Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Slovenska kinoteka letos ponuja na ogled tri dela, ki bodo pri nas prikazana premierno
Teden italijanskega filma v Slovenski kinoteki v svoji četrti izdaji osvetli „nekaj posrečenih presenečenj iz zadnjih dveh ali treh let“ – in dramatična komedija Boginja sreče je eden od naslovov, ki jih taka oznaka res še najbolje opredeli. Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogosto prisoten motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello. Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, pač pa melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo. Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.
Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož. Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.
Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.
Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.
Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.
Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov