Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matjaž Krivic s serijo Dihaj v galeriji Kresija opozarja na onesnaženost zraka po svetu
Maske so nekateri pri nas med epidemijo sprejeli s težavo, marsikje po svetu pa so zaradi onesnaženega zraka vsakodnevna realnost. In nekoliko preroško se je portretov ljudi z maskami že pred pandemijo lotil svetovno priznani slovenski dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, ki že 25 let v svojem intenzivnem in estetsko prepričljivem slogu opozarja na izkoriščanje in druge težave, s katerimi se popadajo prebivalci revnejših delov sveta. Poznamo ga kot družbeno in okoljsko angažiranega fotografa – med drugim nam je znana njegova fotografija rudarja iz Burkine Faso, za katero je leta 2016 prejel prestižno nagrado World Press Photo, velike pozornosti in priznanj pa je bila lani deležna knjiga Planet B, v katerem sta z novinarjem Boštjanom Videmškom dokumentirala spopadanje s podnebno krizo. Portreti ljudi z maskami, ki jih je Krivic posnel na Kitajskem, v Nepalu in v Indiji, nekoliko izstopajo iz njegovega dosedanjega dela, a to velja le na prvi pogled, saj serija Dihaj opozarja na globalni problem onesnaženega zraka. Ta ima negativni vpliv tako na okolje kot na ljudi – za posledicami onesnaženosti zraka na letni ravni umre 7 do 10 milijonov ljudi, beremo v besedilu razstave. Onesnaženost zraka je tudi poglavitni razlog, ki ga je večina Krivičevih portretirancev navedla ob vprašanju, zakaj nosijo masko. Odgovore je ob kratkih opisih fotografiranih posameznikov in stopnji onesnaženosti zraka vključil tudi na razstavo v ljubljanski galeriji Kresija. Maske bodo v Evropi morda počasi izginile z obrazov in pločnikov, kot je v spremnem besedilu zapisal Miha Raušl, pa razstava ob tem zastavlja vprašanje, ali je bila pandemija, ki nas je skrila za maske, le srčni utrip, s katerim je lažje zadihal naš planet, ali lekcija, ki nam bo pomagala spremeniti paradigmo in temeljito razmisliti o tem, kakšen zrak želimo dihati ljudje. Oziroma kot opozarja Krivic – pri nas si vsaj za zdaj lahko še obetamo življenje brez mask, ponekod pa bo to ostala vsakodnevna realnost.
Matjaž Krivic s serijo Dihaj v galeriji Kresija opozarja na onesnaženost zraka po svetu
Maske so nekateri pri nas med epidemijo sprejeli s težavo, marsikje po svetu pa so zaradi onesnaženega zraka vsakodnevna realnost. In nekoliko preroško se je portretov ljudi z maskami že pred pandemijo lotil svetovno priznani slovenski dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, ki že 25 let v svojem intenzivnem in estetsko prepričljivem slogu opozarja na izkoriščanje in druge težave, s katerimi se popadajo prebivalci revnejših delov sveta. Poznamo ga kot družbeno in okoljsko angažiranega fotografa – med drugim nam je znana njegova fotografija rudarja iz Burkine Faso, za katero je leta 2016 prejel prestižno nagrado World Press Photo, velike pozornosti in priznanj pa je bila lani deležna knjiga Planet B, v katerem sta z novinarjem Boštjanom Videmškom dokumentirala spopadanje s podnebno krizo. Portreti ljudi z maskami, ki jih je Krivic posnel na Kitajskem, v Nepalu in v Indiji, nekoliko izstopajo iz njegovega dosedanjega dela, a to velja le na prvi pogled, saj serija Dihaj opozarja na globalni problem onesnaženega zraka. Ta ima negativni vpliv tako na okolje kot na ljudi – za posledicami onesnaženosti zraka na letni ravni umre 7 do 10 milijonov ljudi, beremo v besedilu razstave. Onesnaženost zraka je tudi poglavitni razlog, ki ga je večina Krivičevih portretirancev navedla ob vprašanju, zakaj nosijo masko. Odgovore je ob kratkih opisih fotografiranih posameznikov in stopnji onesnaženosti zraka vključil tudi na razstavo v ljubljanski galeriji Kresija. Maske bodo v Evropi morda počasi izginile z obrazov in pločnikov, kot je v spremnem besedilu zapisal Miha Raušl, pa razstava ob tem zastavlja vprašanje, ali je bila pandemija, ki nas je skrila za maske, le srčni utrip, s katerim je lažje zadihal naš planet, ali lekcija, ki nam bo pomagala spremeniti paradigmo in temeljito razmisliti o tem, kakšen zrak želimo dihati ljudje. Oziroma kot opozarja Krivic – pri nas si vsaj za zdaj lahko še obetamo življenje brez mask, ponekod pa bo to ostala vsakodnevna realnost.
V oddaji Glasba 20. stoletja bomo poslušali glasbo Hansa Wernerja Henzeja in Luciana Beria. Oba sodita med skladatelje, ki so se upirali zakoreninjenim omejitvam posameznih kompozicijskih usmeritev, in ki so predvsem iskali osebni glasbeni izraz, osvobojen zunanjih pritiskov. V oddaji bomo poslušali Simfonijo št. 4 Hansa Wernerja Henzeja in Ljudske pesmi Luciana Beria.
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo nam pošljite do 8. junija 2021
Vsebine Programa Ars
V tokratni oddaji bomo spoznali glasbene estetike treh skladateljev, ki so delovali v polju glasbenega modernizma, vendar pa so do glasbenih idej pristopali povsem različno. Mauricio Kagel je glasbo povezoval z gledališčem, filmom, pogosto pa je prestopal tudi čez meje gledališča absurda. Pierre Boulez je glasbo dojemal kot umetnost pretanjenih zvočnih struktur, podkrepljenih z intelektualno vsebino, György Ligeti pa je deloval kot tenkočutni zvočni umetnik, ki je do glasbenih idejo prihajal prek sluha samega.
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov