaguchija. Gre za zbirko treh zgodb, ki jih povezujeta temi usode in skrivnostnega: manekenka v avtu posluša prijateljico, ki ji pripoveduje o moškem, ki ga je spoznala, in ki ji je povedal o svojem strtem srcu; v drugi zgodbi starejša, poročena študentka ljubimka z mlajšim študentom, ki se bi rad z njeno pomočjo maščeval profesorju za negativno oceno; v tretji zgodbi pa tridesetletnica na poti z obletnice mature sreča svojo nekdanjo sošolko, ki je bila njena prva ljubezen. Žirija je zapisala, da se film začne tam, kjer se dialogi in besede običajno končajo. Hamagučijeve besede so bistvo, glasba, snovnost, so še dodali.

Eden najganljivejših filmov letošnjega festivala je bil še en nagrajenec žirije, dokumentarni film Gospod Bachmann in njegov razred, ki ga je posnela Maria Speth. Skoraj štiriurni film je ljubeč portret tega, kaj pomeni biti dober, topel, in navdihujoč učitelj: Dieter Bachmann uči otroke in najstnike od 12. do 14. leta, ki so v Nemčijo prišli iz različnih držav – Romunije, Bolgarije, Turčije, Kazahstana in od drugod, ne govorijo vselej dobro nemško in se med seboj zelo razlikujejo po religioznih in kulturnih ozadjih. Industrijsko mesto Stadtallendorf, kjer Bachmann uči, predvsem skozi glasbo, ima že dolgo tradicijo priseljenstva in tujih delavcev, ali, gastarbajterjev, kot učenci izvedo pri pouku; film Marie Speth, ki spominja na dela Fredericka Wisemana, se ustavi tudi pri vratih tovarne, kjer delajo starši otrok in na ulici, kamor hodijo po špecerijo. V filmu Gospod Bachmann in njegov razred ni prostora za cinizem, ali za kritike šolskega sistema v krizi – vsa pozornost je posvečena na videz majhnim, vsakdanjim junaškim dejanjem učitelja, ki s človeškim pristopom zaznamuje najbolj formativna leta svojih učencev in tako deluje kot navdihujoč opomnik, kako narediti svet lepši.


17.05.2021

Odpoved razstave v Bruslju

Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.


17.05.2021

Skupinsko žvižganje prineslo nagrado skupine OHO

Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.


15.05.2021

Filmi, ki tematizirajo odvisnosti od drog

V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.


15.05.2021

Andraž Jerič bo »producent na potezi« v Cannesu

Prihodnji teden bo v tradicionalnem terminu festivala v Cannesu (ki so ga sicer prestavili na julij) potekalo srečanje producentov »na potezi«. Tako kot lani, ko je bila med mladimi producenti izbrana tudi Marina Gumzi, bo srečanje spet potekalo na daljavo: svoje trenutne projekte bo predstavilo 20 izbranih evropskih producentov; med njimi je v letošnjem izboru več kot polovica žensk in znova slovenski predstavnik. To je producent Andraž Jerič, eden od ustanovnih članov filmskega društva Temporama, kjer od leta 2013 dela kot producent in vodja razvoja projektov. Po vrsti kratkih in eksperimentalnih videov, glasbenih videospotov in prve sezone spletne serije V dvoje je v letu 2018 produciral Temporamin prvi celovečerni film Posledice, ki je imel uspešno mednarodno pot vse od svetovne premiere na festivalu v Torontu. V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Andraž Jerič pojasnil, katere film razvija trenutno in kako utegne pandemija preoblikovati film in kino.


15.05.2021

Helmut Newton: Lepe in poredne

V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen


14.05.2021

Leto, ko je Ljubljana gostila kronane glave

Letos mineva 200 let od kongresa zavezništva Svete alianse v Ljubljani, ki je našo deželo Kranjsko postavil ob bok državam, ki so krojile tedanjo zgodovino. Še danes se ga v prestolnici spominjamo z imeni, kot so Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in Ruski car. Ob 200. obletnici kongresa Svete alianse je potekala mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu v organizaciji ZRC SAZU, Slovenske matice in Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani.


14.05.2021

Odpiranje kulture

Z današnjim dnem se odpira tudi kultura. Kulturne ustanove, kot so knjižnice, muzeji, arhivi in galerije bodo število obiskovalcev določale glede na kvadraturo in število oseb. Za kulturne prireditve, kot so glasba, balet, ples, gledališče in kinodvorane v zaprtih javnih prostorih in na prostem morajo organizatorji zagotoviti sedišča, ki so lahko polovično zasedena.


13.05.2021

Henry Cowell, Lou Harrison, Morton Feldman in Milton Babbitt

Oddajo Glasba 20. stoletja tokrat namenjamo glasbi, ki je nastala v Združenih državah Amerike. Umetniška glasba je v Združenih državah v 20. stoletju prehodila svojo pot, dosti bolj umirjeno kot na stari celini, ki so jo ves čas pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim tokovom preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočala, da so bili pri komponiranju slogovno neobremenjeni in svobodnejši. V kratkem pregledu ameriške glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju bomo poslušali glasbo Henryja Cowella, Louja Harrisona, Mortona Feldmana in Miltona Babbitta.


13.05.2021

Naslednjih 21 dni bo ključnih

Vsebine Programa Ars


13.05.2021

Koncert kvinteta solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Komornem studiu

Kvintet solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo na radijskem koncertu predstavil tri dela za harfo v komornih zasedbah s flavto in z godali: violino, violo in violončelom. Nastopili bodo ugledni komorni glasbeniki, ki so solisti orkestra: to so flavtistka Irena Rovtar, diplomantka študija flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karolini Šantl-Zupan, violinistka in koncertna mojstrica Kana Matsui, ki je študirala violino na visoki šoli za glasbo v Tokiu, nato diplomirala na visoki šoli za glasbo v Lozáni in magistrirala na konservatoriju dunajske zasebne univerze, violistka Gea Pantner Volfand je končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, prvi violončelist orkestra Igor Mitrović se je po diplomi iz violončela pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval na Akademiji za glasbo v Baslu, ter harfistka Sofia Ristić, ki se je po študiju pri profesorici Patrizii Tassini na glasbenem konservatoriju v Vidmu izobraževala pri francoskem profesorju Fabriceu Pierru. Pet solistov se bo posvetilo izvedbam treh komornih del iz bogate francoske glasbene zakladnice - treh različnih obdobij 20. stoletja.


12.05.2021

Otvoritveni koncert letošnjega cikla Tutti Akademije za glasbo

V Slovenski filharmoniji se bo ob pol osmih zvečer začel letošnji koncertni abonma Tutti Akademije za glasbo. Ta je po premoru, ko zaradi preventivnih ukrepov niso smeli organizirati koncertov, svojo koncertno sezono letos zamaknila in jo namesto januarja začenja šele danes, kljub temu pa nas do septembra čaka še veliko zanimivih koncertov.


10.05.2021

Poletni filmski festivali

Vsebine Programa Ars


07.05.2021

Fent cua/Medtem ko smo čakali

Vsebine Programa Ars


06.05.2021

Glasba 20 stoletja - 6.5.2021 - Ottorino Respighi

V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat poslušamo glasbo Ottorina Respighija, enega osrednjih italijanskih simfonikov prve polovice dvajsetega stoletja. Ottorina Respighija po glasbenem slogu uvrščamo blizu impresionizmu Debussyja in Ravela, njegova največja skladateljska zasluga pa je obnova italijanske simfonične glasbe. Pri tem se je zgledoval tako po sodobnem svetu kot po glasbenih arhaizmih svoje domovine.


Stran 52 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov