Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Diagonala in Jessica Hausner

11.06.2021

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo. Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del. Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov

Med avtorji sodobnega evropskega filma Jessica Hausner zavzema podobno mesto, kot njena rojaka Ulrich Seidl in Michael Haneke. Vemo namreč, kaj lahko pričakujemo od sodobnih avstrijskih cineastov, pa tudi pisateljev: da nam na pretanjen, a vendar kritičen in satiričen način razkrivajo temačno plat človeka, ki se skriva nekje pod uglajeno površino in na videz korektnimi, zadržanimi medčloveškimi odnosi.

Kot je v pogovoru za Radio Slovenija povedala Jessica Hausner, jo prav zato privlačijo konvencije grozljivega žanra, s katerimi se je poigrala že v svojem drugem celovečercu Hotel. To je bil zmagovalni film Diagonale leta 2005, ki so ga zavrteli tudi v canski sekciji Poseben pogled. V Hotelu spremljamo dekle, kako se uvaja v službo receptorke v odročnem avstrijskem hotelu sredi gozdov, potem ko je prejšnja receptorka v nepojasnjenih okoliščinah izginila. Z elementi grozljivega žanra, predvsem z zvočno podobo, se Jessica Hausner spretno in z nemalo humorja poigrava s pričakovanji gledalca tudi v svojem zadnjem filmu, Mali Joe.

Mali Joe prikazuje deloholičarko in samohranilko Alice, strokovnjakinjo za genski inženiring (igra jo v Cannesu nagrajena Emily Beecham). Alice je razpeta med visoka pričakovanja na delovnem mestu in skrb za svojega odraščajočega sina. Jessica Hausner:

»Moj celovečerec Hotel je res povezan z Malim Joejem. V teh dveh filmih sem uporabila žanra grozljivke in srhljivke, da bi iz njiju naredila nekaj drugačnega. Grozljivo vzdušje sem ustvarila, ker tudi v naših življenjih določeni trenutki postanejo grozljivi šele takrat, ko nas presenetijo; ko nekaj, kar nam je znano in domače, postane nekaj drugačnega. Sprememba našega vsakdanjega življenja, našega okolja ali ljudi, ki jih dobro poznamo – to je tisto, kar nas zelo plaši. V nemščini poznamo besedo »unheimlich« in v njej se skriva beseda »dom«. Prav to nedomačnost, ki jo z drugo besedo imenujemo »grozljivo«, želim ustvariti v svojih filmih. To naredim tako, da s kamero odidem naravnost v domove, v neposredno bližino svojih likov, in da pokažem, da dom zanje ni – kot so navajeni pričakovati – varen prostor. Takšna nedomačnost je seveda freudovski koncept, saj ima naša zavest vpogled samo v del našega notranjega dogajanja. Tega koncepta pa ne razumem psihološko. Velik del naših življenj nam je nepoznan, veliko je neprijetnih stvari, o katerih nočemo razmišljati, denimo o nevarnostih, kot so bolezen, telesno propadanje, smrt – če navedem nekaj stvari, za katere se trudimo, da o njih ne bi razmišljali.«

Avtorski pristop Jessice Hausner bi lahko imenovali tudi drugače: poleg posebnega in tudi duhovitega načina razkrivanja vsebin, ki jih običajno želimo potlačiti, njeni filmi govorijo o težavnosti ali celo nezmožnosti medčloveške komunikacije; o temelji samoti človekovega bivanja, ki ni preprosto osamljenost. Jessica Hausner:

»S tem se moramo vsi spopadati. Včasih je mogoče vzpostaviti odnos in občutek, da razumemo in smo razumljeni, še pogosteje pa se mi zdi, da drugi ne razumejo naših besed, želja in občutkov. Živeti moramo v položaju izoliranosti, samote. V mojem filmu Amour fou, filmu o dramatiku in pesniku Heinrichu von Kleistu in tako imenovani romantični ljubezni, glavni lik želi najti partnerko, da bi skupaj z njo umrl. Kleistov primer sem izbrala prav zato, ker sem želela jasno povedati, da je človek v smrti zmeraj sam; da ne obstaja način, da bi izkušnjo smrti delili s partnerjem. V tem je ultimativna žalost našega konca.

Nezmožnost komunikacije, o kateri sem prej govorila, je v mojih filmih povezana tudi s humorjem. Ta izhaja iz dejstva, da pogosto ne govorimo resnice. Ne bi sicer rekla, da namerno lažemo, vendar pa drži, da ljudje vedno nismo ravno resnicoljubni. Pogosto se pretvarjamo, ker želimo biti sprejeti, želimo biti v redu, želimo reči pravo stvar ob pravem trenutku. Običajno ne želimo prizadeti drugih ljudi ali biti izjemno ekscentrični. Če nadaljujem to logiko: kdor se ne vključi v družbo, ostane sam, je izključen in kaznovan, ker nima ne službe ne prijateljev. Zato smo vsi tako odvisni od tega, da se prilagajamo, pa tudi, da se ne prilagajamo na preveč očiten način. To je tisto, kar me v mojih filmih zanima. Ne zanimajo me domnevno resnični občutki, ki jih morajo pokazati igralci in igralke. Sprašujem se namreč, ali so naši resnični občutki samo nekakšna boljša verzija nas samih? Sama želim pokazati prav napetost med našimi notranjimi občutki in tem, kar želimo pokazati drugim. To seveda ni isto. V naših življenjih je veliko pretvarjanja in na to želim opozoriti s svojimi filmi.«

 

Jessica Hausner, rojena leta 1972, je končala študij režije na Filmski akademiji na Dunaju. Že v študijskih letih je za kratki film Flora na festivalu v Locarnu prejela »leoparda prihodnosti«. Kmalu po zaključki študija je z več sodelavci, med drugim s svojim stalnim filmskim snemalcem Martinom Gschlachtom, ustanovila neodvisno produkcijsko hišo coop99. Od leta 1999 so sodelovali pri produkciji več kot 30 filmov, med drugim se podpisujejo pod naslove, kot so Toni Erdmann, Darwinova nočna mora, Grbavica, Western – in pa seveda tudi pod njene filme. Kot poudarja Jessica Hausner, ji je lastna produkcijska hiša omogočila avtonomijo pri umetniškem ustvarjanju.

»Res je, lastna produkcijska hiša mi je zagotovila neodvisnost. To je bilo še bolj pomembno pozneje na moji poti, ko so filmi postali koprodukcije. Pri njih sodeluje več ljudi, podaja svoja mnenja in tako vpliva na produkcijski proces. Zelo sem vesela, da sem neodvisnost ohranila tudi pozneje kot koproducentka. Omogoča mi namreč, da v celoti sodelujem pri sprejemanju pomembnih odločitev; denimo koliko denarja namenimo, za kaj in komu ga namenimo; katere kompromise skupaj sprejemamo. Sem v položaju, da lahko rečem, kaj hočem ali česa nočem. To je še pomembneje pri dražjih produkcijah, kajti z večjih številom vpletenih, jih več želi imeti tudi vpliv na končno podobo filma. No, k sreči imam dobre sodelavce … a zame je vendarle pomembno, da imam besedo pri končni odločitvi.«


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Diagonala in Jessica Hausner

11.06.2021

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala. Ker so redni pregled nacionalne produkcije Avstrijci ob lanskem prvem valu epidemije odpovedali, je program tokrat zelo zgoščen; zasedenost dvoran bo konec tega tedna (zaradi dobre epidemične slike) lahko že tri četrtinska. Še vedno pa je ob obisku kina (tako kot pri nas) treba pokazati PCT potrdilo. Do nedelje, ko bodo podelili nagrade, bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov: celovečercev, dokumentarnih, kratkih, eksperimentalnih in animiranih del. Med vrhunci Diagonale je retrospektiva velike evropske avtorice, režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki zajema vse od njenih študijskih filmov iz 90. let do njenega zadnjega in v Cannesu nagrajenega filma Mali Joe, ki je hkrati njen prvi film v angleščini. Z Jessico Hausner se je pogovarjal Urban Tarman.

V Gradcu pravkar poteka festival avstrijskega filma Diagonala, na katerem bodo v tekmovalnem in spremljevalnih programih v Gradcu prikazali približno 150 filmov

Med avtorji sodobnega evropskega filma Jessica Hausner zavzema podobno mesto, kot njena rojaka Ulrich Seidl in Michael Haneke. Vemo namreč, kaj lahko pričakujemo od sodobnih avstrijskih cineastov, pa tudi pisateljev: da nam na pretanjen, a vendar kritičen in satiričen način razkrivajo temačno plat človeka, ki se skriva nekje pod uglajeno površino in na videz korektnimi, zadržanimi medčloveškimi odnosi.

Kot je v pogovoru za Radio Slovenija povedala Jessica Hausner, jo prav zato privlačijo konvencije grozljivega žanra, s katerimi se je poigrala že v svojem drugem celovečercu Hotel. To je bil zmagovalni film Diagonale leta 2005, ki so ga zavrteli tudi v canski sekciji Poseben pogled. V Hotelu spremljamo dekle, kako se uvaja v službo receptorke v odročnem avstrijskem hotelu sredi gozdov, potem ko je prejšnja receptorka v nepojasnjenih okoliščinah izginila. Z elementi grozljivega žanra, predvsem z zvočno podobo, se Jessica Hausner spretno in z nemalo humorja poigrava s pričakovanji gledalca tudi v svojem zadnjem filmu, Mali Joe.

Mali Joe prikazuje deloholičarko in samohranilko Alice, strokovnjakinjo za genski inženiring (igra jo v Cannesu nagrajena Emily Beecham). Alice je razpeta med visoka pričakovanja na delovnem mestu in skrb za svojega odraščajočega sina. Jessica Hausner:

»Moj celovečerec Hotel je res povezan z Malim Joejem. V teh dveh filmih sem uporabila žanra grozljivke in srhljivke, da bi iz njiju naredila nekaj drugačnega. Grozljivo vzdušje sem ustvarila, ker tudi v naših življenjih določeni trenutki postanejo grozljivi šele takrat, ko nas presenetijo; ko nekaj, kar nam je znano in domače, postane nekaj drugačnega. Sprememba našega vsakdanjega življenja, našega okolja ali ljudi, ki jih dobro poznamo – to je tisto, kar nas zelo plaši. V nemščini poznamo besedo »unheimlich« in v njej se skriva beseda »dom«. Prav to nedomačnost, ki jo z drugo besedo imenujemo »grozljivo«, želim ustvariti v svojih filmih. To naredim tako, da s kamero odidem naravnost v domove, v neposredno bližino svojih likov, in da pokažem, da dom zanje ni – kot so navajeni pričakovati – varen prostor. Takšna nedomačnost je seveda freudovski koncept, saj ima naša zavest vpogled samo v del našega notranjega dogajanja. Tega koncepta pa ne razumem psihološko. Velik del naših življenj nam je nepoznan, veliko je neprijetnih stvari, o katerih nočemo razmišljati, denimo o nevarnostih, kot so bolezen, telesno propadanje, smrt – če navedem nekaj stvari, za katere se trudimo, da o njih ne bi razmišljali.«

Avtorski pristop Jessice Hausner bi lahko imenovali tudi drugače: poleg posebnega in tudi duhovitega načina razkrivanja vsebin, ki jih običajno želimo potlačiti, njeni filmi govorijo o težavnosti ali celo nezmožnosti medčloveške komunikacije; o temelji samoti človekovega bivanja, ki ni preprosto osamljenost. Jessica Hausner:

»S tem se moramo vsi spopadati. Včasih je mogoče vzpostaviti odnos in občutek, da razumemo in smo razumljeni, še pogosteje pa se mi zdi, da drugi ne razumejo naših besed, želja in občutkov. Živeti moramo v položaju izoliranosti, samote. V mojem filmu Amour fou, filmu o dramatiku in pesniku Heinrichu von Kleistu in tako imenovani romantični ljubezni, glavni lik želi najti partnerko, da bi skupaj z njo umrl. Kleistov primer sem izbrala prav zato, ker sem želela jasno povedati, da je človek v smrti zmeraj sam; da ne obstaja način, da bi izkušnjo smrti delili s partnerjem. V tem je ultimativna žalost našega konca.

Nezmožnost komunikacije, o kateri sem prej govorila, je v mojih filmih povezana tudi s humorjem. Ta izhaja iz dejstva, da pogosto ne govorimo resnice. Ne bi sicer rekla, da namerno lažemo, vendar pa drži, da ljudje vedno nismo ravno resnicoljubni. Pogosto se pretvarjamo, ker želimo biti sprejeti, želimo biti v redu, želimo reči pravo stvar ob pravem trenutku. Običajno ne želimo prizadeti drugih ljudi ali biti izjemno ekscentrični. Če nadaljujem to logiko: kdor se ne vključi v družbo, ostane sam, je izključen in kaznovan, ker nima ne službe ne prijateljev. Zato smo vsi tako odvisni od tega, da se prilagajamo, pa tudi, da se ne prilagajamo na preveč očiten način. To je tisto, kar me v mojih filmih zanima. Ne zanimajo me domnevno resnični občutki, ki jih morajo pokazati igralci in igralke. Sprašujem se namreč, ali so naši resnični občutki samo nekakšna boljša verzija nas samih? Sama želim pokazati prav napetost med našimi notranjimi občutki in tem, kar želimo pokazati drugim. To seveda ni isto. V naših življenjih je veliko pretvarjanja in na to želim opozoriti s svojimi filmi.«

 

Jessica Hausner, rojena leta 1972, je končala študij režije na Filmski akademiji na Dunaju. Že v študijskih letih je za kratki film Flora na festivalu v Locarnu prejela »leoparda prihodnosti«. Kmalu po zaključki študija je z več sodelavci, med drugim s svojim stalnim filmskim snemalcem Martinom Gschlachtom, ustanovila neodvisno produkcijsko hišo coop99. Od leta 1999 so sodelovali pri produkciji več kot 30 filmov, med drugim se podpisujejo pod naslove, kot so Toni Erdmann, Darwinova nočna mora, Grbavica, Western – in pa seveda tudi pod njene filme. Kot poudarja Jessica Hausner, ji je lastna produkcijska hiša omogočila avtonomijo pri umetniškem ustvarjanju.

»Res je, lastna produkcijska hiša mi je zagotovila neodvisnost. To je bilo še bolj pomembno pozneje na moji poti, ko so filmi postali koprodukcije. Pri njih sodeluje več ljudi, podaja svoja mnenja in tako vpliva na produkcijski proces. Zelo sem vesela, da sem neodvisnost ohranila tudi pozneje kot koproducentka. Omogoča mi namreč, da v celoti sodelujem pri sprejemanju pomembnih odločitev; denimo koliko denarja namenimo, za kaj in komu ga namenimo; katere kompromise skupaj sprejemamo. Sem v položaju, da lahko rečem, kaj hočem ali česa nočem. To je še pomembneje pri dražjih produkcijah, kajti z večjih številom vpletenih, jih več želi imeti tudi vpliv na končno podobo filma. No, k sreči imam dobre sodelavce … a zame je vendarle pomembno, da imam besedo pri končni odločitvi.«


16.04.2021

Srečanje ministra Simonitija in filmarjev

Vsebine Programa Ars


16.04.2021

Predstava za otroke Reči reči

Vsebine Programa Ars


15.04.2021

Klavirska koncerta Prokofjeva in Šostakoviča

Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.


14.04.2021

Slovenski glasbeni dnevi 2021

Vsebine Programa Ars


12.04.2021

Trideset let Kosovelovega doma

Vsebine Programa Ars


12.04.2021

Nagrado Vstajenje dobi Marino Qualizza

Vsebine Programa Ars


09.04.2021

Spomladansko Sarajevo

Vsebine Programa Ars


08.04.2021

Igor Stravinski

6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.


08.04.2021

Dom in svet

Vsebine Programa Ars


08.04.2021

Aljaž Krivec: Sedmo nadstropje

Vsebine Programa Ars


02.04.2021

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.


02.04.2021

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – AKTUALNI IN DRUŽBENOKRITIČNI DOKUMENTARCI, 2. DEL

V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.


02.04.2021

Švic

Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič


02.04.2021

Zakaj skačem

Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.


02.04.2021

Druženje s knjigami, besedami in glasbo

Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.


02.04.2021

Mario Uršič - in memoriam

Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost  italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.


Stran 54 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov