V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.

V sobotnem terminu Sedmi pečat na nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog

Nic Sheff je mladostnik na prehodu v odraslost iz urejene družine zgornjega srednjega razreda. Pred njim je bržkone lepa kariera. Ko bi se moral vpisati na fakulteto, od katerih bi ga sprejela vsaka, na katero je poslal poizvedbo, se morata tako on kot njegova družina, predvsem njegov oče, soočiti z dejstvom, da je njihov zlati sin že nekaj časa na spiralni poti navzdol v odvisnost od prepovedanih drog, predvsem metamfetamina. A tudi to spoznanje ne pomaga pri dolgi in boleči poti zdravljenja, zdrsov in povratništva in iskanja rešitev.

Celovečerni film Lepi fant je posnet po dveh avtobiografskih knjižnih uspešnicah, ki sta ju vsak zase napisala oče in sin, David in Nic Sheff. Film, nastal v hollywoodski produkciji, je vešče režiral Belgijec Felix van Groeningen –  nevsiljivo združi in preplete obe perspektivi, in tako dobimo celovit vpogled v pripoved neke družine. V enaki meri kot zgodba o odvisništvu je to pravzaprav zelo zrela družinska drama, ki se ne trudi nobenega od likov narediti prisilno simpatičnega, tu tudi ni žrtev in storilcev, ni predzgodb družinskih zlorab, nasilja, pomanjkanja ljubezni ali revščine. Film Lepi fant ne ponuja preprostih odgovorov ali instantnih rešitev, drog in narkomanske subkulture niti ne glorificira, niti ob tem ne moralizira, če bi morali strniti poanto, bi lahko napisali, da zelo nazorno pokaže, kako je odvisnost resna bolezen, ki s svojo samouničevalno silo prizadene zelo širok krog vpletenih.

Vlogi očeta in sina, Davida in Nica Sheffa sta odlično odigrala Steve Carell in Timothée Chalamet. Steve Carell se sicer zadnja leta skozi niz odmevnih filmov z resnejšo tematiko trudi spremeniti svojo podobo komika, zanimivo pa je, da ni prvi komik iz te generacije, ki se je znašel v odvisniški drami. Desetletje pred njim je v filmu Večna polnoč, prav tako posnetem po avtobiografski zgodbi televizijskega scenarista, ki ga pogoltne vrtinec mamil, v glavni vlogi igral Ben Stiller, ob njem pa kolega in še en komik Owen Wilson.

V filmski zgodovini sicer ne manjka primerov, ko so se renomirana imena iz sveta popkulture igralsko spopadla s to temo. Med tistimi, ki so orali ledino, je bil celo Frank Sinatra, ki je imel leta 1955 glavno vlogo v filmu Mož z zlato roko režiserja Otta Premingerja. Prikaz te kontroverzne teme je bil v času, ko sta v Hollywoodu vladala še strog moralistični kodeks in makartistična cenzura, precejšen tabu, tako da jo je bilo mogoče plasirati le skozi žanrski pristop, natančneje skozi film noir, ki je bil že sicer dovzetnejši za mračnejše plati človeške nravi.

Nekaj podobnega bi lahko veljalo tudi za Ala Pacina v filmu z dovolj zgovornim naslovom Panika v parku mamil, posnetem v času, ko je vajeti ameriškega filma prevzemala nova, mlada in drzna generacija avtorjev. Leta 1971 ga je režiral Jerry Schatzberg in je danes kar malce spregledan, čeprav je tedaj pomikal meje trdega realizma in neolepšanega prikaza urbane narkomanske scene, zaradi česar ga cenzorji v Veliki Britaniji kar nekaj let niso spustili v kinematografe. Ta odločitev se zdi z današnje perspektive komaj razumljiva, saj v nasprotju s filmi, posnetimi nekaj desetletij pozneje, prikazuje narkomansko odvisnost in z njo povezane situacije brez vsakršnega romantiziranja.

V mislih imam tu predvsem filma Kavboj iz lekarne Gusa Van Santa iz leta 1989, v katerem je Matt Dillon odigral naslovnega junaka ne brez določene mere romantike, še posebej pa Trainspotting iz leta 1996, kjer je Danny Boyle z neprekosljivo energijo na platno prenesel duhovit roman Irvinea Welsha o skupini škotskih narkomanskih odpadnikov in njihovih urbanih avantur in se nemudoma vpisal med kultne filme ter definiral podobo veseljaških 90. let.

Enkrat vmes, natančneje leta 1981, je bil posnet zelo odmeven nemški film Christiane F. oziroma Mi, otroci s postaje ZOO, ki ga je režiral Uli Edel in s katerim so nas, odraščajoče na drugi strani železne zavese, skozi 80. leta strašili pred dekadenco Zahoda, kjer se 13-letniki vdajajo mamilom in prostituciji po železniških postajah. Obenem pa se je bilo težko izogniti nenavadno morbidni privlačnosti in gotskemu glamurju, ki ga je v film vnesla zvočna podoba Davida Bowieja in celo njegov osebni nastop ...

Zanimivo pri vseh naštetih filmih je, da so podobno kot številni drugi iz tega žanra, v veliki večini posneti po avtobiografskih zgodbah. Pri tem se je težko izogniti spoznanju, da gre vsem opozorilom navkljub pri odvisniških usodah za tako intenzivno izkušnjo, da se zdi še posebej vredna literarne in pozneje tudi filmske obeležitve.