Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Indijski režiser Ritesh Batra

28.05.2021


Riteš Batra pravi, da so pravljice lepe, zato upa, da je Fotograf lepa pravljica, čeprav nima glasbenih in plesnih vložkov, značilnih za indijske filme.

Indijski režiser Riteš Batra, ki od študijskih let naprej ustvarja v Združenih državah Amerike, je tako pri nas kot mednarodno najbolj znan po uspešnici Okus po ljubezni iz leta 2013, drobni dopisni romanci z ulic večmilijonskega Mumbaja, ki gledalcu pokaže, da lahko upanje včasih najde tam, kjer ga najmanj pričakuje, kot so film jedrnato opisali v ljubljanskem Kinodvoru. Ali ga je uspeh filma Okus po ljubezni presenetil? Riteš Batra odgovarja:

Presenetil me je. Vedel sem, da je nastal dober film, kar ponavadi ugotoviš v montaži. Ponosen sem bil nanj, vedel sem, da bo deloval na gledalce, nisem pa vedel, da bo tako uspešen. Kar je dobra stvar. Dobro je biti presenečen, ko ti uspe, kajti če te preseneča neuspeh, to pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Navdihujoče je bilo videti, kako je bil film sprejet. Nekoč sem snemal v majhnem rudarskem mestu v Coloradu v Skalnatem gorovju, kjer so nekoč imeli kino, potem pa se je zaprl. Ljudje v tem mestecu so v svojem lokalnem kinu videli Okus po ljubezni. Za marsikoga je to edini indijski film, ki ga je videl, kar me na neki način osrečuje, čeprav si želim, da bi ljudje po svetu bolje poznali indijsko kinematografijo. V našem poslu je uspeh nepredvidljiv. Sam mislim takole: če narediš film, ki se ljudi dotakne, ti je uspelo. Zvezda Okusa po ljubezni, igralec Irrfan Khan, je nekoč rekel, da film ni škatla, ki po potuje po svetu in pobira denar. Ne gre za to. Film je način, kako ljudem pokazati, kaj nam je skupnega, v čem smo si enaki. Zato si želim, da bi več indijskih filmov potovalo po svetu; da bi se ustvarili pogoji za to.

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je sta film in kino v Indiji tako priljubljena, je tudi ta, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in svoje zvesto občinstvo, pravi Riteš Batra. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta, za potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden skupaj v družbi ali z družino ogledajo nove filme. Obisk lokalnega kina je v Indiji redna in pogosta navada, ki bi jo morda lahko v Sloveniji primerjali z obiskom trgovine. Nekateri nakupujejo vsak dan, večina večkrat na teden, redki redkeje. Kot nadaljuje Riteš Batra, ima indijska filmska industrija kot največji filmski ekosistem na svetu poleg prednosti tudi slabosti: postala je žrtev svojega uspeha; to pomeni, da se počasneje spreminja in prilagaja spremembam, da težje sprejema nove avtorske glasove; da je postala nekakšno družinsko podjetje.

Zanimivo je tudi to, da mednarodna priljubljenost in poznavanje indijskega filma nista »od včeraj«: nista se začela niti z njegovo uspešnico Okus po ljubezni ne z Monsunsko svatbo iz leta 2001, ampak imata daljšo zgodovino, ki sega še v obdobje hladne vojne. Riteš Batra:

Med hladno vojno, ko smo poznali železno zaveso, so v številnih komunističnih državah predvajali bollywoodske filme; v nekdanji Sovjetski zvezi, v zdaj samostojnih državah, tudi v Rusiji, je veliko oboževalcev indijskih filmov. Spoznal sem veliko ljudi iz Vzhodne Nemčije, ki so odraščali med gledanjem indijskih filmov v kinu; takšne gledalce še vedno spoznavam tudi drugje: denimo v Egiptu, v drugih afriških državah, celo v Maroku, kar me je zelo presenetilo. Distribucija indijskih filmov je bila močna že v preteklosti, med hladno vojno.

Pozneje je Batra posnel še dva angleško govoreča filma z zvezdniškimi imeni: Our Souls at Night z Robertom Redfordom in Jane Fonda ter The Sense of an Ending po romanu Juliana Barnesa Smisel konca z Jimom Broadbentom in Charlotte Rampling. Fotograf, ki smo si ga lahko ogledali tudi na zadnjem Liffu, je režiserjev četrti celovečerec. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato prisoten tako v lokalnih kinih kot na spletu, pojasni Ritesh Batra.

Preden se posvetimo vsebini in kritiškemu vrednotenju Batrovega Fotografa, še nekaj besed o filmu. V Kinodvoru ga opisujejo kot nežno, nostalgično in humorja polno romanco o dveh osamljenih dušah, ki se srečata na kaotičnih ulicah Mumbaja, Batra pa ga opisuje kot pravljico, ki se v resničnem življenju ne bi zgodila iz več razlogov: tudi zaradi razrednih delitev, ki so v Indiji še vedno zelo izrazite. Čeprav se je trudil, da bi bila zgodba videti čimbolj verjetna, je sam prepričan, da je možnost zanjo v Indiji enaka nič.

 


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Indijski režiser Ritesh Batra

28.05.2021


Riteš Batra pravi, da so pravljice lepe, zato upa, da je Fotograf lepa pravljica, čeprav nima glasbenih in plesnih vložkov, značilnih za indijske filme.

Indijski režiser Riteš Batra, ki od študijskih let naprej ustvarja v Združenih državah Amerike, je tako pri nas kot mednarodno najbolj znan po uspešnici Okus po ljubezni iz leta 2013, drobni dopisni romanci z ulic večmilijonskega Mumbaja, ki gledalcu pokaže, da lahko upanje včasih najde tam, kjer ga najmanj pričakuje, kot so film jedrnato opisali v ljubljanskem Kinodvoru. Ali ga je uspeh filma Okus po ljubezni presenetil? Riteš Batra odgovarja:

Presenetil me je. Vedel sem, da je nastal dober film, kar ponavadi ugotoviš v montaži. Ponosen sem bil nanj, vedel sem, da bo deloval na gledalce, nisem pa vedel, da bo tako uspešen. Kar je dobra stvar. Dobro je biti presenečen, ko ti uspe, kajti če te preseneča neuspeh, to pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Navdihujoče je bilo videti, kako je bil film sprejet. Nekoč sem snemal v majhnem rudarskem mestu v Coloradu v Skalnatem gorovju, kjer so nekoč imeli kino, potem pa se je zaprl. Ljudje v tem mestecu so v svojem lokalnem kinu videli Okus po ljubezni. Za marsikoga je to edini indijski film, ki ga je videl, kar me na neki način osrečuje, čeprav si želim, da bi ljudje po svetu bolje poznali indijsko kinematografijo. V našem poslu je uspeh nepredvidljiv. Sam mislim takole: če narediš film, ki se ljudi dotakne, ti je uspelo. Zvezda Okusa po ljubezni, igralec Irrfan Khan, je nekoč rekel, da film ni škatla, ki po potuje po svetu in pobira denar. Ne gre za to. Film je način, kako ljudem pokazati, kaj nam je skupnega, v čem smo si enaki. Zato si želim, da bi več indijskih filmov potovalo po svetu; da bi se ustvarili pogoji za to.

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je sta film in kino v Indiji tako priljubljena, je tudi ta, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in svoje zvesto občinstvo, pravi Riteš Batra. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta, za potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden skupaj v družbi ali z družino ogledajo nove filme. Obisk lokalnega kina je v Indiji redna in pogosta navada, ki bi jo morda lahko v Sloveniji primerjali z obiskom trgovine. Nekateri nakupujejo vsak dan, večina večkrat na teden, redki redkeje. Kot nadaljuje Riteš Batra, ima indijska filmska industrija kot največji filmski ekosistem na svetu poleg prednosti tudi slabosti: postala je žrtev svojega uspeha; to pomeni, da se počasneje spreminja in prilagaja spremembam, da težje sprejema nove avtorske glasove; da je postala nekakšno družinsko podjetje.

Zanimivo je tudi to, da mednarodna priljubljenost in poznavanje indijskega filma nista »od včeraj«: nista se začela niti z njegovo uspešnico Okus po ljubezni ne z Monsunsko svatbo iz leta 2001, ampak imata daljšo zgodovino, ki sega še v obdobje hladne vojne. Riteš Batra:

Med hladno vojno, ko smo poznali železno zaveso, so v številnih komunističnih državah predvajali bollywoodske filme; v nekdanji Sovjetski zvezi, v zdaj samostojnih državah, tudi v Rusiji, je veliko oboževalcev indijskih filmov. Spoznal sem veliko ljudi iz Vzhodne Nemčije, ki so odraščali med gledanjem indijskih filmov v kinu; takšne gledalce še vedno spoznavam tudi drugje: denimo v Egiptu, v drugih afriških državah, celo v Maroku, kar me je zelo presenetilo. Distribucija indijskih filmov je bila močna že v preteklosti, med hladno vojno.

Pozneje je Batra posnel še dva angleško govoreča filma z zvezdniškimi imeni: Our Souls at Night z Robertom Redfordom in Jane Fonda ter The Sense of an Ending po romanu Juliana Barnesa Smisel konca z Jimom Broadbentom in Charlotte Rampling. Fotograf, ki smo si ga lahko ogledali tudi na zadnjem Liffu, je režiserjev četrti celovečerec. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato prisoten tako v lokalnih kinih kot na spletu, pojasni Ritesh Batra.

Preden se posvetimo vsebini in kritiškemu vrednotenju Batrovega Fotografa, še nekaj besed o filmu. V Kinodvoru ga opisujejo kot nežno, nostalgično in humorja polno romanco o dveh osamljenih dušah, ki se srečata na kaotičnih ulicah Mumbaja, Batra pa ga opisuje kot pravljico, ki se v resničnem življenju ne bi zgodila iz več razlogov: tudi zaradi razrednih delitev, ki so v Indiji še vedno zelo izrazite. Čeprav se je trudil, da bi bila zgodba videti čimbolj verjetna, je sam prepričan, da je možnost zanjo v Indiji enaka nič.

 


06.05.2022

Nagrajenka skupine OHO je Đejmi Hadrović

Vsebine Programa Ars


05.05.2022

Plečnik na starih fotografijah

V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM


05.05.2022

Vladimir Kos: Roke morja

V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi. V njegovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine. Pesem Roke morja je iz zbirke Pesmi ob tihomorskih valovih. Interpretira jo Andrej Nahtigal.


30.04.2022

Fabula 2022: Chimamanda Ngozi Adichie

Fabula v teoriji se je letos ukvarjala z ranljivostjo oziroma občutljivostjo. 29. aprila 2022 je na Festivalu literatur sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie govorila o izgubi očeta zaradi covida-19, odtujenosti med pandemijo, konstrukciji identitete in feminizmu. Blaž Mazi


29.04.2022

Jasna Knez ob svetovnem dnevu plesa

Vsebine Programa Ars


29.04.2022

Viktor Ruban: "Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan."

Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.


28.04.2022

"Razstava je medij, namenjen skupnostni rabi."

V aprilu se je v ljubljanskem Mestnem muzeju odvil že 2. simpozij Razstavljanje na Slovenskem in tudi tokrat so organizatorji dvodnevno strokovno srečanje zastavili kot poglobljen razmislek o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Pri tem so v ospredje postavili vprašanja: kako in zakaj se določeno razstavljanje pojavlja in uveljavlja, v kakšnem razmerju je do razstavljenih objektov in umetnosti na sploh ter kako se prepleta s političnimi in drugimi neumetnostnimi diskurzi in hotenji. V dveh dneh se je zvrstilo več domačih in tujih strokovnjakov, raziskovalcev in študentov, ki so skupno predstavili kar 25 referatov, kronološko vpetih v čas med 19. stoletjom in današnjimi dni.


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Na filmskem festivalu v Linzu Nika Autor z dvema filmoma

Nika Autor se bo predstavila s kratkim filmom Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi in v tekmovalnem programu s celovečercem Filmski obzornik 80 – Metka, Meki. Slednji pripoveduje zgodbo o avtoričini teti, mariborčanki Metki Autor, delavki Metalne, ki je pri osemindvajsetih letih odšla v Nemčijo v upanju na boljši jutri. Film portretira enainosemdesetletno gospo, ki spregovori o svoji "gastarbajterski" izkušnji in lastnem razumevanju današnjih migracij. Če se Filmski obzornik 80 – Metka, Meki posveča predvsem pretekli izkušnji ustvarjanja življenja na tujem, Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi svoj pogled usmerja v trenutno situacijo prebežnikov, ki se znajdejo v gozdovih pred evropskimi mejami. Kratki film je trenutno na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v okviru avtoričine razstave "Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili". Festival Crossing Europe se bo s podelitvijo nagrad večer prej sklenil 2. maja.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


25.04.2022

Umrl je France Slana, umetnik etnološko navdahnjene motivike

V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.


23.04.2022

31. natečaj za nagrado lastovka

Iščemo najboljšo kratko zgodbo


22.04.2022

59. beneški bienale

15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu. Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja pa je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prpozno. Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe. Političen pa je po njenem mnenju tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.” V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjata še ambientalni zvok in tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.


22.04.2022

Svetovni dan knjige in noč knjige

23. april je tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Društvo slovenskih pisateljev, ki je ta teden praznovalo 150-letnico delovanja, je v poslanici opozorilo, da so avtorske pravice, tudi najmanjše, področje, kjer se kraja in ropanje najlažje izvedeta. Svetovni dan knjige pa pri nas obeležujemo tudi z Nočjo knjige, za katero bodo dogajanje začeli ogrevati s knjižnim Sejmom na zraku v parku Zvezda v Ljubljani, ki se odpre ob desetih dopoldne. Blaž Mazi


22.04.2022

150 let DSP

Društvo slovenskih pisateljev je te dni praznovalo 150-letnico. Poleg prizadevanja za ureditev pisateljskih razmer je kot moralna avtoriteta v različnih obdobjih posegalo tudi v družbeno in politično življenje, utemeljevalo narodnostne in jezikovne, pozneje tudi demokratične zahteve, tu je bilo idejno jedro slovenskega osamosvajanja. Ob visokem jubileju predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc najprej premišljuje o stalnicah 150-letnega delovanja. Vlado Motnikar. "Društvo slovenskih pisateljev bo v težavnih obdobjih, ki prihajajo, nosilec ohranjanja identitete, ki ji morata slediti znanost in šolstvo v celoti. To ne bo enostavno. Če hočemo ohranjati slovenski jezik, ga moramo na vseh ravneh: literarni, znanstveni, družboslovni, politični in drugih." - Drušan Merc


Stran 25 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov