Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Diagonala in Jessica Hausner

11.06.2021

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo. Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del. Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov

Med avtorji sodobnega evropskega filma Jessica Hausner zavzema podobno mesto, kot njena rojaka Ulrich Seidl in Michael Haneke. Vemo namreč, kaj lahko pričakujemo od sodobnih avstrijskih cineastov, pa tudi pisateljev: da nam na pretanjen, a vendar kritičen in satiričen način razkrivajo temačno plat človeka, ki se skriva nekje pod uglajeno površino in na videz korektnimi, zadržanimi medčloveškimi odnosi.

Kot je v pogovoru za Radio Slovenija povedala Jessica Hausner, jo prav zato privlačijo konvencije grozljivega žanra, s katerimi se je poigrala že v svojem drugem celovečercu Hotel. To je bil zmagovalni film Diagonale leta 2005, ki so ga zavrteli tudi v canski sekciji Poseben pogled. V Hotelu spremljamo dekle, kako se uvaja v službo receptorke v odročnem avstrijskem hotelu sredi gozdov, potem ko je prejšnja receptorka v nepojasnjenih okoliščinah izginila. Z elementi grozljivega žanra, predvsem z zvočno podobo, se Jessica Hausner spretno in z nemalo humorja poigrava s pričakovanji gledalca tudi v svojem zadnjem filmu, Mali Joe.

Mali Joe prikazuje deloholičarko in samohranilko Alice, strokovnjakinjo za genski inženiring (igra jo v Cannesu nagrajena Emily Beecham). Alice je razpeta med visoka pričakovanja na delovnem mestu in skrb za svojega odraščajočega sina. Jessica Hausner:

»Moj celovečerec Hotel je res povezan z Malim Joejem. V teh dveh filmih sem uporabila žanra grozljivke in srhljivke, da bi iz njiju naredila nekaj drugačnega. Grozljivo vzdušje sem ustvarila, ker tudi v naših življenjih določeni trenutki postanejo grozljivi šele takrat, ko nas presenetijo; ko nekaj, kar nam je znano in domače, postane nekaj drugačnega. Sprememba našega vsakdanjega življenja, našega okolja ali ljudi, ki jih dobro poznamo – to je tisto, kar nas zelo plaši. V nemščini poznamo besedo »unheimlich« in v njej se skriva beseda »dom«. Prav to nedomačnost, ki jo z drugo besedo imenujemo »grozljivo«, želim ustvariti v svojih filmih. To naredim tako, da s kamero odidem naravnost v domove, v neposredno bližino svojih likov, in da pokažem, da dom zanje ni – kot so navajeni pričakovati – varen prostor. Takšna nedomačnost je seveda freudovski koncept, saj ima naša zavest vpogled samo v del našega notranjega dogajanja. Tega koncepta pa ne razumem psihološko. Velik del naših življenj nam je nepoznan, veliko je neprijetnih stvari, o katerih nočemo razmišljati, denimo o nevarnostih, kot so bolezen, telesno propadanje, smrt – če navedem nekaj stvari, za katere se trudimo, da o njih ne bi razmišljali.«

Avtorski pristop Jessice Hausner bi lahko imenovali tudi drugače: poleg posebnega in tudi duhovitega načina razkrivanja vsebin, ki jih običajno želimo potlačiti, njeni filmi govorijo o težavnosti ali celo nezmožnosti medčloveške komunikacije; o temelji samoti človekovega bivanja, ki ni preprosto osamljenost. Jessica Hausner:

»S tem se moramo vsi spopadati. Včasih je mogoče vzpostaviti odnos in občutek, da razumemo in smo razumljeni, še pogosteje pa se mi zdi, da drugi ne razumejo naših besed, želja in občutkov. Živeti moramo v položaju izoliranosti, samote. V mojem filmu Amour fou, filmu o dramatiku in pesniku Heinrichu von Kleistu in tako imenovani romantični ljubezni, glavni lik želi najti partnerko, da bi skupaj z njo umrl. Kleistov primer sem izbrala prav zato, ker sem želela jasno povedati, da je človek v smrti zmeraj sam; da ne obstaja način, da bi izkušnjo smrti delili s partnerjem. V tem je ultimativna žalost našega konca.

Nezmožnost komunikacije, o kateri sem prej govorila, je v mojih filmih povezana tudi s humorjem. Ta izhaja iz dejstva, da pogosto ne govorimo resnice. Ne bi sicer rekla, da namerno lažemo, vendar pa drži, da ljudje vedno nismo ravno resnicoljubni. Pogosto se pretvarjamo, ker želimo biti sprejeti, želimo biti v redu, želimo reči pravo stvar ob pravem trenutku. Običajno ne želimo prizadeti drugih ljudi ali biti izjemno ekscentrični. Če nadaljujem to logiko: kdor se ne vključi v družbo, ostane sam, je izključen in kaznovan, ker nima ne službe ne prijateljev. Zato smo vsi tako odvisni od tega, da se prilagajamo, pa tudi, da se ne prilagajamo na preveč očiten način. To je tisto, kar me v mojih filmih zanima. Ne zanimajo me domnevno resnični občutki, ki jih morajo pokazati igralci in igralke. Sprašujem se namreč, ali so naši resnični občutki samo nekakšna boljša verzija nas samih? Sama želim pokazati prav napetost med našimi notranjimi občutki in tem, kar želimo pokazati drugim. To seveda ni isto. V naših življenjih je veliko pretvarjanja in na to želim opozoriti s svojimi filmi.«

 

Jessica Hausner, rojena leta 1972, je končala študij režije na Filmski akademiji na Dunaju. Že v študijskih letih je za kratki film Flora na festivalu v Locarnu prejela »leoparda prihodnosti«. Kmalu po zaključki študija je z več sodelavci, med drugim s svojim stalnim filmskim snemalcem Martinom Gschlachtom, ustanovila neodvisno produkcijsko hišo coop99. Od leta 1999 so sodelovali pri produkciji več kot 30 filmov, med drugim se podpisujejo pod naslove, kot so Toni Erdmann, Darwinova nočna mora, Grbavica, Western – in pa seveda tudi pod njene filme. Kot poudarja Jessica Hausner, ji je lastna produkcijska hiša omogočila avtonomijo pri umetniškem ustvarjanju.

»Res je, lastna produkcijska hiša mi je zagotovila neodvisnost. To je bilo še bolj pomembno pozneje na moji poti, ko so filmi postali koprodukcije. Pri njih sodeluje več ljudi, podaja svoja mnenja in tako vpliva na produkcijski proces. Zelo sem vesela, da sem neodvisnost ohranila tudi pozneje kot koproducentka. Omogoča mi namreč, da v celoti sodelujem pri sprejemanju pomembnih odločitev; denimo koliko denarja namenimo, za kaj in komu ga namenimo; katere kompromise skupaj sprejemamo. Sem v položaju, da lahko rečem, kaj hočem ali česa nočem. To je še pomembneje pri dražjih produkcijah, kajti z večjih številom vpletenih, jih več želi imeti tudi vpliv na končno podobo filma. No, k sreči imam dobre sodelavce … a zame je vendarle pomembno, da imam besedo pri končni odločitvi.«


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Diagonala in Jessica Hausner

11.06.2021

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo. Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del. Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov

Med avtorji sodobnega evropskega filma Jessica Hausner zavzema podobno mesto, kot njena rojaka Ulrich Seidl in Michael Haneke. Vemo namreč, kaj lahko pričakujemo od sodobnih avstrijskih cineastov, pa tudi pisateljev: da nam na pretanjen, a vendar kritičen in satiričen način razkrivajo temačno plat človeka, ki se skriva nekje pod uglajeno površino in na videz korektnimi, zadržanimi medčloveškimi odnosi.

Kot je v pogovoru za Radio Slovenija povedala Jessica Hausner, jo prav zato privlačijo konvencije grozljivega žanra, s katerimi se je poigrala že v svojem drugem celovečercu Hotel. To je bil zmagovalni film Diagonale leta 2005, ki so ga zavrteli tudi v canski sekciji Poseben pogled. V Hotelu spremljamo dekle, kako se uvaja v službo receptorke v odročnem avstrijskem hotelu sredi gozdov, potem ko je prejšnja receptorka v nepojasnjenih okoliščinah izginila. Z elementi grozljivega žanra, predvsem z zvočno podobo, se Jessica Hausner spretno in z nemalo humorja poigrava s pričakovanji gledalca tudi v svojem zadnjem filmu, Mali Joe.

Mali Joe prikazuje deloholičarko in samohranilko Alice, strokovnjakinjo za genski inženiring (igra jo v Cannesu nagrajena Emily Beecham). Alice je razpeta med visoka pričakovanja na delovnem mestu in skrb za svojega odraščajočega sina. Jessica Hausner:

»Moj celovečerec Hotel je res povezan z Malim Joejem. V teh dveh filmih sem uporabila žanra grozljivke in srhljivke, da bi iz njiju naredila nekaj drugačnega. Grozljivo vzdušje sem ustvarila, ker tudi v naših življenjih določeni trenutki postanejo grozljivi šele takrat, ko nas presenetijo; ko nekaj, kar nam je znano in domače, postane nekaj drugačnega. Sprememba našega vsakdanjega življenja, našega okolja ali ljudi, ki jih dobro poznamo – to je tisto, kar nas zelo plaši. V nemščini poznamo besedo »unheimlich« in v njej se skriva beseda »dom«. Prav to nedomačnost, ki jo z drugo besedo imenujemo »grozljivo«, želim ustvariti v svojih filmih. To naredim tako, da s kamero odidem naravnost v domove, v neposredno bližino svojih likov, in da pokažem, da dom zanje ni – kot so navajeni pričakovati – varen prostor. Takšna nedomačnost je seveda freudovski koncept, saj ima naša zavest vpogled samo v del našega notranjega dogajanja. Tega koncepta pa ne razumem psihološko. Velik del naših življenj nam je nepoznan, veliko je neprijetnih stvari, o katerih nočemo razmišljati, denimo o nevarnostih, kot so bolezen, telesno propadanje, smrt – če navedem nekaj stvari, za katere se trudimo, da o njih ne bi razmišljali.«

Avtorski pristop Jessice Hausner bi lahko imenovali tudi drugače: poleg posebnega in tudi duhovitega načina razkrivanja vsebin, ki jih običajno želimo potlačiti, njeni filmi govorijo o težavnosti ali celo nezmožnosti medčloveške komunikacije; o temelji samoti človekovega bivanja, ki ni preprosto osamljenost. Jessica Hausner:

»S tem se moramo vsi spopadati. Včasih je mogoče vzpostaviti odnos in občutek, da razumemo in smo razumljeni, še pogosteje pa se mi zdi, da drugi ne razumejo naših besed, želja in občutkov. Živeti moramo v položaju izoliranosti, samote. V mojem filmu Amour fou, filmu o dramatiku in pesniku Heinrichu von Kleistu in tako imenovani romantični ljubezni, glavni lik želi najti partnerko, da bi skupaj z njo umrl. Kleistov primer sem izbrala prav zato, ker sem želela jasno povedati, da je človek v smrti zmeraj sam; da ne obstaja način, da bi izkušnjo smrti delili s partnerjem. V tem je ultimativna žalost našega konca.

Nezmožnost komunikacije, o kateri sem prej govorila, je v mojih filmih povezana tudi s humorjem. Ta izhaja iz dejstva, da pogosto ne govorimo resnice. Ne bi sicer rekla, da namerno lažemo, vendar pa drži, da ljudje vedno nismo ravno resnicoljubni. Pogosto se pretvarjamo, ker želimo biti sprejeti, želimo biti v redu, želimo reči pravo stvar ob pravem trenutku. Običajno ne želimo prizadeti drugih ljudi ali biti izjemno ekscentrični. Če nadaljujem to logiko: kdor se ne vključi v družbo, ostane sam, je izključen in kaznovan, ker nima ne službe ne prijateljev. Zato smo vsi tako odvisni od tega, da se prilagajamo, pa tudi, da se ne prilagajamo na preveč očiten način. To je tisto, kar me v mojih filmih zanima. Ne zanimajo me domnevno resnični občutki, ki jih morajo pokazati igralci in igralke. Sprašujem se namreč, ali so naši resnični občutki samo nekakšna boljša verzija nas samih? Sama želim pokazati prav napetost med našimi notranjimi občutki in tem, kar želimo pokazati drugim. To seveda ni isto. V naših življenjih je veliko pretvarjanja in na to želim opozoriti s svojimi filmi.«

 

Jessica Hausner, rojena leta 1972, je končala študij režije na Filmski akademiji na Dunaju. Že v študijskih letih je za kratki film Flora na festivalu v Locarnu prejela »leoparda prihodnosti«. Kmalu po zaključki študija je z več sodelavci, med drugim s svojim stalnim filmskim snemalcem Martinom Gschlachtom, ustanovila neodvisno produkcijsko hišo coop99. Od leta 1999 so sodelovali pri produkciji več kot 30 filmov, med drugim se podpisujejo pod naslove, kot so Toni Erdmann, Darwinova nočna mora, Grbavica, Western – in pa seveda tudi pod njene filme. Kot poudarja Jessica Hausner, ji je lastna produkcijska hiša omogočila avtonomijo pri umetniškem ustvarjanju.

»Res je, lastna produkcijska hiša mi je zagotovila neodvisnost. To je bilo še bolj pomembno pozneje na moji poti, ko so filmi postali koprodukcije. Pri njih sodeluje več ljudi, podaja svoja mnenja in tako vpliva na produkcijski proces. Zelo sem vesela, da sem neodvisnost ohranila tudi pozneje kot koproducentka. Omogoča mi namreč, da v celoti sodelujem pri sprejemanju pomembnih odločitev; denimo koliko denarja namenimo, za kaj in komu ga namenimo; katere kompromise skupaj sprejemamo. Sem v položaju, da lahko rečem, kaj hočem ali česa nočem. To je še pomembneje pri dražjih produkcijah, kajti z večjih številom vpletenih, jih več želi imeti tudi vpliv na končno podobo filma. No, k sreči imam dobre sodelavce … a zame je vendarle pomembno, da imam besedo pri končni odločitvi.«


11.01.2022

Odmevajo rezultati programskega razpisa Ministrstva za kulturo

Nevladne organizacije na področju kulture so z velikim pričakovanjem pa tudi strahom čakale na rezultate programskega razpisa, na podlagi katerega bi lahko gradile prihodnje štiriletno delo. Čeprav vsi rezultati še niso javno objavljeni, že odmeva odločitev Ministrstva za kulturo, ki zavodom in društvom, ki so se v preteklosti izkazali s svojim delom, ni dodelilo sredstev. Med njimi so tudi prejemniki osrednjih nagrad. Iz financiranja so med drugim izpadli Zavod Maska, Mesto žensk, Delak center, Gledališče Glej, Zavod Emanat in Nomad Dance Academy Slovenija. Čeprav je bil Zavod Maska s predstavo Gejm veliki zmagovalec Borštnikovega srečanja, to ni pripomoglo k temu, da bi mu Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva. Na Ministrstvu za kulturo so v pisnem odzivu zapisali, da je največje število financiranih programov enako kot v prejšnjem obdobju. Sredstva na področju uprizoritvenih umetnosti so v programskem razpisu povišali za dobrih 25 odstotkov, kar je 240 tisoč evrov. Vloge je ocenila strokovna komisija, minister pa da nima pravice posegati v njeno avtonomijo. Foto: Matej Povše


07.01.2022

Leninov park

Vsebine Programa Ars


07.01.2022

Gustav Gnamuš slika »barve na poti«

Gustava Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, ki pa je barvo razumel bolj mitološko. Kako Gnamuš razmišlja o barvi je eno od vprašanj, ki jih zastavlja razstava Lambda v ljubljanski galeriji Equrna, kjer je ob njegovih novejših delih na ogled tudi nekaj starejših, druži pa jih prav izrazita barva. Umetnostna zgodovinarka Nadja Gnamuš, umetnikova hči in kustosinja razstave, pojasnjuje, da slikarja barva zanima kot valovanje in to je skrito tudi v naslovu razstave. Grška črka lambda je namreč fizikalna oznaka za valovno dolžino. Pri postavljanju razstave jo je sicer zanimalo srečanje starejših in novejših del, zato je tudi v pogovoru najprej pojasnila, kako se je Gnamušev odnos do barve spreminjal skozi čas.


06.01.2022

Dosežki predsedovanja Slovenije Svetu EU na področju kulture

1. januarja se je končalo polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Minister za kulturo Vasko Simoniti je ta teden predstavil osrednje dosežke predsedovanja na področju kulture. Izpostavil je sklepe o visokokakovostni arhitekturi in pobudi Novi evropski bauhaus ter zaščiti raznovrstnosti evropskih avdiovizualnih in medijskih vsebin.


31.12.2021

Silvestrski večer

Povabilo na koncert je tematsko uglašeno s Petkovim koncertnim večerom, občinstvo povabi k poslušanju s skladbami, ki se glasbeno navezujejo na koncertni večer.


02.01.2022

Najboljši filmi »Velikih treh« v 2021

Ali bo v prihodnjem obdobju z izzvenevanjem pandemije občinstvo ponovno odkrivalo čare izkustveno bogatejše kinoprojekcije?


30.12.2021

Deseti brat je postal tudi zvočna knjiga

Sinoči se je v oddaji Odprta knjiga iztekel zadnji, 52. del biografskega romana o igralcu Radku Poliču Rac bere Raca, vendar ne bomo čakali na novo leto, pač pa se takoj začenja nova Odprta knjiga, in sicer Deseti brat Josipa Jurčiča. Ob tem je pri ZKP RTV Slovenija izšla tudi zvočna knjiga, režiral jo je Alen Jelen, besedilo interpretira igralec SNG Nova Gorica Iztok Mlakar.


30.12.2021

Kulturno-kreativni delavec je v času covida-19 potegnil krajšo

Tik pred iztekom skoraj osemmesecˇnega obdobja razglasˇene epidemije covida-19 v sredini junija letos so v Kreativnem centru Poligon izvedli že tretje merjenje, kako epidemija vpliva na zˇivljenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec so zajeli 1.517 delavcev in v raziskavo vkljucˇili vse profile, ne glede na pravni status. Dlje časa traja epidemija, hujše so posledice.


30.12.2021

Razstava o Mačku Muriju in muci Maci

Pesmi Mačka Murija in muce Mace so se do danes preoblikovale v radijske igre, TV-muzikale, kasete, zgoščenke in LP-plošče. V novem tisočletju je glasba Mačka Murija in muce Mace prestopila tudi jezikovne meje, tako ju v nemškem prevodu poznajo kot Kater Muri & Kätzchen Matzi v angleškem pa Mury the Cat & Matzie-Catsie. V muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani je na ogled fotografsko-dokumentarna razstava Maček Muri in muca Maca, ki je namenjena tako otrokom, starejšim od treh let, kot tudi odraslim.


29.12.2021

Andrej Goričar intervju

Pred mikrofon smo povabili avtorja izvirne glasbe k filmu Erotikon, Andreja Goričarja.


29.12.2021

Erotikon

Vsebine Programa Ars


29.12.2021

Erotikon: Zven tišine

Vsebine Programa Ars


28.12.2021

Deček, ki je prehitro rasel

Vsebine Programa Ars


25.12.2021

Prenos evangeličanskega bogoslužja

Iz evangeličanske cerkve v Gornjih Slavečih na Goričkem na božični praznik neposredno prenašamo slovesno bogoslužje, pri katerem sodelujejo tamkajšnji verniki. Vodi ga evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip, za glasbeni del bogoslužja pa skrbijo kantor Marcel Sapač, organistka Zoja Kreft ter flavtistka Zoja Hanc.


25.12.2021

Polnočno bogoslužje

Iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja smo neposredno prenašali božično polnočnico, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Somaševanje vodi koprski škof Jurij Bizjak. Poje stolni zbor Štefan Kovač pod vodstvom Mirana Bordona. Na orgle ga spremlja organist Mirko Butkovič.


Stran 33 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov