Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov