Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.
V sobotnem terminu Sedmi pečat na nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog
Nic Sheff je mladostnik na prehodu v odraslost iz urejene družine zgornjega srednjega razreda. Pred njim je bržkone lepa kariera. Ko bi se moral vpisati na fakulteto, od katerih bi ga sprejela vsaka, na katero je poslal poizvedbo, se morata tako on kot njegova družina, predvsem njegov oče, soočiti z dejstvom, da je njihov zlati sin že nekaj časa na spiralni poti navzdol v odvisnost od prepovedanih drog, predvsem metamfetamina. A tudi to spoznanje ne pomaga pri dolgi in boleči poti zdravljenja, zdrsov in povratništva in iskanja rešitev.
Celovečerni film Lepi fant je posnet po dveh avtobiografskih knjižnih uspešnicah, ki sta ju vsak zase napisala oče in sin, David in Nic Sheff. Film, nastal v hollywoodski produkciji, je vešče režiral Belgijec Felix van Groeningen – nevsiljivo združi in preplete obe perspektivi, in tako dobimo celovit vpogled v pripoved neke družine. V enaki meri kot zgodba o odvisništvu je to pravzaprav zelo zrela družinska drama, ki se ne trudi nobenega od likov narediti prisilno simpatičnega, tu tudi ni žrtev in storilcev, ni predzgodb družinskih zlorab, nasilja, pomanjkanja ljubezni ali revščine. Film Lepi fant ne ponuja preprostih odgovorov ali instantnih rešitev, drog in narkomanske subkulture niti ne glorificira, niti ob tem ne moralizira, če bi morali strniti poanto, bi lahko napisali, da zelo nazorno pokaže, kako je odvisnost resna bolezen, ki s svojo samouničevalno silo prizadene zelo širok krog vpletenih.
Vlogi očeta in sina, Davida in Nica Sheffa sta odlično odigrala Steve Carell in Timothée Chalamet. Steve Carell se sicer zadnja leta skozi niz odmevnih filmov z resnejšo tematiko trudi spremeniti svojo podobo komika, zanimivo pa je, da ni prvi komik iz te generacije, ki se je znašel v odvisniški drami. Desetletje pred njim je v filmu Večna polnoč, prav tako posnetem po avtobiografski zgodbi televizijskega scenarista, ki ga pogoltne vrtinec mamil, v glavni vlogi igral Ben Stiller, ob njem pa kolega in še en komik Owen Wilson.
V filmski zgodovini sicer ne manjka primerov, ko so se renomirana imena iz sveta popkulture igralsko spopadla s to temo. Med tistimi, ki so orali ledino, je bil celo Frank Sinatra, ki je imel leta 1955 glavno vlogo v filmu Mož z zlato roko režiserja Otta Premingerja. Prikaz te kontroverzne teme je bil v času, ko sta v Hollywoodu vladala še strog moralistični kodeks in makartistična cenzura, precejšen tabu, tako da jo je bilo mogoče plasirati le skozi žanrski pristop, natančneje skozi film noir, ki je bil že sicer dovzetnejši za mračnejše plati človeške nravi.
Nekaj podobnega bi lahko veljalo tudi za Ala Pacina v filmu z dovolj zgovornim naslovom Panika v parku mamil, posnetem v času, ko je vajeti ameriškega filma prevzemala nova, mlada in drzna generacija avtorjev. Leta 1971 ga je režiral Jerry Schatzberg in je danes kar malce spregledan, čeprav je tedaj pomikal meje trdega realizma in neolepšanega prikaza urbane narkomanske scene, zaradi česar ga cenzorji v Veliki Britaniji kar nekaj let niso spustili v kinematografe. Ta odločitev se zdi z današnje perspektive komaj razumljiva, saj v nasprotju s filmi, posnetimi nekaj desetletij pozneje, prikazuje narkomansko odvisnost in z njo povezane situacije brez vsakršnega romantiziranja.
V mislih imam tu predvsem filma Kavboj iz lekarne Gusa Van Santa iz leta 1989, v katerem je Matt Dillon odigral naslovnega junaka ne brez določene mere romantike, še posebej pa Trainspotting iz leta 1996, kjer je Danny Boyle z neprekosljivo energijo na platno prenesel duhovit roman Irvinea Welsha o skupini škotskih narkomanskih odpadnikov in njihovih urbanih avantur in se nemudoma vpisal med kultne filme ter definiral podobo veseljaških 90. let.
Enkrat vmes, natančneje leta 1981, je bil posnet zelo odmeven nemški film Christiane F. oziroma Mi, otroci s postaje ZOO, ki ga je režiral Uli Edel in s katerim so nas, odraščajoče na drugi strani železne zavese, skozi 80. leta strašili pred dekadenco Zahoda, kjer se 13-letniki vdajajo mamilom in prostituciji po železniških postajah. Obenem pa se je bilo težko izogniti nenavadno morbidni privlačnosti in gotskemu glamurju, ki ga je v film vnesla zvočna podoba Davida Bowieja in celo njegov osebni nastop ...
Zanimivo pri vseh naštetih filmih je, da so podobno kot številni drugi iz tega žanra, v veliki večini posneti po avtobiografskih zgodbah. Pri tem se je težko izogniti spoznanju, da gre vsem opozorilom navkljub pri odvisniških usodah za tako intenzivno izkušnjo, da se zdi še posebej vredna literarne in pozneje tudi filmske obeležitve.
V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.
V sobotnem terminu Sedmi pečat na nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog
Nic Sheff je mladostnik na prehodu v odraslost iz urejene družine zgornjega srednjega razreda. Pred njim je bržkone lepa kariera. Ko bi se moral vpisati na fakulteto, od katerih bi ga sprejela vsaka, na katero je poslal poizvedbo, se morata tako on kot njegova družina, predvsem njegov oče, soočiti z dejstvom, da je njihov zlati sin že nekaj časa na spiralni poti navzdol v odvisnost od prepovedanih drog, predvsem metamfetamina. A tudi to spoznanje ne pomaga pri dolgi in boleči poti zdravljenja, zdrsov in povratništva in iskanja rešitev.
Celovečerni film Lepi fant je posnet po dveh avtobiografskih knjižnih uspešnicah, ki sta ju vsak zase napisala oče in sin, David in Nic Sheff. Film, nastal v hollywoodski produkciji, je vešče režiral Belgijec Felix van Groeningen – nevsiljivo združi in preplete obe perspektivi, in tako dobimo celovit vpogled v pripoved neke družine. V enaki meri kot zgodba o odvisništvu je to pravzaprav zelo zrela družinska drama, ki se ne trudi nobenega od likov narediti prisilno simpatičnega, tu tudi ni žrtev in storilcev, ni predzgodb družinskih zlorab, nasilja, pomanjkanja ljubezni ali revščine. Film Lepi fant ne ponuja preprostih odgovorov ali instantnih rešitev, drog in narkomanske subkulture niti ne glorificira, niti ob tem ne moralizira, če bi morali strniti poanto, bi lahko napisali, da zelo nazorno pokaže, kako je odvisnost resna bolezen, ki s svojo samouničevalno silo prizadene zelo širok krog vpletenih.
Vlogi očeta in sina, Davida in Nica Sheffa sta odlično odigrala Steve Carell in Timothée Chalamet. Steve Carell se sicer zadnja leta skozi niz odmevnih filmov z resnejšo tematiko trudi spremeniti svojo podobo komika, zanimivo pa je, da ni prvi komik iz te generacije, ki se je znašel v odvisniški drami. Desetletje pred njim je v filmu Večna polnoč, prav tako posnetem po avtobiografski zgodbi televizijskega scenarista, ki ga pogoltne vrtinec mamil, v glavni vlogi igral Ben Stiller, ob njem pa kolega in še en komik Owen Wilson.
V filmski zgodovini sicer ne manjka primerov, ko so se renomirana imena iz sveta popkulture igralsko spopadla s to temo. Med tistimi, ki so orali ledino, je bil celo Frank Sinatra, ki je imel leta 1955 glavno vlogo v filmu Mož z zlato roko režiserja Otta Premingerja. Prikaz te kontroverzne teme je bil v času, ko sta v Hollywoodu vladala še strog moralistični kodeks in makartistična cenzura, precejšen tabu, tako da jo je bilo mogoče plasirati le skozi žanrski pristop, natančneje skozi film noir, ki je bil že sicer dovzetnejši za mračnejše plati človeške nravi.
Nekaj podobnega bi lahko veljalo tudi za Ala Pacina v filmu z dovolj zgovornim naslovom Panika v parku mamil, posnetem v času, ko je vajeti ameriškega filma prevzemala nova, mlada in drzna generacija avtorjev. Leta 1971 ga je režiral Jerry Schatzberg in je danes kar malce spregledan, čeprav je tedaj pomikal meje trdega realizma in neolepšanega prikaza urbane narkomanske scene, zaradi česar ga cenzorji v Veliki Britaniji kar nekaj let niso spustili v kinematografe. Ta odločitev se zdi z današnje perspektive komaj razumljiva, saj v nasprotju s filmi, posnetimi nekaj desetletij pozneje, prikazuje narkomansko odvisnost in z njo povezane situacije brez vsakršnega romantiziranja.
V mislih imam tu predvsem filma Kavboj iz lekarne Gusa Van Santa iz leta 1989, v katerem je Matt Dillon odigral naslovnega junaka ne brez določene mere romantike, še posebej pa Trainspotting iz leta 1996, kjer je Danny Boyle z neprekosljivo energijo na platno prenesel duhovit roman Irvinea Welsha o skupini škotskih narkomanskih odpadnikov in njihovih urbanih avantur in se nemudoma vpisal med kultne filme ter definiral podobo veseljaških 90. let.
Enkrat vmes, natančneje leta 1981, je bil posnet zelo odmeven nemški film Christiane F. oziroma Mi, otroci s postaje ZOO, ki ga je režiral Uli Edel in s katerim so nas, odraščajoče na drugi strani železne zavese, skozi 80. leta strašili pred dekadenco Zahoda, kjer se 13-letniki vdajajo mamilom in prostituciji po železniških postajah. Obenem pa se je bilo težko izogniti nenavadno morbidni privlačnosti in gotskemu glamurju, ki ga je v film vnesla zvočna podoba Davida Bowieja in celo njegov osebni nastop ...
Zanimivo pri vseh naštetih filmih je, da so podobno kot številni drugi iz tega žanra, v veliki večini posneti po avtobiografskih zgodbah. Pri tem se je težko izogniti spoznanju, da gre vsem opozorilom navkljub pri odvisniških usodah za tako intenzivno izkušnjo, da se zdi še posebej vredna literarne in pozneje tudi filmske obeležitve.
Vrata odpira nov festival, Jazz festival Piran-Portorož. Štiridnevni program je zastavljen velikopotezno, z mednarodnimi gosti svetovnega slovesa. Med njim sta tudi lanski grammyjev nagrajenec Ivan Melon Lewis in brazilska glasbena legenda Gilberto Gil. Vse do sobote, 2. julija, se bo v portoroškem Avditoriju in piranskem gledališču Tartini zvrstilo osem koncertov raznovrstne glasbe. Umetniški vodja festivala je Brane Rončel.
Naslov skupinske razstave mlajše generacije umetnic in umetnikov »Giardino all'italiana – nove težnje v italijanskem slikarstvu« je seveda prispodoba, izhaja pa iz zgodovinskega pojma: italijanski renesančni vrt, kamor so se od 16. stoletja naprej vrtnarji severno od Alp hodili učit, kako neukročeno naravo ukrotiti z načeli Evklidove geometrije. »Giardino all'italiana« je, kot pravi kurator Antonio Grulli, današnja Italija, ki po zaslugi preroda figuralnega slikarstva nove generacije ponovno doživlja razcvet. Do 11. septembra si jo lahko ogledamo v Galeriji Vžigalica v Ljubljani.
Na nekatere ljubljanske ulice in trge vabi Street Art Festival. Gre za festival ulične umetnosti, ki je zasnovan iz ljubezni do grafitov, performansov in ostalih intervencij v javnem prostoru. Organizatorju, Inštitutu za urbana vprašanja, se je tokrat kot koproducent pridružil Center urbane kulture – Kino Šiška, kjer bo med drugim potekal pester konferenčni del programa. Festivalsko dogajanje spodbuja k aktivnemu branju ulic, obenem pa podpira mlade, še neuveljavljene generacije uličnih umetnic in umetnikov.
S koncertom Tria Filippa Oreficeja se na Ploščadi Silvana Furlana v Novi Gorici začenja festival saksofonistov SAXGO22. Festival z najdaljšo tradicijo v mestu vključuje še mednarodno tekmovanje saksofonistov in mojstrski tečaj s priznanim saksofonskim kvartetom Zahir iz Francije. Nova Gorica in njena bližnja okolica bosta tako vse do 8. julija vnovič obarvani z zvoki klasičnega in džezovskega saksofona. Obisk vseh koncertov je brezplačen.
Nocoj bodo na svoj račun prišli ljubitelji muzikala – v prestolnico namreč znova prihaja režiser in koreograf Mykal Rand z Zgodbo z zahodne strani. Sveža postavitev priznane klasike glasbenega gledališča bo premiero in prve štiri ponovitve doživela prav na letošnjem jubilejnem Ljubljana Festivalu – kultna glasba Leonarda Bernsteina bo na današnjo vročo poletno noč zvenela pod streho letnega gledališča Križanke.
Slovenska pisateljica Ana Marwan je na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Mednarodno žirijo je prepričala z besedilom z naslovom Wechselkröte. Za nagrado se je potegovalo štirinajst avtorjev.
Delovo nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta je prejel pisatelj Roman Rozina, in sicer za roman Sto let slepote. V njem skozi osebne usode prikazuje življenje v rudarskih revirjih skozi celotno dvajseto stoletje. Roman Rozina vodi »bralca skozi vse mogoče temine in svetline, ki jih njegovim izborno izrisanim in izjemno prezentnim, predstavljivim junakom prinaša življenje, naj gre za intimne izbire, tudi vraževerne predstave ali kolektivne boje, za ideološke trke ali vojne mrke in še za vse drugo,« je v utemeljitvi zapisala petčlanska žirija pod vodstvom Mimi Podkrižnik.
S predstavo Milena Zupančič v tej predstavi ne igra, ki jo bo uprizoril Tomaž Lapajne Dekleva se v četrtek, 23. junija v Gornji Radgoni začenja 25. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, ki ga prireja gledališče Ane Monro. Potekal bo v kar 13 slovenskih mestih, posebnost 25. jubilejne izdaje pa je ta, da se seli tudi na splet. Karavana Ane Desetnice bo v Ljubljano pripotovala 29. junija ter uprizorila otvoritveni spektakel nad Tromostovjem. Več o samem programu ter prizoriščih festivala je povedala producentka festivala Polona Prosen.
Dediščina Plečnikove arhitekture niso le stavbe, ki jih je zasnoval, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Čeprav je kot arhitekt črpal iz preteklosti, se je vizionarsko spogledoval s prihodnostjo. Eden od vrhuncev letošnjega Plečnikovega leta bo razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki bo od danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka, vir: www.mgml.si
"Če si ne moremo zamišljati prihodnosti, je tudi ne moremo živeti"
Naslov se nanaša na sedem sekund dolg kader, v katerem se je prvič v zgodovini umetniškega filma pojavila gola ženska. To je bila Heddy Lamarr, igralka judovskega porekla rojena na Dunaju. Monodrama, ki jo je napisal avstrijski dramatik Peter Turrini se osredotoča predvsem na jesen njenega življenja, v njej jo uzremo kot žensko, ki je bila kljub vsemu občudovanju zaradi njene lepote, vendarle preslišana in utišana v tem, kar je zares bila. V predstavi so ustvarjalne moči združili slovenski in francoski umetniki. Režijo in scenografijo sta prispevala priznana francoska gledališčnika, Jean-Claude Berutti in Rudy Sabounghi. Dramaturginja je Diana Koloini, v predstavi pa v glavni vlogi nastopa Polona Vetrih. Pogumno je vstopila v lik judinje Heddy Lamarr, ki je še vedno znana kot najlepša ženska klasičnega Hollywooda. Zaznamovali so jo zgodnja slava, razmeroma kratka igralska kariera, številne poroke in veliko bogastvo, njena brezčasna lepota ter številne lepotne operacije. Pogled v njeno življenje pa odstre tudi njeno izjemno inteligenco. Bila je namreč izumiteljica pomembnih tehnoloških izumov, kar pa je ostalo za časa njenega življenja neopaženo.
Njena dela niso slike, ki stojijo, ampak so stroji, ki jih mora nenehno "komandirati", kot pravi sama. In z njimi me drugim govori o tem, kako zahtevno je ustvariti nek mehanizem, da deluje.
Več strokovnjakov je bilo glede avtentičnosti razstavljenih del odločnih, da gre skoraj brez dvoma za ponaredke
Literarni večer nagrajenih sodobnih glasov slovenske književnosti, posvečen Primožu Trubarju Deveto leto zapored se Društvo slovenskih pisateljev s Slovensko pisateljsko potjo, Občino Velike Lašče, KUD-om Primož Trubar in v sodelovanju z našim 3. programom – Programom Ars poklanja utemeljitelju knjižne slovenščine Primožu Trubarju. Dogodek poimenovan Dom v jeziku, ki ima domicil na Trubarjevi domačiji na Rašici, bo tako že devetič povezal prejemnice in prejemnike najpomembnejših književnih nagrad.
Dela Vincenta van Gogha, Edgarja Degasa, Henrija Matissa, Pabla Picassa, Kazimirja Maleviča, Vasilija Kandinskega ter še več drugih velikanov umetnosti 20. stoletja naj bi bilo danes na ogled na razstavi Popotovanja. Umetniška zbirka družine Boljkovac v našem Narodnem muzeju na Metelkovi. A je razstava v strokovni javnosti vzbudila kar nekaj pomislekov in vprašanj glede avtentičnosti del, zato so odprtje v Narodnem muzeju zaenkrat odpovedali. O razstavi so v muzeju obvestili šele v ponedljek, včeraj pa so se v strokovni javnosti pojavile ugibanja in ocene, da gre verjetno za ponaredke. Pomisleke so naslovili tudi na Ministrstvo za kulturo, kjer so po pregledu dokumentacije ugotovili, da ta razstava ni bila umeščena v letni načrt muzeja. Ministrica za kulturo Asta Vrečko je povedala še, da so se zjutraj na ministrstvu najprej posvetovali s pristojnimi strokovnimi sodelavkami, nato pa sklicali sestanek z direktorjem muzeja. Ta se je odločil odprtje razstave zaenkrat odpovedati, čeprav je še vedno prepričan v originalnost del. Car je povedal še, da so kljub zavrnitvi sofinanciranja s strani ministrstva razstavo pred nekaj tedni umestili v program zato, da bi spodudili boljši obisk muzeja v zatišnih poletnih mesecih, podatkov o zavarovalnini pa ni želel razkriti, saj da gre za javno-zasebno sodelovanje. Ali gre tudi v resnici za ponaredke bo moral pokazati pravni postopek, bi pa v primeru originalov nedvomno šlo za razstavo, kot je vsaj v zadnjem času v Sloveniji ne pomnimo.
Po nekaterih virih naj bi se 8. junija leta 1508 rodil utemeljitelj knjižne slovenščine, Primož Trubar, zato ta dan od leta 2010 velja za Trubarjev dan. Poklanjajo se mu tudi na Društvu slovenskih pisateljev, kjer v sodelovanju z našim tretjim radijskim programom – programom Ars in drugimi organizacijami pripravljajo dogodek Dom v jeziku. Danes se nihče na Slovenskem ne piše več Trubar, pa vendar smo po pisni slovenščini vsi njegovi nasledniki, dediči, razmišlja predsednik Društva slovenskih pisateljev, Dušan Merc. Pobudo za dan Primoža Trubarja je pred leti dal nedavno preminuli pisatelj in akademik Boris Pahor, ki je poudarjal pomen jezika za narod. Jezik pa tudi na splošno določa, kako oblikujemo naše misli in izjave. Dušan Merc meni še, da se je slovenščina ohranila kot statistični in kulturni oz. nacionalni čudež. Njeno raznovrstnost bo že deveto leto zapored prikazal dogodek Dom v jeziku, ki povezuje nagrajene glasove slovenske književnosti. Prireditev Dom v jeziku lahko v neposrednem prenosu ob 18h spremljate tudi na našem tretjem radijskem programu - programu Ars in slišite odlomke del Boruta Kraševca, Simone Semenič, Carlosa Pascuala, Nine Dragičević, Anje Štefan in Sebastijana Preglja.
V Palermu se je končala mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Največ glasov delegatov je prejela norveška skladateljica Kristine Tjogersen, v kategoriji pod 30, letom starosti pa smo izbrali delo Poljakinje Monike Szpyrka Predlog Radia Slovenija, koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žuraja je bil deležen veliko pozornosti, točkovanje pa ga je uvrstilo med deset priporočenih del, s čemer slovenska glasba nadaljuje z rednimi visokimi uvrstitvami na Rostrumu v zadnjem desetletju.
Obisk pri učencih šestega razreda Osnovne šole heroja Janeza Hribarja
Poleg izbora na skladateljskem Rostrumu ta teden poteka tudi zaključek nagrade Palma Ars Acustica. Od dvanajstih del smo člani evroradijske skupine Ars Acustica že izbrali pet finalistov in med njimi je drugič od začetka podeljevanja tudi slovenski predlog, delo Braneta Zormana Duh dreves | Dotik.
Neveljaven email naslov