Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

02.04.2021

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca

Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

02.04.2021

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca

Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.


16.04.2021

Srečanje ministra Simonitija in filmarjev

Vsebine Programa Ars


16.04.2021

Predstava za otroke Reči reči

Vsebine Programa Ars


15.04.2021

Klavirska koncerta Prokofjeva in Šostakoviča

Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.


14.04.2021

Slovenski glasbeni dnevi 2021

Vsebine Programa Ars


12.04.2021

Trideset let Kosovelovega doma

Vsebine Programa Ars


12.04.2021

Nagrado Vstajenje dobi Marino Qualizza

Vsebine Programa Ars


09.04.2021

Spomladansko Sarajevo

Vsebine Programa Ars


08.04.2021

Igor Stravinski

6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.


08.04.2021

Dom in svet

Vsebine Programa Ars


08.04.2021

Aljaž Krivec: Sedmo nadstropje

Vsebine Programa Ars


02.04.2021

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – AKTUALNI IN DRUŽBENOKRITIČNI DOKUMENTARCI, 2. DEL

V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.


02.04.2021

Zakaj skačem

Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.


02.04.2021

Švic

Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič


02.04.2021

Druženje s knjigami, besedami in glasbo

Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.


02.04.2021

Mario Uršič - in memoriam

Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost  italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.


Stran 54 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov