Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rotterdamski festival in Berlinale

11.06.2021

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Rotterdamski festival in Berlinale

11.06.2021

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.


21.09.2021

Naj bo kvir!

Do sedaj verjetno v slovenskem prostoru še ni bilo tako velike in raznolike razstave, povezane z LGBTIQ+ vprašanji, kot je razstava Naj bo kvir! v Mestni galeriji Ljubljana. Razstava prinaša likovne poglede in misli izbranih umetnic in umetnikov, ki so tudi družbeno kritični, a hkrati razvijajo sodobno avtorsko in estetsko izpovednost, je v spremnem besedilu zapisal kustos Sarival Sosič, ki je razstavo oblikoval v sodelovanju s pesnikom in pisateljem Branetom Mozetičem. »Vprašanje, zakaj LGBTQI+ umetnost, poslušamo znova in znova in zveni nekako tako: »Je sploh še smiselno govoriti o LGBTQI+ umetnosti? Ta sploh obstaja? Čemu te nenehno množeče se črke? Se jim v štiridesetih letih od dekriminalizacije homoseksualnosti ni uspelo prilagoditi na enakopravnost?« Tako svojo spremno študijo, ki bo objavljena v katalogu razstave, začne Domen Ograjenšek, ki razloži, zakaj je tem vprašanjem pomembno posvečati pozornost, razmišlja pa tudi, ali je mogoče v LGBTQI+ oziroma kvir umetnosti zaznati kakšne specifike.


17.09.2021

Slofest

Vsebine Programa Ars


17.09.2021

Velenjica pesniškemu subjektu neučakane geste

Miklavž Komelj je dobitnik Velenjice - čaše nesmrtnosti, osrednje nagrade Lirikonfesta, ki je bil letos posvečen temi (ne)posvečenost in (ne)svetost poezije v 21. stoletju - njene nove poti, razhajanja in medkulturne razpetosti. "Njegov pesniški subjekt je začetek strašne neučakane geste, ki prehaja iz enega v drugi čas, iz neznanega v znano, iz odkritega v nerazkrito, iz zaveze k molku v razprto poetično besedo. V eni pesmi zapiše, da 'nobena hiša ne bi mogla stati, če v njej ne bi bilo viharja' – in s Komeljevo besedo lahko rečemo, da nobeno življenje ne bi moglo živeti, če v njem ne bi bilo tovrstne poezije." (Iz utemeljitve osrednje nagrade za pesnika Miklavža Komelja)


16.09.2021

Rožančevo nagrado prejme Robert Simonišek

Esej kot oblika mišljenja in upovedovanja sveta je v dobi poplave mnenj in konstruktov dragocena literarno sredstvo za oblikovanje kritičnega mišljenja, ki ponuja družbi nove poti. Kulturno društvo Marjana Rožanca je sinoči v Cankarjevem domu v Ljubljani podelilo nagrado za najboljšo knjigo esejev. Prejel jo je Robert Simonišek za knjigo Pejsaži - sanjati na soncu.  Tri desetletja nagrade Marjana Rožanca kažejo, da nagrajenci tudi kasneje odločno stopijo v javni prostor, kjer puščajo odločne sledi. Žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, je poleg Simoniška nominirala še Vesno Milek za knjigo Ogledala, Marka Pavliho za delo Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila, Marcela Štefančiča za Slovenski sen in Uršo Zabukovec za knjigo Levo oko, desno oko.


16.09.2021

SPOT Arsova lastovka - čestitka

Vsebine Programa Ars


15.09.2021

Podelitev Arsove lastovke

Naslov zmagovalne zgodbe je Violina in žiletke, na slavnostni prireditvi pa razkrivamo še avtorja besedila in avtorje drugih izbranih zgodb. Zmagovalno zgodbo interpretirajo priznani dramski igralci Vesna Jevnikar, Jernej Kuntner, Blaž Šef, Matej Zemljič in Klara Kastelec. Dogodek povezujeta Maja Moll in Aleksander Golja, pospremi pa ga koncert tria LJD Ensemble z novo skladbo Milka Lazarja Simple pieces.


15.09.2021

Arsova lastovka v rokah Davorina Lenka

Na jubilejnem 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars Radia Slovenija je dobil nagrado Arsova lastovka Davorin Lenko, pisatelj, ki je do zdaj napisal dve knjigi kratkih zgodb: Postopoma zapuščati Misantropolis in Psihoporn in dva romana: Telesa v temi in Bela pritlikavka. Za Telesa v temi je dobil avtor nagrado Kresnik za najboljši roman leta 2013, njegova peta knjiga izide še letos. Violina in žiletke je lapidarno napisana zgodba o skrajnje mučnem praznovanju božiča.


13.09.2021

Ars teatralis: literarni večer Odrešenje in onkraj

Literarni večer Ars teatralis je tokrat gostoval v Italiji, v štandreški cerkvi sv. Andreja apostola, ki je ena največjih v goriški nadškofiji. V Štandrežu, kjer je številčna slovenska skupnost, se je leta 1676 rodil tudi kapucinski oče Romuald, krstno imenovan Lovrenc Marušič, v duhovnika posvečen leta 1700. Služboval je med drugim v Gorici in Škofji Loki in prav tam je napisal Škofjeloški pasijon, ki velja za najstarejše ohranjeno dramsko delo, napisano v slovenščini – letos mineva 300 let od prve uprizoritve. In kot je oče Romuald prvi izpričani začetnik slovenskega dramskega jezika, se je veliki italijanski pesnik Dante Alighieri, čigar 700. obletnico smrti zaznamujemo letos, pojavil ob zori italijanskega pesniškega jezika. Idejni vodja cikla Ars teatralis in režiser literarnega večera Odrešenje in onkraj je Alen Jelen, scenarij pa je delo Mateja Venierja. Dramaturški koncept sta zasnovala kot uprizarjanje bralne vaje – neke vrste gledališče v gledališču. Nastopali so Ana Facchini, Nikla Petruška Panizon, Matija Rupel, Danijel Malalan in Igor Velše. Cerkveno akustiko sta glasbeno oplemenitili Apolonija Gantar na orglah in Andrejka Možina na violončelu. Literarni večer Ars teatralis: Odrešenje in onkraj je plod sodelovanja programa Ars, Slovenskega stalnega gledališča Trst, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slofesta – festivala slovenske narodne skupnosti v Italiji. Oblikovanje grafike: Andrej Pisani, Sintesi Hub


13.09.2021

SPOT Arsova lastovka

Vsebine Programa Ars


10.09.2021

Koncert Zbora Tenebrae

Zbor Tenebrae prav letos zaznamuje 20-letnico svojega delovanja. Velja za enega najuglednejših vokalnih sestavov na svetu, v svojem poustvarjalnem delu pa posega po raznovrstnem repertoarju, ki sega vse od 16. stoletja do sodobnih del. Tako bo tudi tokrat ponudil program, imenovan Hvalospev nebeške lepote, ki je razpet med deli Thomasa Tallisa, Antonia Lottija, Gregoria Allegrija in drugih starih mojstrov v prvem delu koncerta ter zborovskimi stvaritvami pretežno angleških skladateljev v drugem. Nigel Shor, umetniški vodja in ustanovitelj zbora, je misli o programski zasnovi na kratko strnil takole: »Program zrcali moje okolje in okolja mojih pevcev. Številni smo namreč začeli kot otroci peti v cerkvenih in katedralnih zborih. Pojemo precej renesančnih del, tudi sodobno, romantično in viktorijansko glasbo. Naš program je eklektičen: tak, kot bi v njem zbrali naša najljubša dela. Izbrane skladbe pojemo že vrsto let, dobro jih poznamo, zato vse teče kot namazano – čeprav skočimo iz renesanse v 19. in 20. stoletje. Pravzaprav so vsa izbrana dela – moje najljubše skladbe.« Drugi, skoraj v celoti angleško obarvani del koncerta, bo tako v znamenju vokalne glasbe Williama Harrisa, Johna Tavenerja, Jonathana Harveyja, Boba Chilcotta, Richarda Rodneyja Benneta in Erica Whitacreja. Koncert zbora Tenebrae, ki se bo v Slovenski filharmoniji začel ob 16. uri, lahko spremljate tudi v neposrednem prenosu na 3. programu Radia Slovenija, programu ARS.


10.09.2021

Iskra Delta odpira svoja vrata v mnoštvo različnih prihodnosti

34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti.


10.09.2021

Arsova lastovka

V sredo, 15. septembra 2021, bo na Ljubljanskem gradu potekala slavnostna prireditev ob 30. natečaju za najboljšo kratko zgodbo. Ob tej priložnosti bo prvič podeljena nagrada Arsova lastovka.


10.09.2021

Arsova lastovka

Vsebine Programa Ars


10.09.2021

Literarni večer Odrešenje in Onkraj – neposredni prenos

V ponedeljek ljubitelje književnosti, glasbe in radia čaka prav poseben dogodek. Literarni večer iz cikla Ars teatralis z naslovom Odrešenje in onkraj smo tokrat posvetili 700. obletnici smrti Danteja Alighierija in 300. obletnici prve uprizoritve Škofjeloškega pasijona po besedilu štandreškega rojaka, patra Romualda. Neposredni prenos iz cerkve sv. Andreja apostola v Štandrežu bo ob 20. uri na programu Ars in na Radiu Trst A, dogajanje pa bo mogoče spremljati tudi v spletnem videoprenosu.


Stran 41 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov