Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca

Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.