Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na katerem so poleg novih filmov Vinka Möderndorferja Zastoj in Miroslava Mandića San Remo predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza. Oaza je v nedeljo postala veliki zmagovalec 49. FEST-a. Film pripoveduje o treh najstnikih iz zavoda za osebe s posebnimi potrebami, ki se spopadejo s čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi splete ljubezenski trikotnik; v njem pa nastopi tudi slovenska igralka Maruša Majer. Film je bil posnet v resničnem Domu za otroke in mlade v Sremčici, v bližini Beograda; o njem se je z režiserjem Ivanom Ikićem pogovarjal Urban Tarman.

Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na njem so predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza

Žirija glavnega tekmovalnega programa je Oazi namenila glavno nagrado z utemeljitvijo, da je ogled filma »edinstvena in čustvena izkušnja, ki črpa iz daljnosežne in gole empatije.« Kot je povedal Ivan Ikić, je scenarij začel snovati že kot študent filmske režije, podobno kot je zgodbo o družini oseb s posebnimi potrebami našel Rok Biček. Ivan Ikić je v pogovoru za Radio Slovenija povedal:

»Zgodba o dekletih iz doma za otroke in mlade, ki sta zaljubljeni v istega fanta in imata sklenjen pakt »rezanja žil«, me je že takrat pritegnila, vendar nisem vedel, kaj naj naredim z njo. Bil sem še mlad  in nisem bil dovolj zrel, da takšno zgodbo povem v mediju filma. Mnogo let pozneje sem našel način, kako to zgodbo povedati. Napisal sem scenarij in se znova vrnil v Dom za otroke in mlade Sremčica. Tam sem spoznal nove ljudi, ki so lahko odigrali like, kot sem si jih zamislil.«

Oaza govori o potrebi človeka, da sam razpolaga s svobodo in to je edina stvar, kot verjame Ikić, ki nam je dana z rojstvom. V filmu zaigrajo resnični varovanci doma Marijana Novakov, Tijana Marković in Valentino Zenuni ob boku zgolj dveh profesionalcev, hrvaškega igralca Gorana Bogdana in naše Maruše Majer, ki igrata vzgojitelja v domu. Režiser in scenarist je vztrajal na tem, da v filmu prevladujejo naturščiki; da like napolnijo s svojimi izkušnjami, vendar da ne igrajo samih sebe.

Ikić: »Zaradi posebnih okoliščin je bila tudi komunikacija drugačna, kot smo je vsakodnevno navajeni. Dolgo smo se spoznavali; ključno je bilo, da smo zgradili medsebojno zaupanje, da bi sploh lahko začeli takšen projekt, kot je snemanje filma. Ko govorim o zaupanju, mislim na zaupanje varovancev v filmsko ekipo in na naše zaupanje v njih, da so oni naši filmski junaki. V vzajemnem procesu smo se spoznavali, vadili smo in se učili igre. Proces je trajal približno leto dni in včasih smo napredovali, drugič spet nekaj časa nazadovali. Oaza je tako netipičen film tudi zato, ker nismo sledili nobeni utečeni metodi, ki bi jo bilo mogoče z lahkoto uveljaviti, ampak smo med samim delom našli način, kako je film mogoče realizirati. Nismo imeli nobenega predhodnega izkustva niti filma, na katerem bi gradili in si rekli: to je tam delovalo, zato lahko poskusimo tudi mi. Začeli smo povsem na začetku in v mraku. Ni bilo nobenih rešitev na dlani, s katerimi bi si lahko pomagali.«

Med snemanjem se po navadi vse podredi filmu, toda tokrat je bilo prav nasprotno, pojasnjuje Ivan Ikić, saj so snemali v resničnem zavodu, kjer imajo varovanci vsakodnevne obveznosti in snemanje filma se je podredilo njihovim urnikom. V filmu je mogoče občutiti drugačen, počasnejši ritem, ki pa je hkrati intenzivnejši, kakor smo ga navajeni v običajnem življenju zunaj ustanov.

Ikić: »Življenju v domu smo se popolnoma prilagodili; njihove dnevne obveznosti in rutine so med snemanjem ostale nespremenjene, čeprav je bilo to za nas težko in po parametrih filmske proizvodnje tudi drago in neučinkovito. Toda to je bil imperativ; tako je moralo biti, sicer ne bi ničesar ustvarili.«

Čeprav film zavoda in življenja v njem ne prikazuje v najboljši luči, so zaposleni v zavodu zadovoljni in ponosni na film, saj – kot pravi Ikić – tudi njihovo delo v takšnih ustanovah ni lahko in malo ljudi ve, da je pogosto nehvaležno, težko in slabo plačano, iz česar izhajajo številni problemi, ki se prenašajo naprej na varovance doma.

Film Oaza je srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoska koprodukcija; pri nastajanju je sodelovala slovenska produkcijska hiša Tramal Films ter producenta Miha Černec in Jožko Rutar. Film je svetovno premiero doživel na lanskem beneškem festivalu, kjer je prejel nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev, na filmskem festivalu v Zagrebu je prejel nagrado za najboljši igrani film, na festivalu v Cottbusu pa so naturščiki prejeli nagrado za izjemen individualni nastop. In naturščiki so film prvič videli prav na beograjskem FEST-u:

Ikić: »Bilo je polno čustev, burno; bili so pod močnim vtisom, ki je trajal več dni, zato smo si film nato še večkrat ogledali; ta teden se je tudi občinstvo po eni od projekcij pogovarjalo z njimi. Vtisi se še niso polegli. Kot je rekla ena od junakinj Tijana Marković, je film žalosten, srečen in hkrati romantičen, takšen kot življenje samo.«