Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ocena filma Oče

28.05.2021


"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."

Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.

Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.

Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.

Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.

Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.

Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Ocena filma Oče

28.05.2021


"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."

Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.

Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.

Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.

Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.

Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.

Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.


25.06.2020

Nagrajenca

Vsebine Programa Ars


20.06.2020

Glasba povezuje: Bogdan Lorber, specialist nevrolog

Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog


19.06.2020

Vilenica

Vsebine Programa Ars


19.06.2020

Zakaj se ministrstvo ne pogovarja s protestniki?

Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.


18.06.2020

Lirikonfest širi slovensko kulturo

Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.


18.06.2020

Premiere Jakiš in Pupče

Vsebine Programa Ars


18.06.2020

Spider

Vsebine Programa Ars


18.06.2020

Razstava Čas Caravaggia v Rimu

Vsebine Programa Ars


18.06.2020

Kinodvorišče

Vsebine Programa Ars


17.06.2020

FDF nagrade

Vsebine Programa Ars


17.06.2020

Protest kulturnikov

Vsebine Programa Ars


16.06.2020

Likovni dnevi

Vsebine Programa Ars


16.06.2020

Odlomek Vojnović

Vsebine Programa Ars


16.06.2020

Nagrada Riharda Jakopiča

Vsebine Programa Ars


15.06.2020

Skladatelj tedna: Slavko Osterc (promo)

Vsebine Programa Ars


13.06.2020

Glasba povezuje: prof. dr. Pavle Košorok

Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok


13.06.2020

Glasba povezuje: dr. Mojca Demšar

»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar


13.06.2020

Glasba povezuje: dr. Bogdan Lorber

»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)


Stran 79 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov