Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in verjetna … " - Gaja Poeschl
Zelo bližnja prihodnost ali pa morda kar sedanjost. Tasya Vos je vrhunska hladnokrvna poklicna morilka, nekakšna Nikita 21. stoletja, ki pa svojih žrtev ne ubija več lastnoročno. S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...
Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel povsem otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstveno-fantastični žanr. S tem je »samo« občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.
Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.
Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …
"Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in verjetna … " - Gaja Poeschl
Zelo bližnja prihodnost ali pa morda kar sedanjost. Tasya Vos je vrhunska hladnokrvna poklicna morilka, nekakšna Nikita 21. stoletja, ki pa svojih žrtev ne ubija več lastnoročno. S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...
Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel povsem otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstveno-fantastični žanr. S tem je »samo« občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.
Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.
Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …
Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.
Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.
Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.
Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov