Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gledalci so videli dve deli, ki sta nastali v manjšinski slovenski koprodukciji – to sta dokumentarec Žica hrvaške režiserke Tihe Gudac in igrani celovečerec Oaza srbskega režiserja Ivana Ikića.
Na programu 18. festivala Crossing Europe, ki v Linzu poteka »v živo« še do nedelje, je 123 kratkih in celovečernih filmov iz kar 40 držav. Čeprav na festivalu, kjer številni filmi prihajajo iz področja Srednje Evrope, tokrat ni filma slovenskega režiserja, so gledalci vendarle videli dve deli, ki sta nastali v manjšinski slovenski koprodukciji – to sta dokumentarec Žica hrvaške režiserke Tihe Gudac in igrani celovečerec Oaza srbskega režiserja Ivana Ikića.
Film Oaza Ivana Ikića, o katerem smo v naši oddaji že govorili, pripoveduje o ljubezenskem trikotniku med varovanci doma za osebe s posebnimi potrebami. Avtor je glavne vloge v sicer fiktivni filmski pripovedi namenil samim stanovalcem doma, s katerimi se je spoznaval že leto dni pred snemanjem ter z njimi imel delavnice filmske igre. Oaza prinaša močno sporočilo prevzemanja perspektive oseb, ki je gledalci nismo vajeni – iz izmenjujočih pogledov treh glavnih junakov odpira kompleksen notranji svet ljudi, ki nemalokrat živijo izolirano od preostalega sveta.
Na festivalu Crossing Europe smo videli tudi dokumentarec Žica, ki ga je režiserka Tiha Gudac posnela v sklopu šestdelnega dokumentarnega projekta o evropskih mejah.
Film Žica je rezultat ideje belgijskega producenta po imenu Frederic Nicolai. V projektu je kot začetna ideja navedeno, da je belgijski producent Frederik Nicolai odraščal v svetu brez meja, v Evropi brez meja. Ko je pred nekaj leti prvič odšel na evropsko mejo, kjer je videl ograje, mejne spore in vpliv nekaterih trdnih meja na tam živeče ljudi, ga je to spodbudilo k razmišljanju o mejah v Evropi in razlikah v realnostih življenj okoli različnih meja, ki v Srednji Evropi zaradi Evropske unije, ki je delovala kot svobodna Evropa, kar zelo dolgo ni bilo vprašanje, je povedala avtorica Tiha Gudac.
Film Žica se osredotoča na lokalno skupnost na slovenski in hrvaški strani Kolpe ter beleži, kako so se življenja prebivalcev spremenila po letu 2015, ko je bila med eno in drugo državo po odprtju t.i. balkanske migrantske poti nameščena rezilna žica. Gudac spregovori o raznolikih perspektivah filma:
Vprašanje novih ilegalnih migracij in vala migracij, v katerem živimo, povzroča burne reakcije na različnih straneh - za, proti, "pojdite domov", "ljudi je treba integrirati", to so neki glasovi, ki odmevajo in so zelo glasni. In tam na obmejnem območju, kjer je žica, ljudje po profesiji niso aktivisti, če temu tako rečemo, življenjska poklicanost ljudi na meji ni aktivizem, vendar jih je pojav žice spodbudil, da postanejo aktivni in se odzovejo. In tukaj so reakcije zelo intenzivne. Sami se lahko o tem teoretsko pogovarjamo v velikih mestih, kjer imamo ob kavah in večerjah s prijatelji pogosto burne teoretske razprave, vendar tam to živijo. Želela sem prikazati življenje različnih strani in odzivov na realnost trenutnih migracij in rezilne žice, vendar sem želela narediti tudi to, kar se mi zdi, da je privilegij kamere - stopiti korak nazaj, se vprašati, zakaj se določena oseba, posameznik, odzove na določen način, od kod to pride. Pravzaprav sem želela pokazati različne obraze človeške narave v stanju krize.
Režiserka pa v filmu ponudi tudi pogled tistih, zaradi katerih je bila žica postavljena – beguncev na poti.
Česar nisem pričakovala, je, da bom posnela same migrante, ki jih je nasploh težko videti ali posneti, zlasti na hrvaško-slovenski meji, prihajajo pa iz žarišča na hrvaško-bosanski meji iz Velike Kladuše in Bihaća. Potem pa sem si rekla »v redu, tu je snemalna ekipa in imam to moč, da grem tja in tem ljudem dam obraz«, zato sem se odločila, da ti posamezniki, ta človeška bitja, ki so v položaju, zaradi katerega morajo nezakonito migrirati, ne ostanejo popolni fantomi, je v Linzu v pogovoru za Radio Slovenija povedala režiserka filma Žica, Tiha Gudac. Prispevek Petre Meterc.
Gledalci so videli dve deli, ki sta nastali v manjšinski slovenski koprodukciji – to sta dokumentarec Žica hrvaške režiserke Tihe Gudac in igrani celovečerec Oaza srbskega režiserja Ivana Ikića.
Na programu 18. festivala Crossing Europe, ki v Linzu poteka »v živo« še do nedelje, je 123 kratkih in celovečernih filmov iz kar 40 držav. Čeprav na festivalu, kjer številni filmi prihajajo iz področja Srednje Evrope, tokrat ni filma slovenskega režiserja, so gledalci vendarle videli dve deli, ki sta nastali v manjšinski slovenski koprodukciji – to sta dokumentarec Žica hrvaške režiserke Tihe Gudac in igrani celovečerec Oaza srbskega režiserja Ivana Ikića.
Film Oaza Ivana Ikića, o katerem smo v naši oddaji že govorili, pripoveduje o ljubezenskem trikotniku med varovanci doma za osebe s posebnimi potrebami. Avtor je glavne vloge v sicer fiktivni filmski pripovedi namenil samim stanovalcem doma, s katerimi se je spoznaval že leto dni pred snemanjem ter z njimi imel delavnice filmske igre. Oaza prinaša močno sporočilo prevzemanja perspektive oseb, ki je gledalci nismo vajeni – iz izmenjujočih pogledov treh glavnih junakov odpira kompleksen notranji svet ljudi, ki nemalokrat živijo izolirano od preostalega sveta.
Na festivalu Crossing Europe smo videli tudi dokumentarec Žica, ki ga je režiserka Tiha Gudac posnela v sklopu šestdelnega dokumentarnega projekta o evropskih mejah.
Film Žica je rezultat ideje belgijskega producenta po imenu Frederic Nicolai. V projektu je kot začetna ideja navedeno, da je belgijski producent Frederik Nicolai odraščal v svetu brez meja, v Evropi brez meja. Ko je pred nekaj leti prvič odšel na evropsko mejo, kjer je videl ograje, mejne spore in vpliv nekaterih trdnih meja na tam živeče ljudi, ga je to spodbudilo k razmišljanju o mejah v Evropi in razlikah v realnostih življenj okoli različnih meja, ki v Srednji Evropi zaradi Evropske unije, ki je delovala kot svobodna Evropa, kar zelo dolgo ni bilo vprašanje, je povedala avtorica Tiha Gudac.
Film Žica se osredotoča na lokalno skupnost na slovenski in hrvaški strani Kolpe ter beleži, kako so se življenja prebivalcev spremenila po letu 2015, ko je bila med eno in drugo državo po odprtju t.i. balkanske migrantske poti nameščena rezilna žica. Gudac spregovori o raznolikih perspektivah filma:
Vprašanje novih ilegalnih migracij in vala migracij, v katerem živimo, povzroča burne reakcije na različnih straneh - za, proti, "pojdite domov", "ljudi je treba integrirati", to so neki glasovi, ki odmevajo in so zelo glasni. In tam na obmejnem območju, kjer je žica, ljudje po profesiji niso aktivisti, če temu tako rečemo, življenjska poklicanost ljudi na meji ni aktivizem, vendar jih je pojav žice spodbudil, da postanejo aktivni in se odzovejo. In tukaj so reakcije zelo intenzivne. Sami se lahko o tem teoretsko pogovarjamo v velikih mestih, kjer imamo ob kavah in večerjah s prijatelji pogosto burne teoretske razprave, vendar tam to živijo. Želela sem prikazati življenje različnih strani in odzivov na realnost trenutnih migracij in rezilne žice, vendar sem želela narediti tudi to, kar se mi zdi, da je privilegij kamere - stopiti korak nazaj, se vprašati, zakaj se določena oseba, posameznik, odzove na določen način, od kod to pride. Pravzaprav sem želela pokazati različne obraze človeške narave v stanju krize.
Režiserka pa v filmu ponudi tudi pogled tistih, zaradi katerih je bila žica postavljena – beguncev na poti.
Česar nisem pričakovala, je, da bom posnela same migrante, ki jih je nasploh težko videti ali posneti, zlasti na hrvaško-slovenski meji, prihajajo pa iz žarišča na hrvaško-bosanski meji iz Velike Kladuše in Bihaća. Potem pa sem si rekla »v redu, tu je snemalna ekipa in imam to moč, da grem tja in tem ljudem dam obraz«, zato sem se odločila, da ti posamezniki, ta človeška bitja, ki so v položaju, zaradi katerega morajo nezakonito migrirati, ne ostanejo popolni fantomi, je v Linzu v pogovoru za Radio Slovenija povedala režiserka filma Žica, Tiha Gudac. Prispevek Petre Meterc.
V 88. letu je danes preminila slovenska plesalka in plesna pedagoginja Lojzka Žerdin. Rodila se je v Ljubljani, Študirala pa je pri Mary Wigman v Berlinu in leta 1968 diplomirala iz umetniškega plesa in plesne pedagogike. Svoje znanje je izpopolnjevala v Dresdnu, Moskvi, takratnem Leningradu, na Dunaju in v Gradcu. Kot plesna pedagoginja se je nato zaposlila v ljubljanskem Pionirskem domu in na Srednji glasbeni in baletni šoli, kar dvajset let je nato na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo poučevala umetnost giba in s plesno kulturo vplivala na več igralskih generacij. Delovala je v samostojnih nastopih in recitalih, kot koreografinja plesnih skupin na akademiji, v gledaliških predstavah ter pri televizijskih oddajah in na filmu. Kot plesalka sodobnega plesa in koreografinja je ustvarila samostojen slog v plesnem ekspresionizmu.
Vsebine Programa Ars
Razlikovanje med resnico in lažjo je bilo težko v vseh totalitarnih režimih, zdaj pa je še težje zaradi količine informacij in splošne brezbrižnosti. Kako ta nezmožnost razlikovanja oblikuje domači in tuji prostor, je osrednja tema 4. festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki se je začel v četrtek pred tivolsko Švicarijo v Ljubljani. Glasbeni del festivala pa gre spet v smer drznih elektronskih nastopov, postklubske in eksperimentalne elektronske glasbe, ki temelji na iskanju novih zvokov in zaporedij.
Projekt Živih dvorišč v Mariboru je program celoletnega oživljanja mesta Maribor, pri njem pa sodelujejo stanovalci, študenti, dijaki in ustvarjalci iz Društva Hiša! Projekt je tokrat del programa Festivala Lent, ker pa praznujejo letos desetletnico, bodo nekakšna rdeča nit letošnjih dvorišč tudi pogovori o teh mestnih prostorih, ki so pogosto skriti očem in zaznavi.
Neveljaven email naslov