Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.

Letošnja zmagovalka je Lene Lekše, nominirani so bili še Jošt Franko, Dalea Kovačec in Neja Tomšič

Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju. Umetniki so v tem času morali biti pripravljeni tako na možnost fizične kot zgolj spletne razstave, pove Lene Lekše.

To univerzalno obliko neverbalne komunikacije, ki je značilna za vse kulture, generacije in spole, obdaja avra trivialnosti, a je hitrejša, močnejša in prodre dlje kot govorjena beseda, še meni umetnica, ki jo žvižganje med drugim zanima kot prostočasna dejavnost, signalizacija in znak upora.

Spremljevalni spletni dogodek je umetnica zdaj torej prenesla v galerijski prostor, kjer slišimo zvočni posnetek žvižganja, in preberemo njeno sporočilo iz časa, ko je dogodek še snovala. Po besedah člana žirije Igorja Španjola je tak minimalni pristop pogumna gesta, žirijo pa je prepričal tudi element humorja oziroma samoironije.

Na epidemične razmere se navezuje tudi delo Dalee Kovačec, ki sicer v svoji praksi raziskuje vpliv medija fotografije na človekov spomin. Ker nam v času epidemije zaradi prepovedi druženja primankuje spominov na sicer običajne dogodke, kot so koncerti, z interaktivnim delom Mnemomat obiskovalcu razstave ponudi ustvarjanje naključnega spomina, natisnemo namreč lahko fotografijo, ki nas umesti v dogodek, ki ga nismo nikoli doživeli. Drugi dve deli tematizirata globalnejše problematike delavstva in beguncev, ki pa so prav v času epidemije postale še izrazitejše. Video esej Neje Tomšič Delavci zapuščajo tovarno se vrača k eni od prvih filmskih podob odhoda delavcev iz tovarne in se s prizori iz ladjedelnice sprašuje kaj vidimo, ko gledamo odhod iz tovarne. Jošt Franko pa s kolažem igralnih kart in fotografij beguncev opozori na surovost državnih organov – policija je namerč ob uničevanju neuradnega begunskega taborišča v Bosni in Heregovini z zemljo zravnala tudi njihove osebne predmete, prebežnikom pa je med drugim uspelo rešiti prav komplet igralnih kart. Vsa dela nominirancev se torej odzivajo na pereča vprašanja, je eno od odlik še izpostavil Igor Španjol.

Nagrada bo zmagovalki Lene Lekše prinesla rezidenčno bivanje v New Yorku in samostojno razstavo, dela vseh štirih nominirancev pa si v Centru in galeriji P74 lahko ogledate še do 27. maja.