Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice - in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno
Za vsako ustvarjeno delo bi lahko rekli, da je bolj ali manj izrazit odraz družbenih razmer, v katerih je nastalo, in da v sebi nosi bolj ali manj vidne sledove tistega, čemur pravimo duh časa. A čeprav se tega jasno zavedamo, pa se nam vendarle zdi, da je poljsko-švedska koprodukcija Švic, ki skozi svoje podobe razmišlja o fenomenu spletnih vplivnežev, v tem pogledu drugačno, samosvoje, celo izstopajoče delo. Ne zgodi se prav pogosto, da bi naleteli na film, v katerem se preplet aktualnih družbenih razmer in duha časa uresničuje tako raznovrstno in domiselno, skozi različne oblike in na različnih ravneh. Enkrat neposredno pred gledalčevim pogledom, očitno in nedvoumno, skoraj bahavo, spet drugič pa nekako prekrito, umaknjeno izpred gledalčevih zvedavih oči, podano le kot slutnja nečesa, do česar se šele mora dokopati. A bodimo konkretnejši in povedano ponazorimo z enim izmed primerov, ki nam jih to zanimivo filmsko delo ponuja.
Švic, drugi celovečerec švedskega režiserja Magnusa von Horna, bivšega študenta priznane filmske šole v poljskem Lódzu, je bil premierno predstavljen v programu canskega festivala, temu pa je sledila dolga in uspešna festivalska pot. K tej je nedvomno izdatno pripomogla že sama lokacija premiere, toda hkrati nikakor ne smemo spregledati vloge, ki jo je pri nadvse uspešnem nastopu Švica pred svetovnim občinstvom odigrala obravnavana filmska tema. Švic je namreč eno prvih, mednarodno relevantnih del, ki se skozi svoje podobe posveti resnemu in poglobljenemu premisleku enega najnovejših družbenih fenomenov digitalne dobe, spletnim vplivnežem. Domnevamo lahko, da bi von Hornovo delo že samo z izbiro teme pritegnilo številne gledalce. A kot vsak resen ustvarjalec se je tudi von Horn povsem jasno zavedal, da je treba zvedave poglede gledalcev ne le hipno očarati, pač pa jih na svoje delo tudi prikleniti.
Tako zgodba o Sylwiji, mladi in energični trenerki fitnesa, motivatorki na področju telesne vadbe, ki svojo dejavnost in svoje ideje sočasno in času primerno promovira tudi po spletnem kanalu na enem izmed družbenih omrežij, kmalu preraste svoje začetne okvirje. Von Horn je z njo namreč podal nadvse prepričljivo, hkrati pa tudi komunikativno in vznemirljivo artikulacijo fenomena spletnega vplivneža. Ta v liku Sylwije dobi svojo realno, stvarno podobo, ki je večplastna in pogosto konfliktna sama s sabo; na eni strani je skoraj idealno utelešenje pojma družbene uspešnosti in samouresničenosti, na drugi pa skoraj tragična karikatura osamljene, družbeno izolirane in negotove osebe. Von Horn je v svoji upodobitvi lika spletnega vplivneža brezkompromisen in neusmiljeno dosleden. A hkrati se izkaže kot sijajni pripovedovalec, ki ves čas razmišlja tudi o svojem gledalcu. In tako v svoj tehtni, poglobljeni in resni premislek enega izmed vidikov sedanjega družbenega trenutka, v katerem se hkrati zrcali vsa kompleksnost in notranja protislovnost duha našega časa, vpelje tudi izdatno mero humorja ter dobro odmerjen in natančno tempiran prihod pripovednega elementa – nepričakovan obrat.
Pozornemu gledalcu bo lahko Švic ponudil še veliko več od na primer razmisleka o umeščenosti in aktualnosti njegovega produkcijskega pristopa, pa vse do nepričakovanih in presenetljivih, a tudi vznemirljivih vzporednic, ki se rojevajo iz »življenjskih usod« filma in svetovnega spleta.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice - in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno
Za vsako ustvarjeno delo bi lahko rekli, da je bolj ali manj izrazit odraz družbenih razmer, v katerih je nastalo, in da v sebi nosi bolj ali manj vidne sledove tistega, čemur pravimo duh časa. A čeprav se tega jasno zavedamo, pa se nam vendarle zdi, da je poljsko-švedska koprodukcija Švic, ki skozi svoje podobe razmišlja o fenomenu spletnih vplivnežev, v tem pogledu drugačno, samosvoje, celo izstopajoče delo. Ne zgodi se prav pogosto, da bi naleteli na film, v katerem se preplet aktualnih družbenih razmer in duha časa uresničuje tako raznovrstno in domiselno, skozi različne oblike in na različnih ravneh. Enkrat neposredno pred gledalčevim pogledom, očitno in nedvoumno, skoraj bahavo, spet drugič pa nekako prekrito, umaknjeno izpred gledalčevih zvedavih oči, podano le kot slutnja nečesa, do česar se šele mora dokopati. A bodimo konkretnejši in povedano ponazorimo z enim izmed primerov, ki nam jih to zanimivo filmsko delo ponuja.
Švic, drugi celovečerec švedskega režiserja Magnusa von Horna, bivšega študenta priznane filmske šole v poljskem Lódzu, je bil premierno predstavljen v programu canskega festivala, temu pa je sledila dolga in uspešna festivalska pot. K tej je nedvomno izdatno pripomogla že sama lokacija premiere, toda hkrati nikakor ne smemo spregledati vloge, ki jo je pri nadvse uspešnem nastopu Švica pred svetovnim občinstvom odigrala obravnavana filmska tema. Švic je namreč eno prvih, mednarodno relevantnih del, ki se skozi svoje podobe posveti resnemu in poglobljenemu premisleku enega najnovejših družbenih fenomenov digitalne dobe, spletnim vplivnežem. Domnevamo lahko, da bi von Hornovo delo že samo z izbiro teme pritegnilo številne gledalce. A kot vsak resen ustvarjalec se je tudi von Horn povsem jasno zavedal, da je treba zvedave poglede gledalcev ne le hipno očarati, pač pa jih na svoje delo tudi prikleniti.
Tako zgodba o Sylwiji, mladi in energični trenerki fitnesa, motivatorki na področju telesne vadbe, ki svojo dejavnost in svoje ideje sočasno in času primerno promovira tudi po spletnem kanalu na enem izmed družbenih omrežij, kmalu preraste svoje začetne okvirje. Von Horn je z njo namreč podal nadvse prepričljivo, hkrati pa tudi komunikativno in vznemirljivo artikulacijo fenomena spletnega vplivneža. Ta v liku Sylwije dobi svojo realno, stvarno podobo, ki je večplastna in pogosto konfliktna sama s sabo; na eni strani je skoraj idealno utelešenje pojma družbene uspešnosti in samouresničenosti, na drugi pa skoraj tragična karikatura osamljene, družbeno izolirane in negotove osebe. Von Horn je v svoji upodobitvi lika spletnega vplivneža brezkompromisen in neusmiljeno dosleden. A hkrati se izkaže kot sijajni pripovedovalec, ki ves čas razmišlja tudi o svojem gledalcu. In tako v svoj tehtni, poglobljeni in resni premislek enega izmed vidikov sedanjega družbenega trenutka, v katerem se hkrati zrcali vsa kompleksnost in notranja protislovnost duha našega časa, vpelje tudi izdatno mero humorja ter dobro odmerjen in natančno tempiran prihod pripovednega elementa – nepričakovan obrat.
Pozornemu gledalcu bo lahko Švic ponudil še veliko več od na primer razmisleka o umeščenosti in aktualnosti njegovega produkcijskega pristopa, pa vse do nepričakovanih in presenetljivih, a tudi vznemirljivih vzporednic, ki se rojevajo iz »življenjskih usod« filma in svetovnega spleta.
Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.
Vsebine Programa Ars
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Neveljaven email naslov