Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo.
Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del.
Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.
V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov
Med avtorji sodobnega evropskega filma Jessica Hausner zavzema podobno mesto, kot njena rojaka Ulrich Seidl in Michael Haneke. Vemo namreč, kaj lahko pričakujemo od sodobnih avstrijskih cineastov, pa tudi pisateljev: da nam na pretanjen, a vendar kritičen in satiričen način razkrivajo temačno plat človeka, ki se skriva nekje pod uglajeno površino in na videz korektnimi, zadržanimi medčloveškimi odnosi.
Kot je v pogovoru za Radio Slovenija povedala Jessica Hausner, jo prav zato privlačijo konvencije grozljivega žanra, s katerimi se je poigrala že v svojem drugem celovečercu Hotel. To je bil zmagovalni film Diagonale leta 2005, ki so ga zavrteli tudi v canski sekciji Poseben pogled. V Hotelu spremljamo dekle, kako se uvaja v službo receptorke v odročnem avstrijskem hotelu sredi gozdov, potem ko je prejšnja receptorka v nepojasnjenih okoliščinah izginila. Z elementi grozljivega žanra, predvsem z zvočno podobo, se Jessica Hausner spretno in z nemalo humorja poigrava s pričakovanji gledalca tudi v svojem zadnjem filmu, Mali Joe.
Mali Joe prikazuje deloholičarko in samohranilko Alice, strokovnjakinjo za genski inženiring (igra jo v Cannesu nagrajena Emily Beecham). Alice je razpeta med visoka pričakovanja na delovnem mestu in skrb za svojega odraščajočega sina. Jessica Hausner:
»Moj celovečerec Hotel je res povezan z Malim Joejem. V teh dveh filmih sem uporabila žanra grozljivke in srhljivke, da bi iz njiju naredila nekaj drugačnega. Grozljivo vzdušje sem ustvarila, ker tudi v naših življenjih določeni trenutki postanejo grozljivi šele takrat, ko nas presenetijo; ko nekaj, kar nam je znano in domače, postane nekaj drugačnega. Sprememba našega vsakdanjega življenja, našega okolja ali ljudi, ki jih dobro poznamo – to je tisto, kar nas zelo plaši. V nemščini poznamo besedo »unheimlich« in v njej se skriva beseda »dom«. Prav to nedomačnost, ki jo z drugo besedo imenujemo »grozljivo«, želim ustvariti v svojih filmih. To naredim tako, da s kamero odidem naravnost v domove, v neposredno bližino svojih likov, in da pokažem, da dom zanje ni – kot so navajeni pričakovati – varen prostor. Takšna nedomačnost je seveda freudovski koncept, saj ima naša zavest vpogled samo v del našega notranjega dogajanja. Tega koncepta pa ne razumem psihološko. Velik del naših življenj nam je nepoznan, veliko je neprijetnih stvari, o katerih nočemo razmišljati, denimo o nevarnostih, kot so bolezen, telesno propadanje, smrt – če navedem nekaj stvari, za katere se trudimo, da o njih ne bi razmišljali.«
Avtorski pristop Jessice Hausner bi lahko imenovali tudi drugače: poleg posebnega in tudi duhovitega načina razkrivanja vsebin, ki jih običajno želimo potlačiti, njeni filmi govorijo o težavnosti ali celo nezmožnosti medčloveške komunikacije; o temelji samoti človekovega bivanja, ki ni preprosto osamljenost. Jessica Hausner:
»S tem se moramo vsi spopadati. Včasih je mogoče vzpostaviti odnos in občutek, da razumemo in smo razumljeni, še pogosteje pa se mi zdi, da drugi ne razumejo naših besed, želja in občutkov. Živeti moramo v položaju izoliranosti, samote. V mojem filmu Amour fou, filmu o dramatiku in pesniku Heinrichu von Kleistu in tako imenovani romantični ljubezni, glavni lik želi najti partnerko, da bi skupaj z njo umrl. Kleistov primer sem izbrala prav zato, ker sem želela jasno povedati, da je človek v smrti zmeraj sam; da ne obstaja način, da bi izkušnjo smrti delili s partnerjem. V tem je ultimativna žalost našega konca.
Nezmožnost komunikacije, o kateri sem prej govorila, je v mojih filmih povezana tudi s humorjem. Ta izhaja iz dejstva, da pogosto ne govorimo resnice. Ne bi sicer rekla, da namerno lažemo, vendar pa drži, da ljudje vedno nismo ravno resnicoljubni. Pogosto se pretvarjamo, ker želimo biti sprejeti, želimo biti v redu, želimo reči pravo stvar ob pravem trenutku. Običajno ne želimo prizadeti drugih ljudi ali biti izjemno ekscentrični. Če nadaljujem to logiko: kdor se ne vključi v družbo, ostane sam, je izključen in kaznovan, ker nima ne službe ne prijateljev. Zato smo vsi tako odvisni od tega, da se prilagajamo, pa tudi, da se ne prilagajamo na preveč očiten način. To je tisto, kar me v mojih filmih zanima. Ne zanimajo me domnevno resnični občutki, ki jih morajo pokazati igralci in igralke. Sprašujem se namreč, ali so naši resnični občutki samo nekakšna boljša verzija nas samih? Sama želim pokazati prav napetost med našimi notranjimi občutki in tem, kar želimo pokazati drugim. To seveda ni isto. V naših življenjih je veliko pretvarjanja in na to želim opozoriti s svojimi filmi.«
Jessica Hausner, rojena leta 1972, je končala študij režije na Filmski akademiji na Dunaju. Že v študijskih letih je za kratki film Flora na festivalu v Locarnu prejela »leoparda prihodnosti«. Kmalu po zaključki študija je z več sodelavci, med drugim s svojim stalnim filmskim snemalcem Martinom Gschlachtom, ustanovila neodvisno produkcijsko hišo coop99. Od leta 1999 so sodelovali pri produkciji več kot 30 filmov, med drugim se podpisujejo pod naslove, kot so Toni Erdmann, Darwinova nočna mora, Grbavica, Western – in pa seveda tudi pod njene filme. Kot poudarja Jessica Hausner, ji je lastna produkcijska hiša omogočila avtonomijo pri umetniškem ustvarjanju.
»Res je, lastna produkcijska hiša mi je zagotovila neodvisnost. To je bilo še bolj pomembno pozneje na moji poti, ko so filmi postali koprodukcije. Pri njih sodeluje več ljudi, podaja svoja mnenja in tako vpliva na produkcijski proces. Zelo sem vesela, da sem neodvisnost ohranila tudi pozneje kot koproducentka. Omogoča mi namreč, da v celoti sodelujem pri sprejemanju pomembnih odločitev; denimo koliko denarja namenimo, za kaj in komu ga namenimo; katere kompromise skupaj sprejemamo. Sem v položaju, da lahko rečem, kaj hočem ali česa nočem. To je še pomembneje pri dražjih produkcijah, kajti z večjih številom vpletenih, jih več želi imeti tudi vpliv na končno podobo filma. No, k sreči imam dobre sodelavce … a zame je vendarle pomembno, da imam besedo pri končni odločitvi.«
V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo.
Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del.
Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.
V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov
Med avtorji sodobnega evropskega filma Jessica Hausner zavzema podobno mesto, kot njena rojaka Ulrich Seidl in Michael Haneke. Vemo namreč, kaj lahko pričakujemo od sodobnih avstrijskih cineastov, pa tudi pisateljev: da nam na pretanjen, a vendar kritičen in satiričen način razkrivajo temačno plat človeka, ki se skriva nekje pod uglajeno površino in na videz korektnimi, zadržanimi medčloveškimi odnosi.
Kot je v pogovoru za Radio Slovenija povedala Jessica Hausner, jo prav zato privlačijo konvencije grozljivega žanra, s katerimi se je poigrala že v svojem drugem celovečercu Hotel. To je bil zmagovalni film Diagonale leta 2005, ki so ga zavrteli tudi v canski sekciji Poseben pogled. V Hotelu spremljamo dekle, kako se uvaja v službo receptorke v odročnem avstrijskem hotelu sredi gozdov, potem ko je prejšnja receptorka v nepojasnjenih okoliščinah izginila. Z elementi grozljivega žanra, predvsem z zvočno podobo, se Jessica Hausner spretno in z nemalo humorja poigrava s pričakovanji gledalca tudi v svojem zadnjem filmu, Mali Joe.
Mali Joe prikazuje deloholičarko in samohranilko Alice, strokovnjakinjo za genski inženiring (igra jo v Cannesu nagrajena Emily Beecham). Alice je razpeta med visoka pričakovanja na delovnem mestu in skrb za svojega odraščajočega sina. Jessica Hausner:
»Moj celovečerec Hotel je res povezan z Malim Joejem. V teh dveh filmih sem uporabila žanra grozljivke in srhljivke, da bi iz njiju naredila nekaj drugačnega. Grozljivo vzdušje sem ustvarila, ker tudi v naših življenjih določeni trenutki postanejo grozljivi šele takrat, ko nas presenetijo; ko nekaj, kar nam je znano in domače, postane nekaj drugačnega. Sprememba našega vsakdanjega življenja, našega okolja ali ljudi, ki jih dobro poznamo – to je tisto, kar nas zelo plaši. V nemščini poznamo besedo »unheimlich« in v njej se skriva beseda »dom«. Prav to nedomačnost, ki jo z drugo besedo imenujemo »grozljivo«, želim ustvariti v svojih filmih. To naredim tako, da s kamero odidem naravnost v domove, v neposredno bližino svojih likov, in da pokažem, da dom zanje ni – kot so navajeni pričakovati – varen prostor. Takšna nedomačnost je seveda freudovski koncept, saj ima naša zavest vpogled samo v del našega notranjega dogajanja. Tega koncepta pa ne razumem psihološko. Velik del naših življenj nam je nepoznan, veliko je neprijetnih stvari, o katerih nočemo razmišljati, denimo o nevarnostih, kot so bolezen, telesno propadanje, smrt – če navedem nekaj stvari, za katere se trudimo, da o njih ne bi razmišljali.«
Avtorski pristop Jessice Hausner bi lahko imenovali tudi drugače: poleg posebnega in tudi duhovitega načina razkrivanja vsebin, ki jih običajno želimo potlačiti, njeni filmi govorijo o težavnosti ali celo nezmožnosti medčloveške komunikacije; o temelji samoti človekovega bivanja, ki ni preprosto osamljenost. Jessica Hausner:
»S tem se moramo vsi spopadati. Včasih je mogoče vzpostaviti odnos in občutek, da razumemo in smo razumljeni, še pogosteje pa se mi zdi, da drugi ne razumejo naših besed, želja in občutkov. Živeti moramo v položaju izoliranosti, samote. V mojem filmu Amour fou, filmu o dramatiku in pesniku Heinrichu von Kleistu in tako imenovani romantični ljubezni, glavni lik želi najti partnerko, da bi skupaj z njo umrl. Kleistov primer sem izbrala prav zato, ker sem želela jasno povedati, da je človek v smrti zmeraj sam; da ne obstaja način, da bi izkušnjo smrti delili s partnerjem. V tem je ultimativna žalost našega konca.
Nezmožnost komunikacije, o kateri sem prej govorila, je v mojih filmih povezana tudi s humorjem. Ta izhaja iz dejstva, da pogosto ne govorimo resnice. Ne bi sicer rekla, da namerno lažemo, vendar pa drži, da ljudje vedno nismo ravno resnicoljubni. Pogosto se pretvarjamo, ker želimo biti sprejeti, želimo biti v redu, želimo reči pravo stvar ob pravem trenutku. Običajno ne želimo prizadeti drugih ljudi ali biti izjemno ekscentrični. Če nadaljujem to logiko: kdor se ne vključi v družbo, ostane sam, je izključen in kaznovan, ker nima ne službe ne prijateljev. Zato smo vsi tako odvisni od tega, da se prilagajamo, pa tudi, da se ne prilagajamo na preveč očiten način. To je tisto, kar me v mojih filmih zanima. Ne zanimajo me domnevno resnični občutki, ki jih morajo pokazati igralci in igralke. Sprašujem se namreč, ali so naši resnični občutki samo nekakšna boljša verzija nas samih? Sama želim pokazati prav napetost med našimi notranjimi občutki in tem, kar želimo pokazati drugim. To seveda ni isto. V naših življenjih je veliko pretvarjanja in na to želim opozoriti s svojimi filmi.«
Jessica Hausner, rojena leta 1972, je končala študij režije na Filmski akademiji na Dunaju. Že v študijskih letih je za kratki film Flora na festivalu v Locarnu prejela »leoparda prihodnosti«. Kmalu po zaključki študija je z več sodelavci, med drugim s svojim stalnim filmskim snemalcem Martinom Gschlachtom, ustanovila neodvisno produkcijsko hišo coop99. Od leta 1999 so sodelovali pri produkciji več kot 30 filmov, med drugim se podpisujejo pod naslove, kot so Toni Erdmann, Darwinova nočna mora, Grbavica, Western – in pa seveda tudi pod njene filme. Kot poudarja Jessica Hausner, ji je lastna produkcijska hiša omogočila avtonomijo pri umetniškem ustvarjanju.
»Res je, lastna produkcijska hiša mi je zagotovila neodvisnost. To je bilo še bolj pomembno pozneje na moji poti, ko so filmi postali koprodukcije. Pri njih sodeluje več ljudi, podaja svoja mnenja in tako vpliva na produkcijski proces. Zelo sem vesela, da sem neodvisnost ohranila tudi pozneje kot koproducentka. Omogoča mi namreč, da v celoti sodelujem pri sprejemanju pomembnih odločitev; denimo koliko denarja namenimo, za kaj in komu ga namenimo; katere kompromise skupaj sprejemamo. Sem v položaju, da lahko rečem, kaj hočem ali česa nočem. To je še pomembneje pri dražjih produkcijah, kajti z večjih številom vpletenih, jih več želi imeti tudi vpliv na končno podobo filma. No, k sreči imam dobre sodelavce … a zame je vendarle pomembno, da imam besedo pri končni odločitvi.«
Gledališča pospešeno uprizarjajo predstave, ki so bile zaradi epidemije na čakanju. Tako bo v mesecu dni Slovensko stalno gledališče v Trstu uprizorilo že drugo novost in na nocojšnji premieri pokazalo delo Artemisia Gentileschi s podnaslovom Srečanje. Prispevek je pripravila Neva Zajc.
V okviru plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta so v sredo podelili filmsko nagrado evropskega občinstva LUX. Trije finalisti so bili danski film Thomasa Vinterberga Nažgani, dokumentarec Kolektiv romunskega režiserja Alexandra Nanaua in poljski film Corpus Christi Jana Komase. Po novem je o zmagovalcu poleg evropskih poslancev odločalo tudi občinstvo. Podelitev je spremljal Marko Rozman.
V Kranju se bo prihodnji teden začel Igralski filmski festival KRAFFT. Gorenjska prestolnica je pionirsko mesto fotografije in filma, tesno povezano z uglednimi filmskimi režiserji: Francetom Štiglicem, Boštjanom Hladnikom in Mitjo Okornom ter z izvrstnimi igralci. Snovalci in organizatorji Kraffta pa bi želeli Kranj spremeniti v središče filmske umetnosti. Aljana Jocif.
Še do nedelje lahko v Slovenski kinoteki, v Kinodvoru in prek spleta obiščete festival žanrskega filma Kurja polt. V Kinodvoru so z otvoritvijo festivala v torek prav tako začeli letošnjo sezono letnega kina Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic. Tesa Drev Juh.
Še do nedelje lahko v Slovenski kinoteki, v Kinodvoru in prek spleta obiščete festival žanrskega filma Kurja polt. V Kinodvoru so z otvoritvijo festivala v torek prav tako začeli letošnjo sezono letnega kina Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic. Tesa Drev Juh.
V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.
Program ARS Radia Slovenija se je pridružil organizaciji mednarodnega jazzovskega tekmovanja »Karel Krautgartner´s composition contest for the best composition for a jazz orchestra 2021«. Letos poteka že petič, glavna pobudnica zanj je bila češka trobentačica in skladateljica Štěpánka Balcarová. Pravila določijo, da se na natečaj lahko prijavijo komponisti, stari do 40 let, kompozicija pa mora biti napisana za veliki jazzovski orkester oziroma big band, v katerem so saksofonska , trobentaška in pozavnistična sekcija, klavir, bas in bobni. Po dogovoru z organizatorjem je lahko dodan tudi glas. Razpis je odprt do 5. julija. Mednarodna komisija v sestavi Julian Argüelles (Velika Britanija(, Matúš Jakabčic (Slovaška), Jan Hála (Češka) in Štěpánka Balcarová (Češka) bo izbrala tri skladbe, ki bodo izvedene v živo 11. oktobra v studiu Češkega nacionalnega radia. Igral bo ugledni češki veliki jazzovski orkester Concept Art Orchestra pod vodstvom Štěpánke Balcarove. Na vsa vprašanja bo z veseljem odgovoril urednik za jazz Hugo Šekoranja - hugo.sekoranja@rtvslo.si
Med slovenskim občinstvom je opera Madame Butterfly zelo priljubljena, o čemer pričajo tudi njene pogoste uprizoritve. V Mariboru se jih je doslej zvrstilo devet, predzadnja je bila v sezoni 2008/2009, zadnja pa prejšnji petek, 4. junija. Pod režijo te uprizoritve se podpisuje Pier Francesco Maestrini, ki ga mariborsko operno občinstvo že dobro pozna, dirigent je Stefano Romani, scenograf in oblikovalec videa Nicolás Boni, kostumograf pa Luca dall’ Alpi. Sedanja uprizoritev je nastala v koprodukciji z opero iz Hongkonga. Nocojšnji izvajalci bodo: Rebeka Lokar (Čo-Čo-San), Renzo Zulian (Pinkerton), Jaki Jurgec (Sharpless), Irena Petkova (Suzuki), Dušan Topolovec (Góro), Klavdija Kuzkin (Kate Pinkerton), Bogdan Stopar (Jamadori), Alfonz Kodrič (Bonec), Sebastijan Čelofiga (cesarjev komisar), Bojan Hinteregger (uradnik registrature) in Dada Kladenik (Butterflyjina mama).
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane – Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli..
Likovno podobo člankov o radijskih igrah na spletni strani Ars so junija zasnovali kustosi Muzeja in galerij mesta Ljubljane - Plečnikova hiša. Po idejni zasnovi in pobudi režiserja in redaktorja Klemna Markovčiča je nastala virtualna galerija. Kolaž fotografij Matevža Paternostra je del izbora za razstavo Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom, ki je bila leta 2020 predstavljena na Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega parka Tivoli.
Simfonični orkester RTV Slovenija je prejšnji teden po dolgem času, po lanskem septembru, vadil in nastopil v celotni orkestrski velikosti in pod vodstvom šefa dirigenta Rossena Milanova. Za to priložnost so se glasbeniki odpravili iz studiev, ki so v tem času nadomestili koncertne dvorane, in zaigrali na strehi Radia Slovenija. Posnetek koncerta boste lahko spremljali v Petkovem koncertnem večeru na Programu Ars ter v video prenosu na spletni in facebook strani Programa Ars.
Koncert godalnega kvarteta Belebend bo v znamenju glasbe za godalni kvartet z izbranimi deli od klasicizma do 21. stoletja: Ludwiga van Beethovna, Aarona Coplanda ter novejših skladb mlajših slovenskih skladateljev Tineta Beca in Tilna Slakana. Nastopil bo godalni kvartet Belebend, ki so ga oktobra 2013 ustanovili takratni študenti ljubljanske Akademije za glasbo v zasedbi: violinistki Jerica Kozole in Vera Magdevska, violistka Mojca Trilar in violončelist Jaka Trilar. Na začetku so igrali pod mentorstvom profesorja komorne igre Miloša Mlejnika, izvedli pa so vrsto koncertov v ciklih Glasbene mladine Slovenije in Glasbene mladine ljubljanske ter v okviru Sakralnega abonmaja v Ljubljani, Škofjeloških pasijonskih dni in Rokovega poletja v Muzeju baroka v Šmarju pri Jelšah. Prva violinistka in violončelist sta zaposlena v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, sicer pa godalci delajo tudi kot glasbeni pedagogi in poučujeo igro na svojih godalih.
Zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa ljubljanska opera po skoraj osmih mesecih danes zvečer znova odpira svoja vrata za obiskovalce. Prvič bodo izvedli opero Samorog Pavla Šivica, ki je bila doslej izvedena samo za radijski arhiv na Radiu Slovenija daljnega leta 1983. Nocojšnjo premiero napoveduje Dejan Juravić
Neveljaven email naslov