Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice - in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno
Za vsako ustvarjeno delo bi lahko rekli, da je bolj ali manj izrazit odraz družbenih razmer, v katerih je nastalo, in da v sebi nosi bolj ali manj vidne sledove tistega, čemur pravimo duh časa. A čeprav se tega jasno zavedamo, pa se nam vendarle zdi, da je poljsko-švedska koprodukcija Švic, ki skozi svoje podobe razmišlja o fenomenu spletnih vplivnežev, v tem pogledu drugačno, samosvoje, celo izstopajoče delo. Ne zgodi se prav pogosto, da bi naleteli na film, v katerem se preplet aktualnih družbenih razmer in duha časa uresničuje tako raznovrstno in domiselno, skozi različne oblike in na različnih ravneh. Enkrat neposredno pred gledalčevim pogledom, očitno in nedvoumno, skoraj bahavo, spet drugič pa nekako prekrito, umaknjeno izpred gledalčevih zvedavih oči, podano le kot slutnja nečesa, do česar se šele mora dokopati. A bodimo konkretnejši in povedano ponazorimo z enim izmed primerov, ki nam jih to zanimivo filmsko delo ponuja.
Švic, drugi celovečerec švedskega režiserja Magnusa von Horna, bivšega študenta priznane filmske šole v poljskem Lódzu, je bil premierno predstavljen v programu canskega festivala, temu pa je sledila dolga in uspešna festivalska pot. K tej je nedvomno izdatno pripomogla že sama lokacija premiere, toda hkrati nikakor ne smemo spregledati vloge, ki jo je pri nadvse uspešnem nastopu Švica pred svetovnim občinstvom odigrala obravnavana filmska tema. Švic je namreč eno prvih, mednarodno relevantnih del, ki se skozi svoje podobe posveti resnemu in poglobljenemu premisleku enega najnovejših družbenih fenomenov digitalne dobe, spletnim vplivnežem. Domnevamo lahko, da bi von Hornovo delo že samo z izbiro teme pritegnilo številne gledalce. A kot vsak resen ustvarjalec se je tudi von Horn povsem jasno zavedal, da je treba zvedave poglede gledalcev ne le hipno očarati, pač pa jih na svoje delo tudi prikleniti.
Tako zgodba o Sylwiji, mladi in energični trenerki fitnesa, motivatorki na področju telesne vadbe, ki svojo dejavnost in svoje ideje sočasno in času primerno promovira tudi po spletnem kanalu na enem izmed družbenih omrežij, kmalu preraste svoje začetne okvirje. Von Horn je z njo namreč podal nadvse prepričljivo, hkrati pa tudi komunikativno in vznemirljivo artikulacijo fenomena spletnega vplivneža. Ta v liku Sylwije dobi svojo realno, stvarno podobo, ki je večplastna in pogosto konfliktna sama s sabo; na eni strani je skoraj idealno utelešenje pojma družbene uspešnosti in samouresničenosti, na drugi pa skoraj tragična karikatura osamljene, družbeno izolirane in negotove osebe. Von Horn je v svoji upodobitvi lika spletnega vplivneža brezkompromisen in neusmiljeno dosleden. A hkrati se izkaže kot sijajni pripovedovalec, ki ves čas razmišlja tudi o svojem gledalcu. In tako v svoj tehtni, poglobljeni in resni premislek enega izmed vidikov sedanjega družbenega trenutka, v katerem se hkrati zrcali vsa kompleksnost in notranja protislovnost duha našega časa, vpelje tudi izdatno mero humorja ter dobro odmerjen in natančno tempiran prihod pripovednega elementa – nepričakovan obrat.
Pozornemu gledalcu bo lahko Švic ponudil še veliko več od na primer razmisleka o umeščenosti in aktualnosti njegovega produkcijskega pristopa, pa vse do nepričakovanih in presenetljivih, a tudi vznemirljivih vzporednic, ki se rojevajo iz »življenjskih usod« filma in svetovnega spleta.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice - in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno
Za vsako ustvarjeno delo bi lahko rekli, da je bolj ali manj izrazit odraz družbenih razmer, v katerih je nastalo, in da v sebi nosi bolj ali manj vidne sledove tistega, čemur pravimo duh časa. A čeprav se tega jasno zavedamo, pa se nam vendarle zdi, da je poljsko-švedska koprodukcija Švic, ki skozi svoje podobe razmišlja o fenomenu spletnih vplivnežev, v tem pogledu drugačno, samosvoje, celo izstopajoče delo. Ne zgodi se prav pogosto, da bi naleteli na film, v katerem se preplet aktualnih družbenih razmer in duha časa uresničuje tako raznovrstno in domiselno, skozi različne oblike in na različnih ravneh. Enkrat neposredno pred gledalčevim pogledom, očitno in nedvoumno, skoraj bahavo, spet drugič pa nekako prekrito, umaknjeno izpred gledalčevih zvedavih oči, podano le kot slutnja nečesa, do česar se šele mora dokopati. A bodimo konkretnejši in povedano ponazorimo z enim izmed primerov, ki nam jih to zanimivo filmsko delo ponuja.
Švic, drugi celovečerec švedskega režiserja Magnusa von Horna, bivšega študenta priznane filmske šole v poljskem Lódzu, je bil premierno predstavljen v programu canskega festivala, temu pa je sledila dolga in uspešna festivalska pot. K tej je nedvomno izdatno pripomogla že sama lokacija premiere, toda hkrati nikakor ne smemo spregledati vloge, ki jo je pri nadvse uspešnem nastopu Švica pred svetovnim občinstvom odigrala obravnavana filmska tema. Švic je namreč eno prvih, mednarodno relevantnih del, ki se skozi svoje podobe posveti resnemu in poglobljenemu premisleku enega najnovejših družbenih fenomenov digitalne dobe, spletnim vplivnežem. Domnevamo lahko, da bi von Hornovo delo že samo z izbiro teme pritegnilo številne gledalce. A kot vsak resen ustvarjalec se je tudi von Horn povsem jasno zavedal, da je treba zvedave poglede gledalcev ne le hipno očarati, pač pa jih na svoje delo tudi prikleniti.
Tako zgodba o Sylwiji, mladi in energični trenerki fitnesa, motivatorki na področju telesne vadbe, ki svojo dejavnost in svoje ideje sočasno in času primerno promovira tudi po spletnem kanalu na enem izmed družbenih omrežij, kmalu preraste svoje začetne okvirje. Von Horn je z njo namreč podal nadvse prepričljivo, hkrati pa tudi komunikativno in vznemirljivo artikulacijo fenomena spletnega vplivneža. Ta v liku Sylwije dobi svojo realno, stvarno podobo, ki je večplastna in pogosto konfliktna sama s sabo; na eni strani je skoraj idealno utelešenje pojma družbene uspešnosti in samouresničenosti, na drugi pa skoraj tragična karikatura osamljene, družbeno izolirane in negotove osebe. Von Horn je v svoji upodobitvi lika spletnega vplivneža brezkompromisen in neusmiljeno dosleden. A hkrati se izkaže kot sijajni pripovedovalec, ki ves čas razmišlja tudi o svojem gledalcu. In tako v svoj tehtni, poglobljeni in resni premislek enega izmed vidikov sedanjega družbenega trenutka, v katerem se hkrati zrcali vsa kompleksnost in notranja protislovnost duha našega časa, vpelje tudi izdatno mero humorja ter dobro odmerjen in natančno tempiran prihod pripovednega elementa – nepričakovan obrat.
Pozornemu gledalcu bo lahko Švic ponudil še veliko več od na primer razmisleka o umeščenosti in aktualnosti njegovega produkcijskega pristopa, pa vse do nepričakovanih in presenetljivih, a tudi vznemirljivih vzporednic, ki se rojevajo iz »življenjskih usod« filma in svetovnega spleta.
Mlada slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre nista še nikoli sodelovala in se osebno ne poznata, pa vendar ju je Žiga Bratoš povabil k skupnemu pogovoru. Sprejela sta izziv. Čeprav so njuni pristopi precej različni, sta oba igriva in tudi poglobljena ustvarjalca. Segata v skupni bazen blišča popularne kulture in potrošništva, ki ga hkrati prevprašujeta. Vsaj nekaj je v njunih delih filozofije pop arta. O tem, kakšne razmisleke tako nenavadno srečanje prinese, več v oddaji, ki je četrta in zadnja v poletnem ciklu Dvogovori umetnic/umetnikov. Tega je zasnovala Petra Tanko. Na fotografijah Iris Pokovec in Claudi Sovre, osebni arhiv
Vsebine Programa Ars
V tretji oddaji cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je zasnovala Petra Tanko, sta gosta Boštjan Videmšek, novinar in pisatelj, ter fotoreporter Matjaž Krivic. Z njima smo se pogovarjali o skupnem zasledovanju novinarskih zgodb sedanjosti in motivaciji. V tem trenutku najbolj odmeva zgodba iz Kenije o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah in reševanju funkcionalno že izumrle vrste, ki sta jo soustvarila z Majo Prijatelj Videmšek. Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic sta s knjigo Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti ubrala k podnebni in okoljski tematiki povsem svež pristop. Videmškove članke sicer objavljajo največji svetovni časopisi, revije in spletni portali. Je avtor šestih knjig: Vojna terorja (v angleščini izšla pod naslovom 21st Century Conflicts), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, Ultrablues (soavtor skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem), Na begu (v nemščini izšla pod naslovom Auf der Flucht), Dispatches from the Frontlines of Humanity (Cambridge Scholars Publishing) in Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (UMco), ki je bila lani izbrana za slovensko knjigo leta, v angleščini pa je izšla pod naslovom Plan B: How Not to Lose Hope in the Times of Climate Crisis. Videmšek je prejemnik številnih domačin in tujih novinarskih nagrad. Je tudi avtor dveh gledaliških iger – Rokova modrina (o pokojnem smučarju Roku Petroviču, svojemu vzorniku) in Lau(f) Story o češkem maratoncu in disidentu Emilu Zatopku. Matjaž Krivic je večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, ki dolgoročno spremlja zgodbe ljudi in krajev. Že 25 let v svojem intenzivnem, osebnem in estetsko prepričljivem slogu beleži obličje zemlje in upodablja revnejše dele sveta, ki jih zaznamujejo tradicija, družbeni nemiri in močna navzočnost religije. V zadnjih letih se je usmeril v okoljska vprašanja in se s svojim delom zavzema za bolj zeleno prihodnost. Njegovo delo in multimedijski projekti so bili na ogled v številnih galerijah, muzejih, razstaviščih na prostem v Sloveniji in po svetu ter na mednarodnih fotografskih festivalih, kot so La Gacilly Photo, Les Rencontres d’Arles in Visa pour l’image. Njegove fotografije objavljajo nacionalni in najrazličnejši mednarodni mediji, kot so Wired, Geo, Stern, Spiegel, Le Figaro, Le Monde, Newsweek, GQ, Internationale, D - La Repubblica, Wall Street Journal, Forbes in številni drugi. V četrti, zadnji oddaji poletnega cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, bosta gosta slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre. Gostil ju bo Žiga Bratoš.
S koncertom v tamkajšnji cerkvi sv. Petra se začenja 39. Festival Radovljica, ki bo do 22. avgusta ponudil deset raznolikih koncertnih večerov. Današnjemu odprtju festivala z ansamblom Sonatore de la Gioiosa Marca boste lahko prisluhnili tudi v neposrednem prenosu na našem tretjem programu. Festival Radovljica vsako leto ponudi pester spored, ki se sicer osredinja okoli takoimenovane stare glasbe, hkrati pa te okvire tudi venomer presega, predvsem s programi, ki so tako ali drugače vezani na slovenski prostor. Letos sta taka koncerta dva: torkov večer bo namenjen instrumentalnim skladbam, ki jih je nekoč hranila ljubljanska stolnica, prvič po njihovih izvirnih izvedbah na začetku 19. stoletja pa bomo v četrtek 19. avgusta lahko slišali samospeve ter klavirsko glasbo, ki jo je napisal baron Eduard de Lannoy, in je verjetno zvenela tudi ob aristokratskih druženjih na dvorcu Viltuš pri Mariboru. Omenimo še koncert, ki se bo tradicionalno preselil v cerkev z izjemnimi orglami v Velesovem, kjer bo Bart Jacobs z orkestrom rekonstruiral glasbo, ki jo je kot solist z orkestrsko spremljavo nekoč igral sam Johann Sebastian Bach, pa večer glasbe Johna Dowlanda, s katero se je z večkrat nagrajeno lansko debitantsko solistično ploščo proslavil slovenski lutnjar Bor Zuljan in jo bo prvič v Sloveniji predstavil prihodnji petek.
Neveljaven email naslov