Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

GLAVNA NAGRADA ZA OAZO V BEOGRADU

21.05.2021

Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na katerem so poleg novih filmov Vinka Möderndorferja Zastoj in Miroslava Mandića San Remo predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza. Oaza je v nedeljo postala veliki zmagovalec 49. FEST-a. Film pripoveduje o treh najstnikih iz zavoda za osebe s posebnimi potrebami, ki se spopadejo s čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi splete ljubezenski trikotnik; v njem pa nastopi tudi slovenska igralka Maruša Majer. Film je bil posnet v resničnem Domu za otroke in mlade v Sremčici, v bližini Beograda; o njem se je z režiserjem Ivanom Ikićem pogovarjal Urban Tarman.

Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na njem so predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza

Žirija glavnega tekmovalnega programa je Oazi namenila glavno nagrado z utemeljitvijo, da je ogled filma »edinstvena in čustvena izkušnja, ki črpa iz daljnosežne in gole empatije.« Kot je povedal Ivan Ikić, je scenarij začel snovati že kot študent filmske režije, podobno kot je zgodbo o družini oseb s posebnimi potrebami našel Rok Biček. Ivan Ikić je v pogovoru za Radio Slovenija povedal:

»Zgodba o dekletih iz doma za otroke in mlade, ki sta zaljubljeni v istega fanta in imata sklenjen pakt »rezanja žil«, me je že takrat pritegnila, vendar nisem vedel, kaj naj naredim z njo. Bil sem še mlad  in nisem bil dovolj zrel, da takšno zgodbo povem v mediju filma. Mnogo let pozneje sem našel način, kako to zgodbo povedati. Napisal sem scenarij in se znova vrnil v Dom za otroke in mlade Sremčica. Tam sem spoznal nove ljudi, ki so lahko odigrali like, kot sem si jih zamislil.«

Oaza govori o potrebi človeka, da sam razpolaga s svobodo in to je edina stvar, kot verjame Ikić, ki nam je dana z rojstvom. V filmu zaigrajo resnični varovanci doma Marijana Novakov, Tijana Marković in Valentino Zenuni ob boku zgolj dveh profesionalcev, hrvaškega igralca Gorana Bogdana in naše Maruše Majer, ki igrata vzgojitelja v domu. Režiser in scenarist je vztrajal na tem, da v filmu prevladujejo naturščiki; da like napolnijo s svojimi izkušnjami, vendar da ne igrajo samih sebe.

Ikić: »Zaradi posebnih okoliščin je bila tudi komunikacija drugačna, kot smo je vsakodnevno navajeni. Dolgo smo se spoznavali; ključno je bilo, da smo zgradili medsebojno zaupanje, da bi sploh lahko začeli takšen projekt, kot je snemanje filma. Ko govorim o zaupanju, mislim na zaupanje varovancev v filmsko ekipo in na naše zaupanje v njih, da so oni naši filmski junaki. V vzajemnem procesu smo se spoznavali, vadili smo in se učili igre. Proces je trajal približno leto dni in včasih smo napredovali, drugič spet nekaj časa nazadovali. Oaza je tako netipičen film tudi zato, ker nismo sledili nobeni utečeni metodi, ki bi jo bilo mogoče z lahkoto uveljaviti, ampak smo med samim delom našli način, kako je film mogoče realizirati. Nismo imeli nobenega predhodnega izkustva niti filma, na katerem bi gradili in si rekli: to je tam delovalo, zato lahko poskusimo tudi mi. Začeli smo povsem na začetku in v mraku. Ni bilo nobenih rešitev na dlani, s katerimi bi si lahko pomagali.«

Med snemanjem se po navadi vse podredi filmu, toda tokrat je bilo prav nasprotno, pojasnjuje Ivan Ikić, saj so snemali v resničnem zavodu, kjer imajo varovanci vsakodnevne obveznosti in snemanje filma se je podredilo njihovim urnikom. V filmu je mogoče občutiti drugačen, počasnejši ritem, ki pa je hkrati intenzivnejši, kakor smo ga navajeni v običajnem življenju zunaj ustanov.

Ikić: »Življenju v domu smo se popolnoma prilagodili; njihove dnevne obveznosti in rutine so med snemanjem ostale nespremenjene, čeprav je bilo to za nas težko in po parametrih filmske proizvodnje tudi drago in neučinkovito. Toda to je bil imperativ; tako je moralo biti, sicer ne bi ničesar ustvarili.«

Čeprav film zavoda in življenja v njem ne prikazuje v najboljši luči, so zaposleni v zavodu zadovoljni in ponosni na film, saj – kot pravi Ikić – tudi njihovo delo v takšnih ustanovah ni lahko in malo ljudi ve, da je pogosto nehvaležno, težko in slabo plačano, iz česar izhajajo številni problemi, ki se prenašajo naprej na varovance doma.

Film Oaza je srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoska koprodukcija; pri nastajanju je sodelovala slovenska produkcijska hiša Tramal Films ter producenta Miha Černec in Jožko Rutar. Film je svetovno premiero doživel na lanskem beneškem festivalu, kjer je prejel nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev, na filmskem festivalu v Zagrebu je prejel nagrado za najboljši igrani film, na festivalu v Cottbusu pa so naturščiki prejeli nagrado za izjemen individualni nastop. In naturščiki so film prvič videli prav na beograjskem FEST-u:

Ikić: »Bilo je polno čustev, burno; bili so pod močnim vtisom, ki je trajal več dni, zato smo si film nato še večkrat ogledali; ta teden se je tudi občinstvo po eni od projekcij pogovarjalo z njimi. Vtisi se še niso polegli. Kot je rekla ena od junakinj Tijana Marković, je film žalosten, srečen in hkrati romantičen, takšen kot življenje samo.«


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

GLAVNA NAGRADA ZA OAZO V BEOGRADU

21.05.2021

Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na katerem so poleg novih filmov Vinka Möderndorferja Zastoj in Miroslava Mandića San Remo predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza. Oaza je v nedeljo postala veliki zmagovalec 49. FEST-a. Film pripoveduje o treh najstnikih iz zavoda za osebe s posebnimi potrebami, ki se spopadejo s čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi splete ljubezenski trikotnik; v njem pa nastopi tudi slovenska igralka Maruša Majer. Film je bil posnet v resničnem Domu za otroke in mlade v Sremčici, v bližini Beograda; o njem se je z režiserjem Ivanom Ikićem pogovarjal Urban Tarman.

Konec prejšnjega tedna se je v Beogradu končal 49. mednarodni filmski festival FEST, na njem so predvajali tudi slovensko manjšinsko koprodukcijo Oaza

Žirija glavnega tekmovalnega programa je Oazi namenila glavno nagrado z utemeljitvijo, da je ogled filma »edinstvena in čustvena izkušnja, ki črpa iz daljnosežne in gole empatije.« Kot je povedal Ivan Ikić, je scenarij začel snovati že kot študent filmske režije, podobno kot je zgodbo o družini oseb s posebnimi potrebami našel Rok Biček. Ivan Ikić je v pogovoru za Radio Slovenija povedal:

»Zgodba o dekletih iz doma za otroke in mlade, ki sta zaljubljeni v istega fanta in imata sklenjen pakt »rezanja žil«, me je že takrat pritegnila, vendar nisem vedel, kaj naj naredim z njo. Bil sem še mlad  in nisem bil dovolj zrel, da takšno zgodbo povem v mediju filma. Mnogo let pozneje sem našel način, kako to zgodbo povedati. Napisal sem scenarij in se znova vrnil v Dom za otroke in mlade Sremčica. Tam sem spoznal nove ljudi, ki so lahko odigrali like, kot sem si jih zamislil.«

Oaza govori o potrebi človeka, da sam razpolaga s svobodo in to je edina stvar, kot verjame Ikić, ki nam je dana z rojstvom. V filmu zaigrajo resnični varovanci doma Marijana Novakov, Tijana Marković in Valentino Zenuni ob boku zgolj dveh profesionalcev, hrvaškega igralca Gorana Bogdana in naše Maruše Majer, ki igrata vzgojitelja v domu. Režiser in scenarist je vztrajal na tem, da v filmu prevladujejo naturščiki; da like napolnijo s svojimi izkušnjami, vendar da ne igrajo samih sebe.

Ikić: »Zaradi posebnih okoliščin je bila tudi komunikacija drugačna, kot smo je vsakodnevno navajeni. Dolgo smo se spoznavali; ključno je bilo, da smo zgradili medsebojno zaupanje, da bi sploh lahko začeli takšen projekt, kot je snemanje filma. Ko govorim o zaupanju, mislim na zaupanje varovancev v filmsko ekipo in na naše zaupanje v njih, da so oni naši filmski junaki. V vzajemnem procesu smo se spoznavali, vadili smo in se učili igre. Proces je trajal približno leto dni in včasih smo napredovali, drugič spet nekaj časa nazadovali. Oaza je tako netipičen film tudi zato, ker nismo sledili nobeni utečeni metodi, ki bi jo bilo mogoče z lahkoto uveljaviti, ampak smo med samim delom našli način, kako je film mogoče realizirati. Nismo imeli nobenega predhodnega izkustva niti filma, na katerem bi gradili in si rekli: to je tam delovalo, zato lahko poskusimo tudi mi. Začeli smo povsem na začetku in v mraku. Ni bilo nobenih rešitev na dlani, s katerimi bi si lahko pomagali.«

Med snemanjem se po navadi vse podredi filmu, toda tokrat je bilo prav nasprotno, pojasnjuje Ivan Ikić, saj so snemali v resničnem zavodu, kjer imajo varovanci vsakodnevne obveznosti in snemanje filma se je podredilo njihovim urnikom. V filmu je mogoče občutiti drugačen, počasnejši ritem, ki pa je hkrati intenzivnejši, kakor smo ga navajeni v običajnem življenju zunaj ustanov.

Ikić: »Življenju v domu smo se popolnoma prilagodili; njihove dnevne obveznosti in rutine so med snemanjem ostale nespremenjene, čeprav je bilo to za nas težko in po parametrih filmske proizvodnje tudi drago in neučinkovito. Toda to je bil imperativ; tako je moralo biti, sicer ne bi ničesar ustvarili.«

Čeprav film zavoda in življenja v njem ne prikazuje v najboljši luči, so zaposleni v zavodu zadovoljni in ponosni na film, saj – kot pravi Ikić – tudi njihovo delo v takšnih ustanovah ni lahko in malo ljudi ve, da je pogosto nehvaležno, težko in slabo plačano, iz česar izhajajo številni problemi, ki se prenašajo naprej na varovance doma.

Film Oaza je srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoska koprodukcija; pri nastajanju je sodelovala slovenska produkcijska hiša Tramal Films ter producenta Miha Černec in Jožko Rutar. Film je svetovno premiero doživel na lanskem beneškem festivalu, kjer je prejel nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev, na filmskem festivalu v Zagrebu je prejel nagrado za najboljši igrani film, na festivalu v Cottbusu pa so naturščiki prejeli nagrado za izjemen individualni nastop. In naturščiki so film prvič videli prav na beograjskem FEST-u:

Ikić: »Bilo je polno čustev, burno; bili so pod močnim vtisom, ki je trajal več dni, zato smo si film nato še večkrat ogledali; ta teden se je tudi občinstvo po eni od projekcij pogovarjalo z njimi. Vtisi se še niso polegli. Kot je rekla ena od junakinj Tijana Marković, je film žalosten, srečen in hkrati romantičen, takšen kot življenje samo.«


06.04.2022

Oskarji in Coda

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.


04.04.2022

Umrl je Emerik Bernard

Vsebine Programa Ars


01.04.2022

Laibach Kunst

Vsebine Programa Ars


31.03.2022

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje"

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Oskarji

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Letošnja podelitev oskarjev je pokazala moč televizije v živo, tako v dobrem kot v slabem smislu

Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.


25.03.2022

Oskarjevska vročica

Vsebine Programa Ars


23.03.2022

Onkraj objektiva

Vsebine Programa Ars


Stran 27 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov