Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

02.04.2021

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca

Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

02.04.2021

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca

Programska sekcija »Intimni in globalni portreti« letošnjega Festivala dokumentarnega filma je pokazala, da je eno še kako povezano z drugim, da ima lahko spust v intimno posameznikov globalen odmev in nasprotno, da je mogoče intimno sprejeti teme, katerih zamah se zdi izrazito globalen. Eksperimentalni dokumentarni film Ko plime obmolknejo, ki ga je zasnoval nizozemski veteran Pieter-Rim de Kroon pa dokazuje, da je možen tudi intimni portret celotne pokrajine. Delo je zasnovano kot kolaž avdiovizualnih impresij priobalnega zamočvirjenega področja med severno Nizozemsko in Dansko in v grobem sledi posameznim vsebinskim sklopom skozi štiri letne čase. Dialogov v njem ni, oziroma delujejo izrečene besede samo kot del šumov in utripov, na katerih je poudarek tudi sicer. Glavni motiv filma je bibavica, z njo pa ritem časa oziroma kozmični ciklusi, in prek njih vrnitev iz prahu v prah. Izpostavljeno je izjemno pestro biološko življenje navidez puste pokrajine, pravi čudež bivanja in sredi tega človek kot košček narave. Čutno zasnovan film si vzame čas za podrobnosti, ki pa fraktalno odsevajo širšo kozmično podobo hipnotičnega stvarstva. Zvočno-slikovna meditacija, v kateri je pod izjemno občutljivo avtorsko taktirko vse na svojem mestu, ne skriva svojih teženj po presežnem in ustvarjanju občutka enosti vsega. Ko plime obmolknejo je delo, ki preraste v doživetje.
Svojevrstno doživetje je tudi ogled filma Krvav nos, prazni žepi, ki sta ga lani posnela brata Bill in Turner Ross. »Divja dvajseta« je povprečen bar na obrobju Las Vegasa oziroma na proletarskem območju med igralniškim bliščem središča in okoliško puščavo. Observacijski dokumentarec spremlja zadnji dan tega bara oziroma samoironično zabavo njegovih stalnih obiskovalcev tik pred zaprtjem. Film Krvav nos, prazni žepi gre lepo skupaj z letošnjim oskarjevskim favoritom Dežela nomadov v smislu neposrednega in neolepšanega prikaza ogromnega sloja poražencev iz države neskončnih možnosti in poskusa ustvarjanja oziroma iskanja neke vrste skupnosti v skrajno individualizirani družbi.
Po enem letu epidemijske karantene je film tudi izvrsten opomnik, kako je videti vsakdan za šankom – in ne, to res ni nekaj, brez česar se ne bi dalo. Lepo tudi povzema mučen občutek, ko se neki globoko alkoholizirani dialogi in monologi zdijo trenutno lucidni, samo če je prisotni sam na isti ravni – zunanjemu opazovalcu pa je vse skupaj kvečjemu zoprno.
No, v filmskem smislu brata Ross izvrstno zlezeta pod kožo portretirancem, ki jih spremljamo v res kratkem časovnem okvirju in zaprtem okolju. Sam sem občudoval predvsem zmožnost ekipe, da se nevidno zlije z nastopajočimi, oziroma avtorski pristop muhe na zidu med pravimi barskimi mušicami, ki pač počnejo vse tisto, kar se v takih predmestnih barih počne. Vsaj dokler nisem prebral, da je dokumentarec v zelo veliki meri režiran konstrukt s skrbno izbranimi nastopajočimi, za katere so ves čas skrbeli kot za »resnične« igralce. A morda se prav v tem skriva resnična veličina filmske umetnosti, ne samo dokumentaristične – da je fikcija lahko bolj resnična od resničnosti in da se lahko tako rekoč zaigran film suvereno vrine med povsem legitimne dokumentarce ...
Največje presenečenje programske sekcije pa se skriva pod naslovom Gunda, kar je tudi ime velike plemenske svinje. Celovečerni film Viktorja Kosakovskega, izkušenega dokumentarista in mojstra abstrahiranja vsakdanjosti, spremlja eno sezono v njenem življenju; od prvih prizorov, v katerih povrže ducat prašičkov, do »izginotja« že lepo porejenih odojkov. Pod površjem lirične, naravnost čudovite, kontrastne črnobele fotografije in poudarjene, skrbno izbrane zvočne podobe, se skriva prava drama. Človek je večji del filma odsoten, tako da tudi dialogov ali pojasnjevanja ni, vendar pa njegova nevidna roka oziroma končni rez v to kmečko harmonijo deluje še toliko bolj pretresljivo. Domet filma je mnogo, mnogo širši od sicer nedvoumno izražene avtorske teze, da so živali čuteča bitja. Vtis imamo, da gledamo nekakšno prazgodbo ali mit, ki ga je težko ubesediti, in da se ta izkušnja mogoče skriva v vsakem resnično bližnjem pogledu. Če vsa ta priporočila niso dovolj, da poiščete in si vzamete čas za Gundo: izvršni producent filma je Joaquin Phoenix.


21.11.2019

Kronika LIFFa: Bog obstaja, ime ji je Petrunija, Dnevnik Diane Budisavljević, Nesresčniki, O neskončnosti

Predstavljamo dva odlična filma, ki sta tudi slovenski koprodukciji. Prvega podpisuje makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska. Scenarij za njen film Bog obstaja, ime ji je Petrunija izhaja iz resničnega dogodka. Drugi koprodukcijski film je posnela mlada hrvaška režiserka Dana Budisavljević – z Dnevnikom Diane Budisavljević je že poleti dvignila na noge puljsko Areno in postala zmagovalka festivala. Poseben filmski univerzuma maestra Roya Anderssona pa povzema film O neskončnosti, ki je sestavljen iz kratkih, tudi zelo duhovitih vinjet o stiskah in srečah našega vsakdana. Ali kot pravi eden izmed likov v filmu - Glavno je, da smo živi, se vam ne zdi?!


20.11.2019

Kronika Liffa, 20. 11. 2019

Jaz sem Frenk, O, čudovita noč, Marianne in Leonard: Ljubezenske pesmi.


19.11.2019

Kronika Liffa, 19. 11.

Razbijalka sistema, Resnica, Obtožujem!


18.11.2019

Kronika Liffa, 18.11. 2019

Po projekcijah na sarajevskem festivalu je še Liffe najbolj radovednim pokazal prva dela nove domače kriminalne serije Jezero; v jesenske kostanjeve gozdove, med suho listje in ježice, v magijo skrajnega slovenskega zahoda gledalca odpelje film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, prvenec Gregorja Božiča. Ken Loach pa je izhodišče svoje nove filmske zgodbe Med tem ko vas ni bilo postavil v Newcastle, kjer družina sanja o svojem stanovanju.


15.11.2019

Abel Ferrara

Liffe je v sredo odprl avtobiografski film Abela Ferrare, ki zadnja leta živi in ustvarja v Rimu. Willem Dafoe, ki je upodobil že Piera Paola Pasolinija v prejšnjem avtorjevem filmu, je v filmu Tommaso odigral režiserja samega, njegova resnična žena in hči sta odigrali sami sebe. Ferrari, ki si je ustvaril ime predvsem z vrsto žanrskih filmov, ki so postali kultni, na primer s Tatovi teles in z Angelom maščevanja, je na festivalu namenjena sekcija Posvečeno. Tesa Drev se je srečala z režiserjem.


15.11.2019

Retrospektiva kubanskega filma

Retrospektivni del Liffa je posvečen belgijsko-francoski cineastki Agnes Varda in njeni več kot 60 let trajajoči ustvarjalni poti, ki je usodno zaznamovala filmsko razmišljanje mnogih, ki so prišli za njo. Letos preminula Varda je snemala na vseh koncih sveta. Njena zvedavost jo je vodila do Kube, kjer je pred kamero postavila Fidela Castra. Zvedavost pa je vodila tudi programskega direktorja Liffa Simona Popka, ki je pripravil prvi celovitejši pregled kubanskega filma pri nas. Liffovo retrospektivo kubanskega filma predstavlja Denis Valič.


14.11.2019

Kronika Liffa, 14. 11. 2019

Tekmovalna sekcija Perspektive po štirih včerajšnjih danes ponuja še dva filma, Ray in Liz ter Razbijalka sistema. Pri tej gre za pretresljiv prikaz nezmožnosti prilagoditve devetletne deklice z vedenjsko motnjo, prežet pa je z neprizanesljivo šokantnostjo in toplo človečnostjo. V nasprotju z Ljubljano si bodo gledalci v Novem mestu lahko že danes ogledali film Medtem ko vas ni bilo angleškega režiserja Kena Loacha, ki v filmu znova načenja osrednjo temo številnih svojih filmov – delavsko izkoriščanje. Najbolj dejaven iz romunskega novega vala pa je očitno Corneliu Porumboiu, ki se po lanskem dokumentarcu Neskončni nogomet letos že predstavlja z novim filmom, tokrat igranim – Žvižgači. Gre za izvirno interpretacijo kriminalnega žanra, ki ga je avtor v svojem značilnem slogu obarval komično.


13.11.2019

Začenja se jubilejni 30. Ljubljanski filmski festival

Nocoj se v Cankarjevem domu v Ljubljani začenja najbolj pričakovani filmski dogodek leta, Liffe. Organizatorji na jubilejnem 30. ljubljanskem filmskem festivalu pričakujejo milijontega obiskovalca. V šestih ljubljanskih kinih in še v treh v Mariboru, Novem mestu in Celju bodo do 24. novembra zavrteli 97 celovečernih in 18 kratkih filmov.


13.11.2019

Kronika Liffa, 13. 11. 2019

Liff se začenja in sicer že tridesetič po vrsti. Prvih 18 let ga je vodila Jelka Stergel. Kot je dejala v Arsovem forumu, ki bo na sporedu jutri ob 14.05 na Tretjem, je danes ponosna, da je festival uspel predstaviti najboljše filmske avtorje že na njihovih začetkih ...


12.11.2019

100 let od rojstva Franceta Štiglica

Na današnji dan pred 100 leti se je rodil France Štiglic, avtor 15ih igranih celovečercev, med katerimi je tudi prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji iz leta 1948, ter avtor vrste kratkih, dokumentarnih filmov in petih televizijskih nadaljevank. Že oktober je bil v Slovenski kinoteki posvečen retrospektivi njegovih del, še do petka je v teku 1. Slovenski teden filma, namenjen filmski vzgoji, v središču katerega je prav tako Štiglic, danes pa bo v Kranju na ogled njegov na novo digitalno restavriran film Tistega lepega dne. Poroča Tesa Drev.


05.11.2019

Pred prenosom 2. koncerta Sozvočje svetov

Poslušajte pogovora z umetnostno zgodovinarko Saro Müller in s kitaristom Makom Grgićem.


05.11.2019

Tibor Mihelič Syed: "Navedbe so bile iztrgane iz konteksta"

O polemiki, ki je zadnje tedne zaposlovala gledališko javnost. Potem ko je 19. oktobra novinar Peter Rak v časniku Delo opozoril, da naj bi Slovensko mladinsko gledališče zadnjih letih izgubilo polovico zvestega občinstva, umetniški ansambel pa naj bi bil razdeljen, se je danes odzvalo še vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča in ovrglo navedbe iz članka. Urban Tarman.


22.10.2019

Festival Cellofest

V ponedeljek so v Mestnem muzeju v Ljubljani nastopili violončelista Marco Testori in Gregor Fele ter čembalist Domen Marinčič. Glasbeniki so nastopili v okviru festivala Cellofest in izvedli program baročnih skladb za dva violončela in čembalo. Prispevek Marka Šetinca.


23.10.2019

Prenovljen Muzej sodobne umetnosti v New Yorku

V ponedeljek se je po štirih mesecih prenovitvenih del znova odprl Muzej sodobne umetnosti v New Yorku. S 450 milijonov dolarjev vrednim projektom je muzej razširil razstavne površine za tretjino. Prispevek ameriškega dopisnika Andreja Stoparja.


19.10.2019

Frankfurtski knjižni sejem: digitalno je stopilo korak nazaj, vendar vztrajno stopa naprej

V Frankfurtu se zaključuje mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Po letu 2012 nemški založniki prvič beležijo manjšo rast. Fenomen sejma so letos zvočne knjige, v ospredju raziskovalnih projektov pa je umetna inteligenca in njeni vplivi na založništvo. Sejem je odprla nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk, častna gostja je Norveška.


18.10.2019

Frankfurtski knjižni sejem: pogovor z Dragom Jančarjem

V slovenskem programu izstopa gostovanje Draga Jančarja na enem izmed najuglednejših prizorišč frankfurtskega sejma, tako imenovani Modri zofi, ki ga sooblikujejo štirje medijski partnerji. Pogovor je tekel o romanu In ljubezen tudi, ki se je v septembru znašel na samem vrhu lestvice avstrijske radiotelevizije ORF. Aleksander Čobec je Draga Jančarja povabil pred mikrofon tik pred njegovim današnjim nastopom v Frankfurtu.


16.10.2019

Frankfurt - pogovor Miha Kovač

V Frankfurtu poteka mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Na njem se predstavlja okoli 7500 razstavljavcev iz 109 držav, častna gostja je Norveška. Med osrednjimi gosti sejma je nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk. Več pa Aleksander Čobec v pogovoru z Miho Kovačem, profesorjem bibliotekarstva na ljubljanski filozofski fakulteti.


30.09.2019

“Avstrijski Van Gogh”

»Avstrijski  Van Gogh« je krilatica, s katero so kritiki označili Richarda Gerstla, ki danes velja za prvega avstrijskega ekspresionista. Pretekli konec tedna so v dunajskem Leopoldovem muzeju odprli razstavo, ki tega sopotnika Egona Schieleja, Oskarja Kokoschke ter Gustava Klimta predstavlja v širšem kontekstu. Več o razstavi, ki bo odprta do dvajsetega januarja prihodnje leto, pa Gregor Podlogar.


23.09.2019

FSF 2019

Sklenil se je Festival slovenskega filma v Portorožu. Prikazanih je bilo 106 filmov, 57 v tekmovalnem programu. Festival je izzvenel v znamenju poziva tako nagrajenega režiserja Gregorja Božiča kot žiranta Roka Bička, da dobri filmi zahtevajo dobre pogoje dela, s tem sta spomnila na obljubo slovenske politike na Odboru za kulturo DZ, da je slovenskemu filmu potrebno do leta 2022 zvišati sredstva na 11 milijonov evrov. Matej Juh:


23.09.2019

Marina Abramović: Čistilec

V beograjskem Muzeju sodobne umetnosti so odprli dolgo pričakovano retrospektivo ikone performansa Marine Abramović. Umetnica, ki je medtem postala svetovna zvezda, se s postavitvijo z naslovom Čistilec, nekakšno retrospektivo svojega ustvarjanja, čeprav sama tega izraza ne mara, po 44-ih letih vrača v rojstvo mesto. Razstava je premiero doživela leta 2017 na Švedskem, v Oslu jo je obiskala srbska premierka in takrat Marino Abramović povabila v Srbijo, ki je tako sedma država, kjer si je dela mogoče ogledati. In v Beogradu, pravijo organizatorji in obiskovalce, presega dosedanje postavitve.


Stran 91 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov