Filmi bodo dostopni gledalcem in gledalkam v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Črni gori, Severni Makedoniji, sedem od devetih filmov pa si bomo lahko ogledali tudi v Sloveniji

V spomladanski izdaji Sarajevskega filmskega festivala bodo filmi dostopni gledalcem in gledalkam v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Črni gori, Severni Makedoniji, sedem od devetih filmov pa si bomo lahko ogledali tudi v Sloveniji. Med njimi je tudi Punčka, zmagovalni film 23. festivala dokumentarnega filma, ki se je pri nas zaključil konec marca.

Spomladanska izdaja sarajevskega filmskega festivala prinaša izbor filmov z zadnjih izdaj velikih filmskih festivalov v Cannesu, Berlinu in Benetkah, pa tudi dve restavrirani jugoslovanski klasiki: film Pavle Pavlović režiserja Mladomirja Puriše Đorđevića, zgodba o mladem delavcu, ki spregovori o težavah tovarne, kjer dela, in izgubi prijatelje, v drugem podjetju pa se odloči obdržati prijatelje, a naleti na druge težave; film je kritičen do okolja, prežetega s korupcijo in zlorabo samoupravnih sloganov. Po tem, ko ga je Puriša Đorđević leta 1975 dokončal, so ga najprej prepovedali, nato pa mu vendarle dovolili predvajanje v kinematografih v Jugoslaviji, a s pripisom na koncu filma: “Mnoge težave v tem filmu so rešila dejanja Zveze komunistov.”

Film Vonj po poljskem cvetju Srđana Karanovića, ki je druga jugoslovanska klasika na programu, je nastal tri leta pozneje. Slavni gledališki in filmski igralec ni zadovoljen ne doma ne v službi, zato zapusti mesto in pobegne na Donavo k staremu prijatelju ladjarju. Kmalu se mu pridružijo družina, prijatelji in sodelavci, ki jih privlačita upor in občutek svobode, pripoved pa menja žanre od kriminalke do ljubezenske drame.

Punčka je dokumentarni film o osemletni Saši, ki se je rodila v fantovskem telesu. Čeprav jo starši brezpogojno podpirajo, stvari niso preproste – med vrstniki, v šoli in na plesnih vajah je deležna takšnega in drugačnega nasilja. Sebastien Lifshitz je v pogovoru za Berlinale takole opisal dileme pri snemanju dokumentarnega filma:

Poskušal sem biti zvest dejanskosti, kolikor sem le mogel. Prikazati sem moral njuno vsakodnevno življenje, hkrati pa živeti z njimi. Zame snemanje dokumentarnega filma namreč pomeni, da si z nastopajočimi v filmu za nekaj časa delim življenje, da sem jim zelo blizu, da vstopim v njihovo intimo. Hkrati pa moram seveda najti pravo razdaljo, da lahko posnamem film. Razviti moram primeren filmski jezik. Ob tej bližini ves čas torej obsedeno razmišljam tudi o razdalji, kadriranju in montaži. Biti na obeh straneh je kar težko.

Mladi ruski režiser Filip Jurjev je posnel igrani film Kitolovec, o petnajstletnem Ljoški, ki živi na Čukotki, v  samotni vasici ob Beringovem prelivu. Kot večina tamkajšnjih moških se ukvarja s kitolovstvom, dokler tudi v Čukotko ne prispe internet. Ta spremeni vse: Ljoška na spletu spozna dekle, ki se snema s spletno kamero in se zaljubi v njeno zabrisano podobo. Da bi jo našel, se vkrca na svoj majhni ribiški čolnič in se poda skozi ledeno mrzle vode Beringovega preliva do neznane dežele, od koder naj bi bila ona. Filip Jurjev:

Gledal sem televizijski dokumentarec o Lorinu, to je vasica na Čukotki, kjer se film dogaja. Vedel sem, da moram tam nekaj posneti – ta kraj je tako fantastičen, vendar me ni zanimal etnografski film o avtohtonih prebivalcih in njihovemu lovstvu. Potem pa sem naletel na zgodbo o moškem, ki se je zaljubil v eno izmed žensk, ki pozirajo za spletne kamere, in ugotovil, da bi bil za to ravno pravšnji kraj. Internet je tja prišel šele pred kratkim. Za otroke in najstnike je bil to zelo pomemben dogodek – morda najpomembnejši v njihovem življenju. Fantje lahko gledajo dekleta, ki živijo daleč stran. Zanje niso le nekaj nepomembnega na spletu, temveč resnična ljubezen. Vsi vemo, kako je biti mlad, osamljen, kako težko si je izboriti mesto zase, kako se je prvič zaljubiti. Vsi razumemo, za kaj v filmu gre.

Na spomladanski izdaji Sarajevskega filmskega festivala si bomo do 17. aprila v Sloveniji lahko ogledali še slovaški politični triler Služabniki, ki prikazuje pranje možganov študentom, ki morajo v času češkoslovaške komunistične vlade sodelovati z režimom, če se hočejo izogniti strogemu nadzoru obveščevalne službe; pa komično dramo Smrt filma in tudi mojega očeta, v katerem izraelski režiser postane obseden s snemanjem filma, v katerem nastopa vsa njegova družina, in začne svoje življenje živeti kot film, pa hrvaški dokumentarni film Ena izmed nas o nekdanjih sošolcih, ki so postavljeni pred dejstvo, da je njihova sošolka v srednji šoli doživela spolno zlorabo.