Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in verjetna … " - Gaja Poeschl
Zelo bližnja prihodnost ali pa morda kar sedanjost. Tasya Vos je vrhunska hladnokrvna poklicna morilka, nekakšna Nikita 21. stoletja, ki pa svojih žrtev ne ubija več lastnoročno. S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...
Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel povsem otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstveno-fantastični žanr. S tem je »samo« občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.
Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.
Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …
"Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in verjetna … " - Gaja Poeschl
Zelo bližnja prihodnost ali pa morda kar sedanjost. Tasya Vos je vrhunska hladnokrvna poklicna morilka, nekakšna Nikita 21. stoletja, ki pa svojih žrtev ne ubija več lastnoročno. S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...
Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel povsem otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstveno-fantastični žanr. S tem je »samo« občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.
Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.
Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …
Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.
Vsebine Programa Ars
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Neveljaven email naslov