Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in verjetna … " - Gaja Poeschl
Zelo bližnja prihodnost ali pa morda kar sedanjost. Tasya Vos je vrhunska hladnokrvna poklicna morilka, nekakšna Nikita 21. stoletja, ki pa svojih žrtev ne ubija več lastnoročno. S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...
Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel povsem otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstveno-fantastični žanr. S tem je »samo« občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.
Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.
Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …
"Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in verjetna … " - Gaja Poeschl
Zelo bližnja prihodnost ali pa morda kar sedanjost. Tasya Vos je vrhunska hladnokrvna poklicna morilka, nekakšna Nikita 21. stoletja, ki pa svojih žrtev ne ubija več lastnoročno. S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...
Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel povsem otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstveno-fantastični žanr. S tem je »samo« občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.
Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.
Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …
Vsebine Programa Ars
Beseda leta 2020 ni ljubezen ali upanje, ki sta sicer bili med predlogi za besedo leta, ampak arhaična beseda karantena. Beseda karantena izhaja iz francoske besede za številko 40 quarante. Štirideset dni so namreč morali v preteklosti zadrževati ladje s pomorščaki, za katere so sumili, da utegnejo prinašati nalezljive bolezni. Dr. Katarina Kebar z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU je povedala zanimiv podatek, da so prvo 40-dnevno karanteno razglasili v Dubrovniku leta 1377. Na drugo mesto se je uvrstila beseda kolesarjenje. Njena posebnost je, da združuje nezdružljivo. Spominja nas, da so preteklo leto potekali petkovi protesti na kolesih in da sta Slovenca Tadej Pogačar in Primož Roglič poskrbela za epski zmagi na dirki po Franciji, zaradi česar bi se ta beseda uvrstila visoko tudi, če ne bi bilo pandemije. Na tretjem mestu je besedna zveza 14 dni, ki od marca lani označuje kritično obdobje ostrejših ukrepov, po katerem bi se epidemja morala izboljšati. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je za kretnjo leta razglasila koronavirus, ki se navdihuje pri vizualni podobi virusa z bodičasto ovojnico. Beseda leta časopisne hiše Delo je cepivo. Za pesem leta, ki je sestavljena iz enajstih finalistk za besedo leta, pa so izbrali dve pesmi. Pesem anonimnega avtorja z naslovom Naša vojna, pesem Ranke Ivelja pa nosi naslov Leto prekleto. Akcija poteka na pobudo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo.
Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Prvi koncert bo na sporedu že to nedeljo, 10. januarja, ob 11.00. Zaradi epidemioloških razmer se bo orkester predstavil v manjših zasedbah, brez dirigenta, z deli Paula Dukasa, Josefa Suka, Antonina Dvořaka in Johannesa Brahmsa. Spored so glasbeniki premišljeno sooblikovali s svojo umetniško vodjo, ponuja pa muziciranje vsem glasbenim sekcijam. Koncert bodo glasbeniki izvedli v domačem studiu 26, brez občinstva, spremljali pa ga boste lahko v neposrednem prenosu na programu ARS in v spletnem video prenosu. Kljub vsemu pa rdeča nit rdeča nit vsekakor ostajajo kakovostno izvedena glasba, primerna nedeljskemu utripu in času in predstavitev odličnih glasbenikov, ki vneseta pestrost, svežino in novo energijo na vsakem koncertu.
Odlomek za napovedni članek literarnih oddaj na spletni strani www.rtvslo.si.
Trubarjevo priznanje za leto 2020 prejmeta dr. Pavel Zdovc za njegov prispevek k razvoju slovenistike na Univerzi na Dunaju in dr. Michael Biggins za promocijo slovenske pisne kulturne dediščine v mednarodnem prostoru. Priznanje podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica za pomembne prispevke k varovanju in ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine.
Neveljaven email naslov