Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
Letošnja zmagovalka je Lene Lekše, nominirani so bili še Jošt Franko, Dalea Kovačec in Neja Tomšič
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju. Umetniki so v tem času morali biti pripravljeni tako na možnost fizične kot zgolj spletne razstave, pove Lene Lekše.
To univerzalno obliko neverbalne komunikacije, ki je značilna za vse kulture, generacije in spole, obdaja avra trivialnosti, a je hitrejša, močnejša in prodre dlje kot govorjena beseda, še meni umetnica, ki jo žvižganje med drugim zanima kot prostočasna dejavnost, signalizacija in znak upora.
Spremljevalni spletni dogodek je umetnica zdaj torej prenesla v galerijski prostor, kjer slišimo zvočni posnetek žvižganja, in preberemo njeno sporočilo iz časa, ko je dogodek še snovala. Po besedah člana žirije Igorja Španjola je tak minimalni pristop pogumna gesta, žirijo pa je prepričal tudi element humorja oziroma samoironije.
Na epidemične razmere se navezuje tudi delo Dalee Kovačec, ki sicer v svoji praksi raziskuje vpliv medija fotografije na človekov spomin. Ker nam v času epidemije zaradi prepovedi druženja primankuje spominov na sicer običajne dogodke, kot so koncerti, z interaktivnim delom Mnemomat obiskovalcu razstave ponudi ustvarjanje naključnega spomina, natisnemo namreč lahko fotografijo, ki nas umesti v dogodek, ki ga nismo nikoli doživeli. Drugi dve deli tematizirata globalnejše problematike delavstva in beguncev, ki pa so prav v času epidemije postale še izrazitejše. Video esej Neje Tomšič Delavci zapuščajo tovarno se vrača k eni od prvih filmskih podob odhoda delavcev iz tovarne in se s prizori iz ladjedelnice sprašuje kaj vidimo, ko gledamo odhod iz tovarne. Jošt Franko pa s kolažem igralnih kart in fotografij beguncev opozori na surovost državnih organov – policija je namerč ob uničevanju neuradnega begunskega taborišča v Bosni in Heregovini z zemljo zravnala tudi njihove osebne predmete, prebežnikom pa je med drugim uspelo rešiti prav komplet igralnih kart. Vsa dela nominirancev se torej odzivajo na pereča vprašanja, je eno od odlik še izpostavil Igor Španjol.
Nagrada bo zmagovalki Lene Lekše prinesla rezidenčno bivanje v New Yorku in samostojno razstavo, dela vseh štirih nominirancev pa si v Centru in galeriji P74 lahko ogledate še do 27. maja.
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.
Letošnja zmagovalka je Lene Lekše, nominirani so bili še Jošt Franko, Dalea Kovačec in Neja Tomšič
Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju. Umetniki so v tem času morali biti pripravljeni tako na možnost fizične kot zgolj spletne razstave, pove Lene Lekše.
To univerzalno obliko neverbalne komunikacije, ki je značilna za vse kulture, generacije in spole, obdaja avra trivialnosti, a je hitrejša, močnejša in prodre dlje kot govorjena beseda, še meni umetnica, ki jo žvižganje med drugim zanima kot prostočasna dejavnost, signalizacija in znak upora.
Spremljevalni spletni dogodek je umetnica zdaj torej prenesla v galerijski prostor, kjer slišimo zvočni posnetek žvižganja, in preberemo njeno sporočilo iz časa, ko je dogodek še snovala. Po besedah člana žirije Igorja Španjola je tak minimalni pristop pogumna gesta, žirijo pa je prepričal tudi element humorja oziroma samoironije.
Na epidemične razmere se navezuje tudi delo Dalee Kovačec, ki sicer v svoji praksi raziskuje vpliv medija fotografije na človekov spomin. Ker nam v času epidemije zaradi prepovedi druženja primankuje spominov na sicer običajne dogodke, kot so koncerti, z interaktivnim delom Mnemomat obiskovalcu razstave ponudi ustvarjanje naključnega spomina, natisnemo namreč lahko fotografijo, ki nas umesti v dogodek, ki ga nismo nikoli doživeli. Drugi dve deli tematizirata globalnejše problematike delavstva in beguncev, ki pa so prav v času epidemije postale še izrazitejše. Video esej Neje Tomšič Delavci zapuščajo tovarno se vrača k eni od prvih filmskih podob odhoda delavcev iz tovarne in se s prizori iz ladjedelnice sprašuje kaj vidimo, ko gledamo odhod iz tovarne. Jošt Franko pa s kolažem igralnih kart in fotografij beguncev opozori na surovost državnih organov – policija je namerč ob uničevanju neuradnega begunskega taborišča v Bosni in Heregovini z zemljo zravnala tudi njihove osebne predmete, prebežnikom pa je med drugim uspelo rešiti prav komplet igralnih kart. Vsa dela nominirancev se torej odzivajo na pereča vprašanja, je eno od odlik še izpostavil Igor Španjol.
Nagrada bo zmagovalki Lene Lekše prinesla rezidenčno bivanje v New Yorku in samostojno razstavo, dela vseh štirih nominirancev pa si v Centru in galeriji P74 lahko ogledate še do 27. maja.
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov