V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo. Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del. Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov

Med avtorji sodobnega evropskega filma Jessica Hausner zavzema podobno mesto, kot njena rojaka Ulrich Seidl in Michael Haneke. Vemo namreč, kaj lahko pričakujemo od sodobnih avstrijskih cineastov, pa tudi pisateljev: da nam na pretanjen, a vendar kritičen in satiričen način razkrivajo temačno plat človeka, ki se skriva nekje pod uglajeno površino in na videz korektnimi, zadržanimi medčloveškimi odnosi.

Kot je v pogovoru za Radio Slovenija povedala Jessica Hausner, jo prav zato privlačijo konvencije grozljivega žanra, s katerimi se je poigrala že v svojem drugem celovečercu Hotel. To je bil zmagovalni film Diagonale leta 2005, ki so ga zavrteli tudi v canski sekciji Poseben pogled. V Hotelu spremljamo dekle, kako se uvaja v službo receptorke v odročnem avstrijskem hotelu sredi gozdov, potem ko je prejšnja receptorka v nepojasnjenih okoliščinah izginila. Z elementi grozljivega žanra, predvsem z zvočno podobo, se Jessica Hausner spretno in z nemalo humorja poigrava s pričakovanji gledalca tudi v svojem zadnjem filmu, Mali Joe.

Mali Joe prikazuje deloholičarko in samohranilko Alice, strokovnjakinjo za genski inženiring (igra jo v Cannesu nagrajena Emily Beecham). Alice je razpeta med visoka pričakovanja na delovnem mestu in skrb za svojega odraščajočega sina. Jessica Hausner:

»Moj celovečerec Hotel je res povezan z Malim Joejem. V teh dveh filmih sem uporabila žanra grozljivke in srhljivke, da bi iz njiju naredila nekaj drugačnega. Grozljivo vzdušje sem ustvarila, ker tudi v naših življenjih določeni trenutki postanejo grozljivi šele takrat, ko nas presenetijo; ko nekaj, kar nam je znano in domače, postane nekaj drugačnega. Sprememba našega vsakdanjega življenja, našega okolja ali ljudi, ki jih dobro poznamo – to je tisto, kar nas zelo plaši. V nemščini poznamo besedo »unheimlich« in v njej se skriva beseda »dom«. Prav to nedomačnost, ki jo z drugo besedo imenujemo »grozljivo«, želim ustvariti v svojih filmih. To naredim tako, da s kamero odidem naravnost v domove, v neposredno bližino svojih likov, in da pokažem, da dom zanje ni – kot so navajeni pričakovati – varen prostor. Takšna nedomačnost je seveda freudovski koncept, saj ima naša zavest vpogled samo v del našega notranjega dogajanja. Tega koncepta pa ne razumem psihološko. Velik del naših življenj nam je nepoznan, veliko je neprijetnih stvari, o katerih nočemo razmišljati, denimo o nevarnostih, kot so bolezen, telesno propadanje, smrt – če navedem nekaj stvari, za katere se trudimo, da o njih ne bi razmišljali.«

Avtorski pristop Jessice Hausner bi lahko imenovali tudi drugače: poleg posebnega in tudi duhovitega načina razkrivanja vsebin, ki jih običajno želimo potlačiti, njeni filmi govorijo o težavnosti ali celo nezmožnosti medčloveške komunikacije; o temelji samoti človekovega bivanja, ki ni preprosto osamljenost. Jessica Hausner:

»S tem se moramo vsi spopadati. Včasih je mogoče vzpostaviti odnos in občutek, da razumemo in smo razumljeni, še pogosteje pa se mi zdi, da drugi ne razumejo naših besed, želja in občutkov. Živeti moramo v položaju izoliranosti, samote. V mojem filmu Amour fou, filmu o dramatiku in pesniku Heinrichu von Kleistu in tako imenovani romantični ljubezni, glavni lik želi najti partnerko, da bi skupaj z njo umrl. Kleistov primer sem izbrala prav zato, ker sem želela jasno povedati, da je človek v smrti zmeraj sam; da ne obstaja način, da bi izkušnjo smrti delili s partnerjem. V tem je ultimativna žalost našega konca.

Nezmožnost komunikacije, o kateri sem prej govorila, je v mojih filmih povezana tudi s humorjem. Ta izhaja iz dejstva, da pogosto ne govorimo resnice. Ne bi sicer rekla, da namerno lažemo, vendar pa drži, da ljudje vedno nismo ravno resnicoljubni. Pogosto se pretvarjamo, ker želimo biti sprejeti, želimo biti v redu, želimo reči pravo stvar ob pravem trenutku. Običajno ne želimo prizadeti drugih ljudi ali biti izjemno ekscentrični. Če nadaljujem to logiko: kdor se ne vključi v družbo, ostane sam, je izključen in kaznovan, ker nima ne službe ne prijateljev. Zato smo vsi tako odvisni od tega, da se prilagajamo, pa tudi, da se ne prilagajamo na preveč očiten način. To je tisto, kar me v mojih filmih zanima. Ne zanimajo me domnevno resnični občutki, ki jih morajo pokazati igralci in igralke. Sprašujem se namreč, ali so naši resnični občutki samo nekakšna boljša verzija nas samih? Sama želim pokazati prav napetost med našimi notranjimi občutki in tem, kar želimo pokazati drugim. To seveda ni isto. V naših življenjih je veliko pretvarjanja in na to želim opozoriti s svojimi filmi.«

Jessica Hausner, rojena leta 1972, je končala študij režije na Filmski akademiji na Dunaju. Že v študijskih letih je za kratki film Flora na festivalu v Locarnu prejela »leoparda prihodnosti«. Kmalu po zaključki študija je z več sodelavci, med drugim s svojim stalnim filmskim snemalcem Martinom Gschlachtom, ustanovila neodvisno produkcijsko hišo coop99. Od leta 1999 so sodelovali pri produkciji več kot 30 filmov, med drugim se podpisujejo pod naslove, kot so Toni Erdmann, Darwinova nočna mora, Grbavica, Western – in pa seveda tudi pod njene filme. Kot poudarja Jessica Hausner, ji je lastna produkcijska hiša omogočila avtonomijo pri umetniškem ustvarjanju.

»Res je, lastna produkcijska hiša mi je zagotovila neodvisnost. To je bilo še bolj pomembno pozneje na moji poti, ko so filmi postali koprodukcije. Pri njih sodeluje več ljudi, podaja svoja mnenja in tako vpliva na produkcijski proces. Zelo sem vesela, da sem neodvisnost ohranila tudi pozneje kot koproducentka. Omogoča mi namreč, da v celoti sodelujem pri sprejemanju pomembnih odločitev; denimo koliko denarja namenimo, za kaj in komu ga namenimo; katere kompromise skupaj sprejemamo. Sem v položaju, da lahko rečem, kaj hočem ali česa nočem. To je še pomembneje pri dražjih produkcijah, kajti z večjih številom vpletenih, jih več želi imeti tudi vpliv na končno podobo filma. No, k sreči imam dobre sodelavce … a zame je vendarle pomembno, da imam besedo pri končni odločitvi.«