Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ocena filma Oče

28.05.2021


"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."

Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.

Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.

Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.

Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.

Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.

Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Ocena filma Oče

28.05.2021


"Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako."

Đorđu Joksimoviću iz Kragujevca so pred šestimi leti oblasti odvzele tri mladoletne hčere, potem ko so partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti. Joksimović je pritegnil pozornost medijev, ko je v Beograd na sestanek z ministrico za socialne zadeve že petič prišel peš.

Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.

Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu, Nikoli, ki ga igra odlični, tudi sicer mednarodno uspešni hrvaški igralec Goran Bogdan, ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače, in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije. Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost; pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.

Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot; države, v kateri redne zaposlitve v nekaterih regijah praktično ni mogoče najti, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist; družbe, prepredene s korupcijo, družbe, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.

Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači od vasi z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrike vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in na pol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer priča na pol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo kart, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.

Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, a če je tisti zapuščeni, a še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost. Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.


03.06.2020

Simon Zajc

Vsebine Programa Ars


03.06.2020

Ignacija Fridl Jarc

Vsebine Programa Ars


03.06.2020

Petja Grafenauer

Vsebine Programa Ars


03.06.2020

Protesti kulturnikov

Vsebine Programa Ars


02.06.2020

70 let muzeja

Vsebine Programa Ars


02.06.2020

Italijanska kultura se znova odpira

Vsebine Programa Ars


01.06.2020

Dobr' je

Vsebine Programa Ars


01.06.2020

Albertina Modern

Vsebine Programa Ars


01.06.2020

Odprtje Kinodvora

Vsebine Programa Ars


31.05.2020

Forsyth

»Usoda pa je hotela, da sta me v kavarni blizu bikoborske šole opazila soseda iz Ashforda. Takoj po koncu tečaja je v hišo moje gostiteljice vstopil oče. Brez odvečnih razprav sem pospravil svoje stvari v kovčke. Na poti do avta mi je dejal, naj svojih bikoborskih poskusov nikoli ne omenjam materi. Že brez tega ima zaradi mene dovolj sivih las. Držal sem besedo.« - Frederick Forsyth, Izobčenec


30.05.2020

Pastir

Vsebine Programa Ars


30.05.2020

Glasba povezuje: ddr. Evgen Bavčar (drugi del pogovora)

»Če vid seže daleč, je uho in poslušanje prostor intime.« O zvočnih razglednicah in o tem, kako se spreminja naš glas in zvočna pokrajina okoli nas. Pa tudi o razvoju radia kot ustvarjalnega medija in o tem, da tako kot svet doživljamo s čutilom za vid, ga lahko doživljamo tudi z drugimi čutili. Oddajo so pripravili: filozof in fotograf Dddr. Evgen Bavčar, voditelj Alen Jelen, glasbena urednica Tina Ogrin in urednica oddaje Saška Rakef. na fotografiji: Ddr. Evgen Bavčar


30.05.2020

dr. Evgen Bavčar (prvi del pogovora)

O avtentični zvočnosti in Beethovnovi Patetični sonati, ki jo na klavir znamke Bösendorfer izvaja Paul Badura Skoda. O angelih tišine, velikih umetnikih, pokopanih na dunajskem osrednjem pokopališču. O glasbi kot občutku največje radosti in glasbi kot najvišji zvrsti umetnosti. Oddajo so pripravili: trojni doktor, filozof in fotograf Evgen Bavčar, voditelj Alen Jelen, glasbena urednica Tina Ogrin in urednica oddaje Saška Rakef. Na fotografiji: ddr. Evgen Bavčar


29.05.2020

We are one

Vsebine Programa Ars


29.05.2020

Prebadanje

Vsebine Programa Ars


29.05.2020

Zbogom sin moj

Vsebine Programa Ars


29.05.2020

Odprtje kinematografov

Vsebine Programa Ars


29.05.2020

Simon Krečič

Vsebine Programa Ars


29.05.2020

Krošnja z neznanimi sadeži

Vsebine Programa Ars


Stran 81 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov