Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih?
Filmski festivali, ključne prireditve v svetu filma, na katerih so se filmi predstavljali, še preden so dosegli redno kinematografsko distribucijo, so se lani z izbruhom epidemije spopadali različno: tisti prvi spomladanski so datum izvedbe prestavljali na mesec ali dva pozneje, v upanju, da bo do takrat epidemija že mimo, pri nas je bil takšen Festival dokumentarnega filma; drugi, ki so to možnost imeli, so dogajanje brez oklevanja prestavili na splet, in so tako pri spletnih festivalskih izdajah orali ledino. Takšen je bil lanskega marca danski festival dokumentarnega filma CPH:DOX (Copenhagen Docs).
Nekateri, kot so češki Karlovi Vari, so festival že vnaprej odpovedali z besedami, da spletno predvajanje ni dostojen način prikazovanja filmske umetnosti. Četrti so trmasto vztrajali, da festival bo, v živo, ne glede na vse, a so ga morali nato v mnogih primerih odpovedati tik pred zdajci. Tako so v zadnjem trenutku lani odpadli festivali v Motovunu, Sarajevu (slednji se je v zadnjem trenutku umaknil na splet), pa tudi najprestižnejši od vseh, filmski festival v Cannesu. O tem, kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih, Tina Poglajen.
Letos epidemiološke razmere še niso tako ugodne, kot so upali mnogi. Kinodvorane se sicer odpirajo, pri nas in drugod po svetu, a z zaščitnimi ukrepi, ki so tako strogi, da izkušnjo kina spremenijo v nekaj povsem drugačnega. Obisk kina namreč nikoli ni bil le film, prikazan na velikem platnu: je bil tudi ogled filma z drugimi gledalci, sproščen način preživljanja prostega časa v družbi, včasih tudi pogovor z avtorico ali avtorjem po končanem filmu, predvsem pa naj bi šlo za udobno izkušnjo, ki ne vključuje, denimo, razkužila in zaščitnih mask. Dobra novica pri vsem tem pa je, da organizatorji festivalov, kljub temu, da so zaradi negotovosti še vedno v nezavidljivem položaju, le niso več tako nepripravljeni na različne možnosti, kot lani. V zadnjem letu so alternativne strategije izvajanja kulturnih prireditev epidemiji navkljub postale že kar utečene, prav tako pa lahko pričakujemo, da bodo poletje in z njim višje temperature prinesli ugodnejše razmere tudi za kulturne prireditve.
Ni torej naključje, da bodo letošnji toplejši meseci kar pokali po šivih od festivalskega dogajanja. Pa začnimo s Cannesom, festivalom, ki s svojim izborom v veliki meri določa, kakšne filme bomo gledali, najprej na drugih, manjših, tudi bližjih festivalih, nato pa v redni kinodistribuciji. Tradicionalno majski festival na francoski rivieri, ki je pred lanskim letom dobrih sedemdeset let potekal brez prekinitev, so letos prestavili v samo srce poletja, v julij, da bi tako imeli največ možnosti dogodek izpeljati v živo. Lani naj bi žiriji na festivalu predsedoval Spike Lee, ki bi bil tako prvi temnopolti režiser v tej vlogi, žiriji pa bo namesto tega predsedoval letos. Lee je dejal, da je počaščen, da so ga spet povabili:
Pred davnimi leti, leta 1986, so tam prikazali moj čisto prvi film, She’s Gotta Have It, in to je bil moj prvi korak v filmski svet. Cannes bo zato vedno, vedno, vedno imel zares posebno mesto v mojem srcu.
Medtem, ko so se nekateri filmski festivali odločili, da letos ne bodo čakali v negotovosti – denimo najstarejši festival kratkega filma na svetu v Oberhausnu, pa ljubljanski Festival dokumentarnega filma – in dogajanje raje mirno prestavili na splet, drugi ubirajo podobno strategijo kot Cannes. Festival evropskega filma v Linzu, Crossing Europe, ki je ponavadi potekal aprila, bo letos na sporedu v prvem tednu junija. V drugem tednu junija pa bodo pri naših sosedih priredili še festival avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, ki je doslej sicer potekal marca, pri nas pa bomo v tem času lahko gledali grozljivke, saj na tisti teden stavi tudi festival žanrskega filma, Kurja Polt. Še en teden pozneje bo v Zagrebu sicer marčevski festival dokumentarnega filma, za njim pa festival dokumentarnega filma v Solunu. In seveda, v juniju drugi del svojega programa načrtujeta tudi dva zimska velikana, Rotterdam in Berlinale, ki smo ju februarja in marca spremljali na spletu.
Izolski festival Kino Otok, ki je pred lanskim letom potekal junija, se zdaj seli na zadnji teden avgusta, v dobro družbo: avgusta bodo na sporedu tudi češki Karlovi Vari, pa Sarajevo, švicarski Locarno, že tradicionalno pa se v avgustu odvijajo tudi festival kratkega filma v Ljubljani, FeKK, pa festival Shots v Slovenj Gradcu in mednarodni filmski festival v Kranjski gori. Če jim epidemija ne bo prekrižala načrtov, bomo že julija lahko obiskali Motovun, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in številne druge. Brez dvoma lahko torej sklenemo, da se v letošnjem letu poletnih mesecev ne bodo razveselili le ljubitelji in ljubiteljice sonca in morja, temveč tudi cinefili in cinefilke.
Kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih?
Filmski festivali, ključne prireditve v svetu filma, na katerih so se filmi predstavljali, še preden so dosegli redno kinematografsko distribucijo, so se lani z izbruhom epidemije spopadali različno: tisti prvi spomladanski so datum izvedbe prestavljali na mesec ali dva pozneje, v upanju, da bo do takrat epidemija že mimo, pri nas je bil takšen Festival dokumentarnega filma; drugi, ki so to možnost imeli, so dogajanje brez oklevanja prestavili na splet, in so tako pri spletnih festivalskih izdajah orali ledino. Takšen je bil lanskega marca danski festival dokumentarnega filma CPH:DOX (Copenhagen Docs).
Nekateri, kot so češki Karlovi Vari, so festival že vnaprej odpovedali z besedami, da spletno predvajanje ni dostojen način prikazovanja filmske umetnosti. Četrti so trmasto vztrajali, da festival bo, v živo, ne glede na vse, a so ga morali nato v mnogih primerih odpovedati tik pred zdajci. Tako so v zadnjem trenutku lani odpadli festivali v Motovunu, Sarajevu (slednji se je v zadnjem trenutku umaknil na splet), pa tudi najprestižnejši od vseh, filmski festival v Cannesu. O tem, kateri festivali se pri nas in v tujini obetajo v poletnih mesecih, Tina Poglajen.
Letos epidemiološke razmere še niso tako ugodne, kot so upali mnogi. Kinodvorane se sicer odpirajo, pri nas in drugod po svetu, a z zaščitnimi ukrepi, ki so tako strogi, da izkušnjo kina spremenijo v nekaj povsem drugačnega. Obisk kina namreč nikoli ni bil le film, prikazan na velikem platnu: je bil tudi ogled filma z drugimi gledalci, sproščen način preživljanja prostega časa v družbi, včasih tudi pogovor z avtorico ali avtorjem po končanem filmu, predvsem pa naj bi šlo za udobno izkušnjo, ki ne vključuje, denimo, razkužila in zaščitnih mask. Dobra novica pri vsem tem pa je, da organizatorji festivalov, kljub temu, da so zaradi negotovosti še vedno v nezavidljivem položaju, le niso več tako nepripravljeni na različne možnosti, kot lani. V zadnjem letu so alternativne strategije izvajanja kulturnih prireditev epidemiji navkljub postale že kar utečene, prav tako pa lahko pričakujemo, da bodo poletje in z njim višje temperature prinesli ugodnejše razmere tudi za kulturne prireditve.
Ni torej naključje, da bodo letošnji toplejši meseci kar pokali po šivih od festivalskega dogajanja. Pa začnimo s Cannesom, festivalom, ki s svojim izborom v veliki meri določa, kakšne filme bomo gledali, najprej na drugih, manjših, tudi bližjih festivalih, nato pa v redni kinodistribuciji. Tradicionalno majski festival na francoski rivieri, ki je pred lanskim letom dobrih sedemdeset let potekal brez prekinitev, so letos prestavili v samo srce poletja, v julij, da bi tako imeli največ možnosti dogodek izpeljati v živo. Lani naj bi žiriji na festivalu predsedoval Spike Lee, ki bi bil tako prvi temnopolti režiser v tej vlogi, žiriji pa bo namesto tega predsedoval letos. Lee je dejal, da je počaščen, da so ga spet povabili:
Pred davnimi leti, leta 1986, so tam prikazali moj čisto prvi film, She’s Gotta Have It, in to je bil moj prvi korak v filmski svet. Cannes bo zato vedno, vedno, vedno imel zares posebno mesto v mojem srcu.
Medtem, ko so se nekateri filmski festivali odločili, da letos ne bodo čakali v negotovosti – denimo najstarejši festival kratkega filma na svetu v Oberhausnu, pa ljubljanski Festival dokumentarnega filma – in dogajanje raje mirno prestavili na splet, drugi ubirajo podobno strategijo kot Cannes. Festival evropskega filma v Linzu, Crossing Europe, ki je ponavadi potekal aprila, bo letos na sporedu v prvem tednu junija. V drugem tednu junija pa bodo pri naših sosedih priredili še festival avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, ki je doslej sicer potekal marca, pri nas pa bomo v tem času lahko gledali grozljivke, saj na tisti teden stavi tudi festival žanrskega filma, Kurja Polt. Še en teden pozneje bo v Zagrebu sicer marčevski festival dokumentarnega filma, za njim pa festival dokumentarnega filma v Solunu. In seveda, v juniju drugi del svojega programa načrtujeta tudi dva zimska velikana, Rotterdam in Berlinale, ki smo ju februarja in marca spremljali na spletu.
Izolski festival Kino Otok, ki je pred lanskim letom potekal junija, se zdaj seli na zadnji teden avgusta, v dobro družbo: avgusta bodo na sporedu tudi češki Karlovi Vari, pa Sarajevo, švicarski Locarno, že tradicionalno pa se v avgustu odvijajo tudi festival kratkega filma v Ljubljani, FeKK, pa festival Shots v Slovenj Gradcu in mednarodni filmski festival v Kranjski gori. Če jim epidemija ne bo prekrižala načrtov, bomo že julija lahko obiskali Motovun, Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru in številne druge. Brez dvoma lahko torej sklenemo, da se v letošnjem letu poletnih mesecev ne bodo razveselili le ljubitelji in ljubiteljice sonca in morja, temveč tudi cinefili in cinefilke.
Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi
Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.
"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.
Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.
Neveljaven email naslov