Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rotterdamski festival in Berlinale

11.06.2021

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Rotterdamski festival in Berlinale

11.06.2021

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu. Prvi je Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, tradicionalno januarski dogodek, ki ima kontrakulturne korenine in se odlikuje z izborom filmov z vsega sveta, drugi pa Berlinale, običajno februarski dogodek, ki je vsako leto eden najpomembnejših na koledarju filmskih ustvarjalcev, ljubiteljev in tistih, ki se s filmom ukvarjajo tako ali drugače. Tina Poglajen.

V zadnjih dveh tednih sta svoji poletni izdaji priredila dva velika filmska festivala, ki smo ju sicer lahko spremljali že pozimi na spletu

Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov letos odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo. Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem lokalnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno. Občinstvo je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma. Režiser Alex Infascelli:

»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen, ker vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno. Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije na pol romantična, na pol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri. Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družabnih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld. Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelijo. Dominik Graf pravi, da roman dolgo ni bil med priljubljenim čtivom nemškega bralstva, saj so ga imeli za nespodobnega, danes pa je po njegovem spet aktualen, saj je politično vzdušje vse bolj nestabilno.

»Moji starši so bili v petdesetih in šestdesetih, po vojni, del münchenske intelektualne elite. Mama je igrala v kabarejih, ki jih je napisal Kästner. Moj oče je igral v gledališču, poznali so se. Potem smo imeli bralno tekmovanje za enajstletnike in dvanajstletnike. Zmagal sem na gimnaziji, zato sem moral brati na televiziji, zelo nerodno mi je bilo. Na bavarskem tekmovanju je bil v žiriji Erich Kästner. Drugi fant je Toma Sawyerja bral veliko bolj ekspresivno kot jaz, zato je zmagal. Z mamo sva šla potem v restavracijo, kamor so zahajali. Pogledal me je zviška, kot bi hotel reči: »Aha, ti si torej izgubil!« Mama mi je kupila sladoled, pa ob sramotnem porazu ni nič pomagalo. Spominjal me je na lik iz pravljice, zelo mi je bil všeč. Imel je zelo poseben glas. Mojo mamo je pozorno poslušal, drugi ljudje je niso vedno. To sem cenil.«

Film je hotel posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

»S Fabianom sem imel vedno težavo. Kot je pisatelj sam rekel, roman ni fotografija, ni realistična upodobitev stvarnosti. Gre za vtise in za karikature. To je deloma res. Liki so silhuete, niso tridimenzionalni, ampak so znaki časa, nekaj predstavljajo. Na primer komunista in fašista, ki se ponoči tepeta na ulici. Ampak v jedru romana je ljubezenska zgodba med Jakobom in Cornelio, to je jasno, in to z vsemi prizori in podrobnostmi, njunimi izjavami, priložnostmi, ki jih imata in ki jih zamudita, s Cornelijino samoizpolnjujočo se prerokbo … Vse to me je pritegnilo. Seveda sem moral premisliti, kaj obdržati in kaj izpustiti, kaj z vsemi temi sanjami v romanu. En del smo vključili, to je neke vrste mutacija tipično kästnerjevskega absurda, risanke, nočne more. To so razmeroma realistične sanje o prvi svetovni vojni.«

Poletni del Berlinala je odprla sredina projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu. Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti. V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili. Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino kart, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.


19.10.2021

Rac

Vsebine Programa Ars


19.10.2021

Orgelski koncert

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Spot - Rac 5

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Spot - Rac 4

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Spot - Rac 3

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Spot - Rac 2

Vsebine Programa Ars


18.10.2021

Nagrajenci 24. festivala slovenskega filma Portorož

Sinoči se je s podelitvijo vesen, najpomembnejših slovenskih filmskih nagrad, sklenil 24. festival slovenskega filma Portorož. Po presoji mednarodne žirije je absolutni zmagovalec celovečerni igrani prvenec režiserke Tijane Zinajić z naslovom Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je prejel sedem vesen.


18.10.2021

Spot - Rac 1

Vsebine Programa Ars


16.10.2021

Tilen Lebar priporočen skladatelj na mednarodni tribuni Rostrum IRC

V Beogradu, v Studio 6 Radia Beograd poteka mednarodna 67. skladateljska tribuna Rostrum, tradicionalno srečanje radijskih postaj, ki si izmenjajo in v demokratičnem procesu ocenjevanja izberejo najprepričljivejše sodobne skladbe, posnete v zadnjih petih letih. Izberejo po eno izbrano delo v kategoriji skladateljev pod trideset in v splošni kategoriji, v obeh pa tudi več priporočenih del. Na predlog programa Ars je bilo tudi delo Staticotion za akordeon in elektroniko mladega skladatelja Tilna Lebarja (roj. 1993) v izvedbi Luke Juharta, ki so ga delegati tribune uvrstili tako med priporočena dela med mladimi avtorji, kot tudi v splošni kategoriji. Tilen Lebar se s tem pridružuje slovenskim skladateljem, ki jim je to uspelo - Lojzetu Lebiču, Primožu Ramovšu, Urošu Rojko, Nevillu Hallu, Vitu Žuraju in Luki Juhartu, medtem ko je Petra Strahovnik leta 2019 s skladbo Prana dosegla sam vrh, izbor v generalni kategoriji, Matej Bonin pa s skladbo Cancro izbor med mladimi avtorji. Skladbo je krstno izvedel Luka Juhart na koncertu v Studiu 13 Radia Slovenija, v neposrednem prenosu programa Ars.


14.10.2021

Zvočni performans Teritorij

MFRU, ki poteka med 8. in 15. oktobrom, je Mednarodni festival računalniške umetnosti, ki v Mariboru poteka vse od srede devetdesetih let preteklega stoletja. V tem času se je festival, ki predstavlja, analizira in pomaga razumevati računalnik kot stroj za produkcijo, distribucijo, komunikacijo in arhiviranje, uveljavil v domačem in tudi mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo performans Teritorij zvočne umetnice OR poiesis.


14.10.2021

Stavba GZS ima že arhitekturno patino

"Samo kakovostna arhitektura pomaga graditi boljšo družbo." To je sporočilo nagrajenih projektov in avtorjev Zbornice za rhitekturo in prostor, ki je v času sprejemanja nove zakonodaje še toliko bolj pomembno. Zbornica je namreč prejšnji teden v mariborskem Sodnem stolpu na Lentu podelila strokovna priznanja za največje dosežke svojih članov. Zlati svinčniki za odlično realizacijo, Zlati svinčnik s področja prostorskega načrtovanja, platinasti svinčnik in letošnja novost med nagradami - patinasti svinčnik za arhitekturno delo, ki je močno vplivalo na arhitekturni tok svojega časa. Patinasti svinčnik je nagrada, namenjena objektom, ki niso mlajši od deset in starejši od 30 let. Žirija se je enoglasno odločila za stavbo Gospodarske zbornice Slovenije v Ljubljani arhitekturnega biroja Sadar+Vuga. Stavba, dokončana leta 99, je bila zgrajena na podlagi natečajne rešitve iz leta 96, ko so prvo nagrado prejeli Jure Sadar, Špela Videčnik, Boštjan Vuga in Tadej Žaucer. Boštjan Vuga se spominja, da je stavba gospodarske zbornice vzpostavila biro Sadar+Vuga. Projekt je določil tudi način dela, ki ostaja do danes.


14.10.2021

Nadar – Portretne mojstrovine

Parižan Gaspard-Félix Tournachon, znan kot Nadar, je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture, kot so književnik Victor Hugo, slikar Gustave Courbet in skladatelj Giuseppe Verdi. V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledamo potujočo razstavo 41-ih portretov, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo.


13.10.2021

Glasbena jutranjica 3.del

Glasba Josipa Ipavca in Franja Serafina Vilharja ter pogovor z Danielom Celarcem o novem glasbeno dokumentarnem filmu z naslovom Josip Ipavec, slovenski Mozart.


12.10.2021

Ob rekordnem proračunu za kulturo kritike glede razdeljevanja sredstev

Dobro desetletje se je opozarjalo, da bi kultura iz državnega proračuna potrebovala 200 milijonov na leto. Mandat ministra Vaska Simonitija pa je te številke krepko presegel. Letošnji proračun naj bi bil realiziran v višini 245 milijonov, prihodnje leto bo visok 238 milijonov, čez dve leti pa 244 milijonov. Večja vlaganja so namenjena rešitvi najbolj perečih problemov na področju infrastrukture, med drugim bo s 14 milijoni sofinancirana gradnja Centra Rotovž, ki bo reševal prostorsko stisko Mariborske knjižnice. Ob še drugih hvalevrednih investicijah pri društvu Asociacija in sindikatu Glosa ne razumejo, zakaj se varčuje samo pri njih. Glede na napovedi jim bodo zmanjšali sredstva za 3 milijone. To je kar polovica denarja od prvotno načrtovanega na postavki Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, od koder lahko neposredno prek razpisov črpajo denar. Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc je izrazila pričakovanje, da bodo nevladniki financirani iz drugih proračunskih postavk, ki se višajo, zato po njenem ne drži, da se sredstva za nevladnike v celoti manjšajo. Vendar te postavke niso neposredno namenjene nevladnikom, ampak drugim porabnikom, kot so javni zavodi. Ob tem se zato zastavlja vprašanje, ali bodo tisti, ki bodo dobili denar, tudi dejansko okrepili sodelovanje z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi. Foto: BoBo


12.10.2021

24. Festival slovenskega filma

S projekcijo filma Inventura, celovečernim prvencem režiserja in scenarista Darka Sinka, se odpira 24. festival slovenskega filma. V Portorožu bodo letos predvajali kar 87 filmov in ob tej priložnosti je Urban Tarman pred mikrofon povabil Bojana Labovića, novega direktorja, ki bo Festival slovenskega filma Portorož vodil naslednja tri leta.


12.10.2021

RTV Slovenija na medijskem festivalu Prix Europa

V nemškem Potsdamu, nekoč rezidenci pruskih in nemških vladarjev, ki se ponaša s svetovno dediščino pod okriljem UNESCO, poteka že 35. medijski festival Prix Europa. Na festivalu se v tekmovalnem delu za prestižne nagrade poteguje tudi RTV Slovenija. Radio Slovenija – Program Ars je z igro Medeja… bom postala v režiji Špele Kravogel uvrščen v tekmovalni program v kategoriji radijske igre, dokumentarna igra Glas šakala v režiji Saške Rakef pa se za nagrado poteguje med radijskimi dokumentarci. Medeja ... bom postala prinaša Senekovo zgodbo, ki temelji na bolj znani, Evripidovi Medeji, a je zgodba podobn. Medejini zločini odpirajo vprašanje ali je protagonistka žrtev skorumpiranih družbenih razmer in intimnega izdajstva, okrutna maščevalka ali ženska, ki ostaja zvesta sama sebi. V glavnih vlogah igrajo Nataša Barbara Gračner (Medeja), Primož Pirnat (Jazon) in Radko Polič (Kreont). Dokumentarna zvočna študija Glas šakala, ki je nastala po scenariju režiserke Saške Rakef in pesnice Tine Kozin, pa sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Glasba je delo Bojane Šaljić Podešva, za zvočno oblikovanje je poskrbel Matjaž Miklič, za dramaturgijo pa Pia Brezavšček. Televizija Slovenija se kot koproducent v mednarodni produkciji predstavlja z delom "Noisy Neighbours". Festival spremlja urednik Alen Jelen.


11.10.2021

Premiera dokumentarno-poetične zvočne študije Glas Šakala

Ko sodelujemo na mednarodnih medijskih festivalih, s tem skrbimo za širšo prepoznavnost našega dela in sledimo aktualnih mednarodnim smernicam, predvsem pa se borimo za kakovostno in zahtevnejšo televizijsko in radijsko produkcijo, kot sta umetniška in dokumentarna. Na prestižni festival Prix Europa, ki se začenja danes v Berlinu, se je Radio Slovenija letos uvrstil z dvema deloma: radijsko igro Medeja … bom postala v režiji Špele Kravogel in pa z dokumentarno-poetično zvočno študijo Glas Šakala, ki sledi migracijski poti šakalov. Zasnovan je kot hodi performans, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu, stran od vsakdanjih motenj pozornost. Gre za preplet strokovnih, dokumentarnih in poetičnih besedil ter komponiranih zvočnih krajin, zajetih na terenu. Zvočna študija, pri kateri je pomembno tako besedilo kot sam zvok, premišlja odnos med človeško kulturo in nečloveškimi vrstami. Režiserko Saško Rakef je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš in jo med drugim povprašal, kako tovrstni eksperimentalni projekti raziskujejo meje medija in načine, kako se približati poslušalcem, kako v njih vzbuditi posebno pozornost in občutljivost.


Stran 39 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov